21. marca smo praznovali svetovni dan poezije. Prebirajo poezijo ali pa jo morda celo pišejo? Kaj jim pomeni? Menijo, da je v situacijah, v kakršni smo trenutno, prav, da kulturo odrinemo na stranski tir ali se jim zdi v takšnih časih še bolj potrebna? O vsem tem smo klepetali z Zasavskih pet.
Katja Barlič, pobudnica pohoda z rdečimi baloni v Trbovljah
Poezije ne pišem, jo pa rada prebiram. Najbolj blizu mi je poezija Mile Kačič, Neže Maurer, rada imam Minattija in Pavčka, ter Ferija Lainščka. Zelo rada prebiram tudi angleško poezijo, prebiranje le te mi je pomagalo skozi težke čase v preteklosti, saj se vanjo zelo poglobim. Tudi v glasbi dajem velik poudarek besedilom in njihov pomen projiciram v svoje življenje ali v lastno situacijo, v kateri sem.
V časih, v katerih smo pa smo se znašli zdaj, je kultura še kako pomembna, pravzaprav je ena od redkih stvari, ki so nam ostale. Muzeji po svetu nam omogočajo virtualni sprehod skoznje, ustvarjalci filmov brezplačno nalagajo svoje filme na splet,
na voljo je malo morje brezplačnih vsebin, glasbeniki igrajo na svojih balkonih in ljudem v izolaciji dvigujejo zavest in nam popestrijo dneve v teh težkih časih. Zelo rada pogledam tudi koncerte, ki jih predvaja nacionalna televizija skupaj z Valom 202, kjer v studio povabijo enega ali dva glasbenika.
Knjižničarji in pisatelji preko spleta pripovedujejo otrokom pravljice, kulturniki so našli načine, kako ljudem približati svoja dela, na voljo je ogromno inovativnih načinov, da kultura postane in ostane del nas. Predvsem pa, ostanimo človeški, v tej nečloveški situaciji, v kateri smo se znašli. Pomembno je, da ohranimo kulturen in spoštljiv odnos do vseh, ki morajo v teh nepredstavljivo težkih razmerah delati in so poleg tega še najbolj izpostavljeni okužbam. Bodimo strpni, kulturni in hvaležni.
Daša Bokal, ravnateljica Vrtca Trbovlje
Joj, zdaj smo pa tam :). Po pravici povedano, mi je kar malce nerodno odgovoriti na to vprašanje, ker to ni ravno moje močno področje, se pa trudim iz leta v leto to področje izboljševati.
Poezije ne pišem, niti je zadnje čase ne prebiram pogosto. Res pa je, da zelo velikokrat sežem po Pavčkovih in Lainščkovih pesnitvah. Tako življenjske se mi zdijo, z njimi lahko vedno izrazim tisto kar čutim, v njih se vedno najdem. Njune pesmi velikokrat uporabim kot kakšen uvod v pisanje ali pa kot prispodobo za tisto nekaj »posebnega«, kar bi rada sporočila, poudarila. Tudi v pisarni imam prostor, kjer visijo njune pesmi, posebne pesmi, ki izražajo moje razmišljanje, vrednote, stvari, ki so mi v življenju pomembne.
Kulturo v trenutni situaciji nikakor ne smemo odriniti, zdaj je mogoče čas, ko zopet lahko sežemo po različni literaturi in drugi umetnosti, ker nimamo izgovorov, da nimamo časa. Na srečo imamo na razpolago tudi dovolj moderne tehnologije, ki nam kljub prepovedi druženja, ponuja dovolj kulture, umetnosti, če jo le želimo poiskati.
V teh dneh, ko imamo malce več časa drug za drugega ali pa zase, lahko zapademo tudi v dolgočasje. Iz samega dolgočasja navadno postanemo zelo ustvarjalni in mogoče se iz vsega tega prebudi kakšen nov umetnik, kulturnik: pevec, poet, slikar, kipar, igralec … 🙂
Jasmina Drolc, podjetnica in lastnica znamke Nakit Jasmina Drolc
Na prvo žogo bi odgovorila, da poezije ne prebiram. Po razmisleku pa sem ugotovila, da je poezija pogosto del mojega dneva. Sicer ne v smislu, da bi v roke vzela knjigo s poezijami, vendar skoraj vsakodnevno si zapišem kakšno misel vzeto iz del umetnikov.
Zelo ljubi mi je Feri Lainšček, Ivan Minatti ter Tone Pavček. Odlična ideja se mi zdi tudi glasbenice Ditke in njene uglasbene poezije znanih slovenskih pesnikov. Njena glasba je res posebna, pomirjujoča in tako nam poezijo še bolj približa.
V situaciji, ki smo se trenutno znašli je umetnost in kultura bistvenega pomena. Menim, da si premalokrat vzamemo čas za branje in zavestno poslušanje glasbe. Vsi pa vemo, da nam prav to dviguje energijo in našo vibracijo.
Za konec ena primerna za ta čas:
Ujete so želje,
za vso so predpisi,
srce pa mi pravi:
Ne bodi, kar nisi!
