Matevž Luzar je z novim celovečernim filmom Orkester očitno zadel v polno. Na premieri v Zagorju se je zbralo okrog tisoč radovednih gledalcev, za prvo projekcijo filma v Delavskem domu Zagorje je bila dolga vrsta za vstopnice.
Matevž, kako ste zadovoljni z odzivi na film Orkester, ki ga sedaj prikazujejo po Sloveniji?
Takšen film je projekt, ki traja od začetne ideje do sedaj, ko je film pred gledalci, okrog šest let. V tem procesu se seveda sprašuješ, kako ga bodo ljudje sprejeli. Še posebej so te to zanima, ko film končaš. To je faza, ko gre film med ljudi. Zelo sem zadovoljen, da publika reagira na film, da zraven uživa, da se smeji, da se jih film dotakne, da se jih dotaknejo te zgodbe, liki, ki smo jih nekako bazirali v Zasavje, na filmsko platno smo tako ali drugače pripeljali zasavske zgodbe.
Ideja ni bila daleč, kako ste začeli snovati film, scenarij?
V bistvu je hecno, da najtežje vidiš stvari, ki jih imaš pred nosom. Mene so leta in leta filmski kolegi nagovarjali, da naredim film o knapih, o ljudeh iz Zasavja. Ampak vedno se je razmišljalo skozi prizmo rudarstva in knapovskih zgodb. Šele, ko sem dobil idejo o orkestru, sem hitro videl, da je to zgodba o Zasavju. Da je to vstopna točka, ko lahko povem hkrati to zgodbo in na nek avtentičen način predstavim tako zasavski kot slovenski karakter.
Zanimiva je vaša izjava, da Zasavje ni rudnik, Zasavje so ljudje …
Vedno se je govorilo o industriji, podjetjih, še posebej v zadnjih tridesetih letih, ko so ta podjetja propadala. In vseskozi sem imel občutek, da se je premalo govorilo o ljudeh. Pa ne mislim samo na delavce in ljudi, ki so bili socialno ogroženi. Več bi se moralo govoriti o Zasavcih tudi v drugih panogah, ne samo v industriji. Recimo v športu, kulturi. Imamo izjemne posameznike, ki uspešno zastopajo Zasavje na svetovnih odrih, na svetovnem nivoju. In se mi zdi, da moramo biti ponosni tako na njih kot sami nase.
Kako vi vidite Zasavce?
Smo trdoživi ljudje, rudnik imamo zapisan v našem DNK-ju. To je pomembna stvar, ki nam daje neko odpornost proti raznim vetrovom, ki prihajajo v obliki ekonomskih kriz, drugih kriz. Mislim, da se znamo Zasavci zelo dobro povezati, znamo stopiti skupaj. Res je, znamo se tudi zbadati, ampak to zbadanje mi je celo všeč, ker je ta črni humor življenjski humor, ki tudi izhaja iz rudnika in načina življenja, ki so ga in ga še živimo v Zasavju. Meni osebno Zasavje zelo veliko pomeni. Nekako sem se tudi odločil, da raje živim tukaj, kot nekje drugje. Mislim, da je kvaliteta življenja boljša, pa seveda sem rad med svojimi ljudmi. Vedno pravim, ko ti nekdo v Zasavju nekaj reče, to res misli. Nekje drugje ne veš ali res misli, kar ti reče.
Kako pa gledate na Zasavke?
To pa je vprašanje, ki sem ga dobil že večkrat, tudi na festivalih. Jaz vedno vlečem paralelo med Zasavkami in Sicilijankami oziroma, italijanskimi ženami, ki so močne. In mislim, da so Zasavke tudi zelo močne osebe, spoštovanja vredne. Skozi zgodovino Zasavja so to neštetokrat dokazale. Znane so zgodbe, da je bil prvi štrajk v Zasavju štrajk žensk na odprtem kopu. Vemo, kako so Zasavke držale pokonci marsikatero knapovsko družino in si pridobile možnost, da so one prejemale plačo od svojih rudarjev, da je družina lahko preživela. Mislim, da to zelo veliko pomeni in sem kar ponosen na Zasavke.
Kakšni igralci so člani Pihalnega orkestra Svea?
Takoj bi rekel izjemni, predvsem zaradi tega, ker so avtentični. Seveda je bila moja odločitev zanje poseben izziv. Ker, ko povabiš nekoga, ki prvič stoji pred filmsko kamero v filmskem svetu, je to riziko. Ampak, ko imaš pred sabo tako požrtvovalen, predan orkester, je užitek delati. Vsi so svoje delo opravili izjemno, zelo profesionalno. To so mi povedali tudi ostali v ekipi, profesionalci za kamero. Pa tudi profesionalni igralci, ki so nastopili v filmu, so potrdili, da so godbeniki odlični igralci.
