Matevž Luzar je uspešen slovenski scenarist in režiser, ki je sodeloval pri več slovenskih filmih in se podpisal pod več nagrajenih kratkih filmov (Vučko, Prezgodaj dva metra spodaj), celovečerce Srečen za umret, Dekleta ne jočejo in Orkester (Premiero že nestrpno čakamo!), TV-serijo Mamin dan in nazadnje kriminalne TV-serije, posnete po romanih Tadeja Goloba: Jezero, Leninov park in Dolina rož. Je dolgoletni član in zadnje leto predsednik Društva slovenskih režiserjev in režiserk. Narava njegovega dela ga vodi po svetu, a se – kot pravi – vedno rad vrne domov, v Zagorje, kjer živi s svojo družino.
Na TV Slovenija se je nedavno zaključila še zadnja kriminalna serija od treh, pri katerih ste sodelovali kot scenarist in režiser. Kako je potekalo to sodelovanje?
Zaradi narave produkcije se je zgodilo, da sva s Klemnom Dvornikom režirala vsak po eno zgodbo, medtem ko sva delala Jezero skupaj. Sodeloval sem pri adaptaciji vseh treh Golobovih knjig. Tako Jezera, kot tudi Leninovega parka in Doline rož. Jezero se je vrtelo v letih 2019-2020 in ima šest epizod, letos pa sta se vrteli seriji Leninov park in Dolina rož, vsaka s po tremi epizodami.
Ste bili dolgo časa vpeti v ta projekt?
Jezero smo snemali 54 snemalnih dni, Leninov park in Dolina rož skupaj prav tako 54 snemalnih dni, kar je normalno za snemanje dramskih serij, ki se ne snemajo v studiu, temveč na realnih lokacijah, na bolj filmski način. Leninov park in Dolino rož smo snemali poleti 2021. Začeli smo junija, končali avgusta. Ker je bilo potrebnih tri mesece priprav in potem seveda še montaža in postprodukcija, to zame pomeni, da sem pri projektu zadnjih dveh serij delal celo leto, od februarja lani do začetka letošnjega februarja. Če štejem zraven še pisanje scenarija, pa skupaj leto in pol.
Nanizanke ste snemali na realnih lokacijah. Izbere te režiser?
Režiser se z ožjimi sodelavci najprej dogovori za nek stil serije ali pa filma, potem gre scenograf skupaj s člani produkcije iskat te lokacije in na koncu se seveda režiser odloči, ali je neka lokacija primerna. Na odločitev vpliva več faktorjev, ali je lokacija dovolj velika, ali je predraga …
Dolina rož se deloma odvija v Prelovškovi vili. Ali v njej kdo živi?
Na večini lokacij ljudje živijo. Po navadi gredo med časom snemanja na dopust, včasih snemamo, ko jih ni doma, se pa zgodi, da so kdaj tudi doma. Odvisno. Mogoče je boljše, da jih ni doma.
Veliko ste sodelovali s Simonom Tanškom, pri teh kriminalnih TV-serijah tega sodelovanja ni bilo. Ste ga kaj pogrešali?
Dolino rož kot tudi serijo Jezero sem snemal z direktorjem fotografije Milošem Srdićem. S Simonom Tanškom pa sem posnel vse svoje filme od študentskih naprej, skupaj sva snemala tudi Orkester. Redno se srečujeva, sva prijatelja, nimam občutka, da bi bila ločena. Še eno uro nazaj sva govorila po telefonu.
Komentira vaše delo?
Seveda. O vsaki stvari, ki jo naredi on ali pa jaz, se pogovarjava. Pogovarjava se tudi o projektih drugih. Ravno to najino sodelovanje in pogovori so pripeljali do tega, da sva postala prijatelja.
Pa družina in sorodniki, pokomentirajo vaše delo?
Mislim, da vsi gledajo filme in serije kot gledalci. Če jim je všeč ali pa ni, to seveda povejo. Imajo pa to priložnost, da kakšno stvar vidijo prej, kot ostali.
Kateri pa so bili največji izzivi pri snemanju teh kriminalnih TV-serij?
Izziv pri seriji je intenzivnost dela. Če rečem, da smo snemali 54 snemalnih dni, to pomeni, da delaš intenzivno 12 ur dnevno, včasih še več, pet dni v tednu. Pri tem projektu je bilo Jezero zahtevno zaradi intenzivnosti dela kot vremenskih razmer. Snemali smo pozimi v Bohinju pri -15 stopinjah Celzija. No, Leninov park in Dolini rož smo snemali pa poleti, pri 38 stopinjah, kar je bil spet svojevrsten izziv.
