Na današnji dan leta 1904 se je v Hrastniku rodil France Kozar, pesnik, borec za pravice delavcev, skojevec, steklar, rudar, kulturnik, taboriščnik, partizan.
Mladost v Hrastniku
France Kozar (v povezavi s pesništvom največkrat uporabljamo obliko imena France, sicer Franc) se je rodil 7. decembra 1904 v Hrastniku. Bil je sir rudarja Ivana Kozarja in mame Marije, rojene Verdaj iz Prapretna. Njegovi predniki so prišli iz Trebnjega, ded Franc Kožar je prišel rudarit v Hrastnik leta 1838. Strešica pri priimku se je izgubila pri krstu njegovega očeta, ko jo je župnik pozabil zapisati. Oče mu je umrl, ko je bil star tri leta, mama se je ponovno poročila, otroci so odraščali pri sorodnikih.
Skojevec
Osnovnošolske klopi je gulil v Hrastniku. Že z 12 leti se je zaposlil kot odnašalec v hrastniški Steklarni, ob prostih dneh pa je hodil v šolo. S 15 leti je odšel delat na rudnik. V tem času je obiskoval pripravljalno rudarsko šolo v Trbovljah. Pri 17. letih se je prvič znašel v zaporu zaradi društvenega dela v Delavsko-kulturnem društvu Iskra. Takrat je bil že član ilegalnega SKOJ-a, kamor ga je povabil Mile Klopčič. Kasneje je bil še večkrat zaprt.
S trebuhom za kruhom
Leta 1928 se je vpisal v rudarsko šolo v Celju, ki jo je uspešno končal. Za delom je odšel v Velenje, pa v Srbijo. Novembra 1932 se je vrnil v Slovenijo, se poročil z vzgojiteljico Alico Matek. Nekaj časa sta živela v Rušah pri Mariboru, delo je iskal v Bosni, pa spet v Srbiji, potem pa sprejel službo urednika mariborskega ilustriranega tednika. Spet se je preselil v Trbovlje, kjer je delal na rudniku.
Mathausen, Dolenjska, Menina planina
Že na začetku vojne so ga junija 1941 Nemci zaradi ilegalnega dela zaprli v Celju in ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Mathausen. Februarja 1942 so ga odpustili. Kmalu je odšel v partizane, kjer je pod psevdonimom Kersnik pisal za partizanski časopis Novi čas. Najprej je deloval na Dolenjskem, septembra 1944 pa je odšel v Savinjsko dolino, kjer je deloval kot kulturni propagandist. V eni izmed hudih nemških ofenziv je 22. decembra 1944 padel v bližini Ljubnega ali na Menini planini. Po nekaterih informacijah naj bi izgubil življenje zaradi likvidacije samih partizanov, vendar ta teza doslej ni bila dokazana. Njegov grob je neznan.
Kulturnik
Franc Kozar je deloval v delavskih izobraževalnih društvih Vesna in Svoboda. Še posebej ga je vleklo delo v dramskih skupinah, saj je rad režiral predstave. Pel je v delavskih pevskih zborih. In veliko pisal: pesmi, črtice ter feljtone s socialno tematiko. Dve leti je urejal strokovno glasilo Tehnični nameščenec in zanj veliko pisal. Leta 1932 je Ljubljanski zvon objavil njegovo pesem Nad kotlinami. Z Miletom Klopčičem je sodeloval pri antologiji jugoslovanske socialne lirike, ki jo je nameraval izdati Jovan Popović. To mu je prineslo nekajtedenski zapor v Veliki Kikindi.
Njegove pesmi
Kozar je še ena izmed tragično preminulih oseb v najlepših ustvarjalnih letih. Bil je pesnik velikega potenciala, svoje predvsem socialne pesmi je pisal v moderni pesniški obliki. Leta 1941 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Izpod zemlje. Njegove pesmi pripovedujejo predvsem o rudarjenju, v njih opisuje knapovsko življenje. Lirski subjekt v njegovih pesmih je “mi vsi”, so izrazito kolektivne. Tiste, ki so spesnjene v prvi osebi, pa so pisane z ljubeznijo za tovariše po jamah in tovarnah. Značilnost njegovih pesmi je tudi v tem, da se lirsko občutje lahko prevesi v epsko. Pesem postane proza.
Upanje mlade generacije
Vojna je Kozarju preprečila razvoj njegove umetniške ustvarjalnosti. Nekaj literarnih načrtov je napovedal že v svoji knjigi Izpod zemlje: zbirko pravljic Jamske pripovedi, zbirko avtobiografskih črtic in novel Peter Rijedov in zbirko pesmi Nove celine. Oton Župančič je zanj dejal, da je eno največjih upanj mlade generacije.
Žal lahko nekaj Kozarjeve literature najdemo le še v zbirki Šarabanka, med drugim je sodeloval v antologiji Knjiga drugova. Franc Kozar je bil prav gotovo eden izmed najbolj obetavnih slovenskih pesnikov svoje generacije. Za Zasavje pa je pomembna tudi njegova kulturna dejavnost v različnih društvih ter domoljubna opredelitev za boj proti okupatorju.
MP
Foto: Celjskozasavski.si
Viri in literatura
Marko Planinc: Letopis 1999, Hrastnik 1999
Enciklopedija Slovenije, Ljubljana 1990
Ana Černuta Deželak, Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik, Celjskozasavski.si, 2020
Roman Rozina, Zasavski rokovnik, 2006