Zanimiva odločitev je bila tudi ta, da ste poleg profesionalnih igralcev angažiral v vidnih vlogah tudi naturščike iz Zasavja …
Eno od glavnih vlog igra v filmu Lovro Lezić, kot tudi Ines Pavlič iz orkestra. Navsezadnje, predsednica orkestra Marjana Mlinarič Pikelj igra v filmu dejansko predsednico orkestra in je izjemno opravila svoje delo. Po tem, kar so pokazali v filmu, bi težko rekel, da se niso dobro znašli pred kamero in bi težko rekel, da so naturščiki, ker so enakovredno odigral svoje filmske vloge kot drugi akterji filma.
To je bil vaš drugi filmski celovečerec, poznani ste tudi po televizijskih režijah, predvsem nadaljevank. Kako lahko primerjaš te projekte, ki ste se jih lotili v zadnjih letih?
Poleg dveh celovečernih filmov sem naredil še televizijski film Dekleta ne jočejo, ter režiral TV nadaljevanke. Delo je podobno, a popolnoma drugačno. Drugačno zato, ker gre na nek način za drugo panogo znotraj filmskega ustvarjanja. Snemanje in režija imata svoje zakonitosti, ki so pri filmu drugačne kot pri TV. Film delaš na daljše obdobje, dlje traja priprava na snemanje, financiranje filma je zapleteno. Televizijske serije pa se včasih zgodijo zelo hitro. Zelo hitro pride do realizacije. Oboje je izjemno zahtevno, razlika pa je takšna, kot bi v atletiki primerjal tek na 1500 ali 10.000 metrov. Razlike so. Ampak vseeno je delo v osnovi isto.
Koliko k odličnosti filma prinese direktor fotografije? Vi radi delate s Simonom Tanškom, ki je tudi Zasavec iz Hrastnika. Zakaj?
Meni osebno je zelo pomembna povezava z direktorjem fotografije. V filmskem orkestru, če je filmska ekipa orkester, je direktor fotografije v bistvu prva violina. Je zelo pomemben pri artikulaciji, kakšen film želimo narediti, na kakšen način ga bomo posneli, kakšen bo naš stil. Opraviti mora izjemno zahtevno delo, da vse to realizira. Simon je izjemen sodelavec. Z njim sem začel sodelovati, ko sem še študiral na akademiji pri mojih študentskih filmih. Takoj po akademiji sva sodelovala naprej v filmih Srečen za umret in Dekleta ne jočejo, zdaj pa pri Orkestru. V bistvu je dragocen sodelavec, v tem času sva postala tudi dobra prijatelja, kar se mi zdi zelo pomembno glede na to, koliko časa preživiva skupaj. Nekako moraš skupaj dihati iz dneva v dan. Enako so mi pomembni tudi drugi sodelavci, ena od njih je scenografinja Katja Šoltes, ki skupaj z direktorjem fotografije oblikuje vizualno podobo filma.
Nekaj nagrad se je že nabralo, pa verjetno film še ni šel po vseh festivalih, verjetno ga ta pot še čaka?
Film je sicer startal že konec lanskega leta na festivalu v Kottbusu v Nemčiji. Še vedno potuje po festivalih, vsaka nagrada je priznanje. Ne le zame. Tudi če dobi režiser priznanje za režijo, mislim, da gre za priznanje za celotno ekipo. Režiser sam ne more narediti nič, ampak mora ustvarjati z izjemnimi sodelavci. Je pa fajn, ker film potuje, fajn je spremljati reakcije iz različnih koncev sveta, da na podoben način gledajo film, kot ga gledamo doma. Zelo me je razveselila zadnja nagrada na festivalu v Pekingu na Kitajskem, ker je bil film prikazan v zelo močni konkurenci. Po drugi strani me je navdušilo, da je film zafunkcioniral v nekem popolnoma drugačnem kulturnem prostoru. In še nekaj: po dolgem času je bil slovenski film prisoten na Kitajskem.
Načrti?
Tudi to vprašanje pogosto dobivam, ne le od novinarjev, ampak tudi od gledalcev, sodelavcev in seveda domačih. Sedaj je obdobje, ko snujem nove ideje, pišem nove scenarije. Še vedno želim nadaljevati svoje delo v polju televizijskih nadaljevank, morda kaj podobnega kot je bilo Jezero. Pa ne le ta žanr, tudi kakšnega drugega se bom z veseljem lotil. Druga stvar: čim prej si želim posneti naslednji film. Prav tako si želim, da se končno uredi kulturna filmska politika in se zagotovi financiranje slovenskemu filmu. Upam, da ne bo ostalo samo pri obljubah v parlamentu, ampak se bo to tudi realiziralo. Mislim, da si slovenski film to zasluži in da si slovenski gledalci to zaslužijo. V zadnjih treh desetletjih je slovenski film pokazal, da je gledljiv tako na festivalih kot v kino dvoranah.
Marko Planinc
Foto: Gustav film in Mitja Ličen