Verjetno snemanje v Sloveniji ne poteka tako, kot to vidimo v ameriških filmih, ko ima ekipa na terenu svoje prikolice, kjer se pripravlja na snemanje, počiva …
Točno tako poteka. Je pa odvisno, kako velika je produkcija in koliko sredstev ima projekt na voljo.
Ste vi tako snemali te kriminalne serije?
Pri snemanju Jezera smo imeli prikolice, avtodome, v katerih so se igralci in člani ekipe lahko pogreli ali počakali, da so prišli na vrsto, ker smo delali v pogojih, ko je bilo -15 stopinj in sneg do kolen. Sicer je vedno nek prostor, ki je namenjen igralcem, tako imenovani »green room«.
Ali so odhajali igralci po dvanajstih urah dela domov ali ste ostali skupaj kot ekipa do konca snemanja?
Ko smo snemali v Ljubljani, so igralci odhajali domov. Ko smo snemali v Bohinju, smo pa mesec in pol živeli skupaj v hotelu. Po snemanju smo prišli vsi skupaj v hotel na večerjo in druženje. Na tak način se z ekipo zelo povežeš, spletejo se drugačne vezi in je tudi zaradi tega lažje delati. Tudi ko ne delaš, se na nek način z igralci in člani ekipe pogovarjaš o projektu, bodisi ob zajtrku, večerji.
Vam je to všeč?
Definitivno je nek čar, neka lepota tega, če snemaš izven Ljubljane.
Ste zadovoljni z gledanostjo?
Gledanost vseh treh kriminalnih serij je nadpovprečna. To je dokaz, da slovensko občinstvo rado gleda slovenske serije. Mislim, da so na Televiziji Slovenija in uredništvu igranega progama zelo zadovoljno z ocenami in odzivi gledalcev.
Če bi snemali TV nanizanke v več sezonah, kot smo navajeni to pri tujih produkcijah, ali ima Slovenija sploh dovolj igralcev za kaj takega?
Ja, mislim, da jih ima. Če bi prišlo do tega, bi se pojavili vedno novi igralci. Verjamem, da bi lahko vsako nedeljo zvečer gledali neko kakovostno slovensko serijo s pavzo čez poletje. Tako bi imeli priložnost spremljati igralce v serijah kot tudi v gledališču.
Kaj vam je ljubše: kriminalka ali komedija?
Težko bi rekel, da mi je kak žanr bližji, predvsem me zanimajo liki. Zanimajo me liki v filmih, ki sem jih ustvaril, kot na primer lik Ivana v filmu Srečen za umret, ki ga je odigral Evgen Car, do lika Tarasa Birse, ki ga igra Sebastijan Cavazza, ki je tudi kompleksen. Ali je to komedija, kriminalka ali drama, pa pove zgodba oziroma format. Seveda pa vedno rad pogledam nekaj, ob čemer se nasmejim.
Se vam zdi slovenski jezik v filmih okorel?
V zadnjih 15 letih se je to drastično spremenilo. Slovenski jezik je postal poslušljiv, normalen in nekako živ. Del našega prostora so tudi narečja, ki so včasih dobrodošla, če pa se ne uporabljajo resno ali primerno, pa niso smiselna.
V intervjuju za Delo ste na vprašanje, zakaj se mnogim zdijo kadri v slovenskih filmih razvlečeni, dejali, da je to tudi zato, ker v tujih filmih beremo podnapise, slovenske pa samo gledamo in poslušamo …
Mislim, da so se glede očitka nekaterih, da so kadri dolgi ali da je ritem počasnejši, stvari spremenile. Ritem je odvisen tudi od tega, kako se stvar razvija, kaj je primerno. Je pa res, da smo pač ujetniki tega, da pri tujih filmih zraven beremo še podnapise, namesto da bi jih gledali.
Katere slovenske nadaljevanke ali filmi drugih avtorjev so vam všeč?
Vedno so mi stvari všeč kot gledalcu. Če delaš filme, serije, jih moraš tudi gledati, pa ne le domače, ampak tudi tuje. Slovenska serija, ki je meni še vedno ljuba, je serija starejšega datuma Mali oglasi. Nastajala je pred dobrimi 50 leti na TV Slovenija. Od filmov sta mi všeč oba zmagovalca festivala slovenskega filma Inventura Darka Sinka in Prasica Tijane Zijanić, potem pa je še kup drugih filmov: Kruh in mleko, V leru, Ruševine. Veliko jih je. Težko je izbrati samo eno delo, vsako ima nek čar, nekaj, kar ti je všeč.
Se tudi režiserji zvečer utrujeni zleknete na kavč z daljincem v roki?
Seveda. Kakšno stvar si ogledam sam, kakšno z družino.
Kaj trenutno gledate?