Vsi hodijo v vrsti,
jaz grem pa po svoje –
brez veze, brez veze,
pa vendar lepo je…
Ves svet je izložba,
blešče se napisi,
srce pa mi pravi:
Ne bodi, kar nisi!
Vsi nosijo maske, jaz nočem se skriti –
verjamem še v sanje,
želim še ljubiti…
Feri Lainšček
Antek Pust, predsednik dolskih copatarjev
Ojoj, kako težka vprašanja zame. Naj ne zgleda kot opravičilo, če rečem, da mi je v življenju zmanjkovalo časa za »tapravo« kulturo. Služba, gradnja družinske hiše, pomoč ženi na kmetiji, (čeprav se vedno pritožuje, da ima z mano več izgube kot koristi) in še bi lahko našteval.
Pomoč sem poiskal pri osemletni vnukinji, pa mi je takole razložila: »’Strate’, ne veš? To pomeni da je neki lepo, res lepo. Da se lepo obnašaš, pa lepo rišeš, pa lepo poješ in se znaš lepo oblečt.« Nič ne bom dodajal, bom ostal kar na tem nivoju, da se ne »zakvačkam«. Zadnjo knjigo sem prebral pred kakšnimi desetimi leti, ko me je bolezen za dalj časa prikovala na posteljo, kar si seveda ne štejem v čast, prej v sramoto. Seveda sem tudi pesmice pisal v najstniških letih svojim sošolkam, pa ni bilo nobenega pravega odziva, nobene »gužve«. Tako, da sem bil prisiljen sistem zamenjati s takrat popularnimi rumovimi čokoladicami. Rad poslušam lepe slovenske pesmi, domačo glasbo in me kar zaboli, če kdo omeni »govejo musko«. Te moderne glasbe ne poslušam, sem že prestar in je tudi ne razumem. Prav tako, kot ne razumem, da moraš okrog hoditi z raztrganimi hlačami. Moja najljubša pesem pa je: »Slovenec sem«. Ima ozadje, vsebino, v nekaj besedah pove veliko, narodno zavest, domovina, zvestoba, mati … Imam melodijo zvonjenja na »mobiju,«, tako da jo večkrat na dan slišim, pa se je še nisem naveličal.
Tudi pri copatarjih sem občasno poskušal pozdravni govor humoristično obarvati, pa mi ni uspelo, zato zadnja leta raje povabimo na naša srečanja profesionalne humoriste, ki v sorazmerno kratkem času napravijo pravi »žur«, nasmejijo vse nas, pa tudi naše bolj zahtevne nadrejene žene.
Na tem mestu ne bom poskušal objaviti pesmice. Se bojim, da bi se osmešil. Raje bom napisal drugo kitico copatarske himne. Četrte si sicer ne upam, saj jo tudi ob navzočnosti naših »okupatork« nikoli ne zapojemo. Naj ostane skrivnost, mi že vemo, zakaj. Takole bom končal, najosnovnejše stvari o kulturi poznam, bil bi pa zelo slab sogovornik osveščenemu kulturniku.
»Če malo v gostilno grem,
en glažek vinca popijem,
se žena krega in jezi
ponoč pa sama spi.«
Vukašin Šobot, novinar in fotograf
Iskreno lahko priznam, da mi je proza ljubša kot poezija, kar pa ne pomeni, da ne prebiram pesniških del. Sicer zadnja leta bolj malo, pa vendarle se najde čas tudi za njih.
Kot kulturnik se zavedam, da je umetniško ustvarjanje za identiteto naroda ključnega pomena, ne glede na zvrst. Moja dela so na ogled predvsem na razstavah, medtem ko literati uporabljajo drug medij. In prav je tako.
Kultura je nekaj, čemur ne smemo obrniti hrbta v nobeni situaciji, saj naše samozavedanje in naša bit temelji predvsem na kulturnem izročilu, ne glede kakšna politika je bila prisotna v našem prostoru in pod katero državo smo v toku zgodovine živeli. V preteklih stoletjih je bil jezik gonilo ohranjanja narodove identitete in tudi sedaj je tako. Pa ni važno, ali nam grozi virus, klimatske spremembe ali pa kaj tretjega. Jezik naroda bo vse to preživel.
V čast mi je, da sem spoznal nekaj velikanov slovenske poezije. In ko slišiš njih, kako berejo in pripovedujejo svoje pesmi, si lahko samo ponosen, da si Slovenec. Enako seveda velja tudi za mojstre proznih besedil.
Vsekakor pa ne smemo pozabiti oziroma zanemariti ljubiteljske pesnice in pesnike in pisateljice in pisatelje. Mnogo izmed njih je naravnost odličnih in marsikdo je imel smolo, da ni bil bolj prepoznan. Marsikomu pa bo njegov čas še prišel.
Torej, kultura in umetnost morata biti naša vsakodnevna spremljevalca. Čeprav smo na trenutke krhki in nemočni, nam lahko dobro umetniško delo polepša dan in nas napolni z energijo.