V zadnjem času sem gledal hrvaško serijo Območje brez signala Daliborja Matanića. Zdaj pa gledam bolj filme.
Si boste zdaj vzeli oddih ali imate v mislih že nov projekt?
Načrtujem malo oddiha, ampak se že pogovarjam za naprej. Za vsak film, serijo, je prej potrebnih veliko pogovorov, dogovarjanj. Seveda pa si želim čimprej spet narediti nov film ali serijo.
Radi berete?
Rad berem in to raznolike stvari. Od romanov do biografij, čisto odvisno od počutja. Eden ljubših avtorjev mi je Nobelovec Jose Saramago in njegov Esej o slepoti, ki govori o epidemiji – epidemiji slepote. To je ena mojih ljubših knjig, so pa še druge.
Kaj še radi počnete v prostem času?
Rad igram šah, nekaj let že meditiram, zelo rad hodim tudi na zasavske hribe. Če je lep dan in sem doma za vikend, grem sam ali z družino na Čemšeniško planino, Kum, … Rad kuham, tudi to je ena vrsta sprostitve. Rad se družim s prijatelji. Narava mojega dela je taka, da sem veliko na poti, zato mi ni do tega, da bi kam potoval. Najbolj se sprostim, ko pridem domov v Zagorje.
Ste kot Zagorjan vpeti tudi v tukajšnje dogodke, se udeležujete gledaliških predstav, razstav?
Mogoče se ne udeležujem ravno veliko tukajšnjih kulturnih dogodkov, razen ob kulturnem in občinskem prazniku, če sem takrat doma. Na gledališke predstave hodim bolj v Ljubljani. Če sem kam povabljen in imam čas, grem. Pa v kino hodim v Zagorje, predvsem s sinovoma.
Radi živite v Zagorju?
Lahko bi živel v Ljubljani, Zagrebu, vendar zaradi narave svojega dela lahko živim tudi v Zagorju in za to sem se zavestno odločil. Všeč mi je tukaj. Zagorje se mi zdi neko tako pristno mesto, tukaj so ljudje, ki so mi zelo blizu. Zelo rad živim neko normalno življenje in to mi Zagorje omogoča.
V Zagorju se odvija tudi film Orkester, katerega premiero že vsi komaj čakamo. Kdaj bo?
Avgusta bo, zato ne bi želel preveč že zdaj govoriti o tem. Ključno mesto v filmu imajo Pihalni orkester Svea Zagorje, mesto Zagorje in tudi zagorski dialekt. Lahko povem, da je Orkester definitivno moj najbolj osebni film. Govori o ljudeh oziroma so ga navdihnili ljudje, ki jih poznam, pa čeprav jih mogoče ni v filmu.
Se pa film že uspešno udeležuje raznih festivalov.
Odzivi na festivalih so zelo pozitivni. Film ne pusti nikogar ravnodušnega. Vsi, ki so film videli, so se ob njem zabavali. Film je iskren, zabaven, tragičen, kakršno je tudi življenje.
Ste tudi predsednik Društva slovenskih režiserjev in režiserk.
V Društvu sem dejaven zadnjih sedem let, bil sem član upravnega odbora, lani so me člani izvolili za predsednika. Vseh članov je 123, smo raznoliko, bogato društvo. Organiziramo razna izobraževanja, delavnice. Sicer pa so naši cilji izboljšanje pogojev dela, povečanje financiranja slovenskega filma in dvig na evropsko raven. Film navsezadnje ni le umetnost, ampak tudi industrija. Če snemaš film v nekem mestu, to vpliva na lokalno skupnost, na tamkajšnje gospodarstvo, turizem. Mesto ima od tega neke koristi in v Evropi se tega zavedajo.
Kakšno je razumevanje ministrstva oziroma države za vaše cilje?
Seveda se pogovarjamo, ampak politiki, ne glede na to, iz katere stranke prihajajo, včasih preprosto ne razumejo pomena filma. Kultura se jim zdi samo nekaj za zraven. A v bistvu je gibalo vsake družbe, gospodarstva. Na primer, za to, da imamo danes pametne telefone, je moral nekdo najprej imeti idejo. Najprej je nekdo v Vojni zvezd tipkal na nek zaslon, da so potem 50 let kasneje to idejo tudi tehnološko razvili.
Ko ste že ravno omenili Vojno zvezd, ali lahko pričakujemo tudi slovensko znanstveno fantastično serijo ali film?
Mislim, da. Sicer je to žanr, ki zahteva dosti večje financiranje, a glede na to, da smo dobili grozljivko, da imamo kriminalne serije, bo slej ko prej prišla na zaslone tudi slovenska znanstvena fantastika.
Tatjana Polanc Kolander
Foto: TPK, osebni arhiv Matevža Luzarja
