V Zasavju je rudarska dediščina izredno bogata in skorajda ni Zasavca, ki ne bi imel v sorodu vsaj kakšnega knapa. Pozna naših Zasavskih pet kakšen star knapovski izraz? So pri njih na meniju kdaj šnite, grenadirmarš, funšterc in druge značilne »rudarske« jedi? Kaj je, po njihovem mnenju, rudarstvo dalo Zasavju?

Nada Brezovar, soavtorica projekta Družinsko drevo Občine Zagorje ob Savi

Moja starša sta se preselila iz Gabrovke, oče je šel delat v zagorski rudnik. Družine so se priseljevale iz okoliških vasi. Gradili so nove bloke, kot je bil tudi trojček blokov, ki so se zaradi svoje značilne strehe poimenovali metuljček, ločili so se po barvah. Večina moških je bila zaposlenih v rudniku. Oče je dočakal pokojnino, pri svojem delu je iz navadnega knapa napredoval v minerja.

Knapovski izrazi, kot se jih sama spominjam, so bili mnogokrat drugačni, kot se jih danes prikazuje, ali pa smo v Zagorju drugače poimenovali stvari, izraze. Pri svojem delu se seveda soočam tudi s kulturno dediščino Zagorja, saj že nekaj let pripravljam učence (učim na OŠ Ivana Skvarče v Zagorju) na različna kuharska tekmovanja. Najbolj me moti, da smo ovekovečili izraz knapovsko sonce, funšterc za šmorn, kot smo ga poimenovali vsi v našem bloku, vsi, s katerimi smo se družili. Mislim, da sem šele s proučevanjem knapovščine po izdani knjigi prvič slišala za izraz knapovsko sonce. Pri nas ajmuht in ne beseda ajmoht je bila obara iz piščanca, zajca. Renstan krompir, brigadirmrš, fižolovka, segedin, matevž, štrudl, bela kava, marmelada na kruhu, to so bile jedi, ob katerih smo zrasli rudniški otroci, verjamem, da tudi večina Zagorjanov. Štruklji, kuhani na vodi ali pa zaviti v servietu, pa so bili na jedilniku le vsakih štirinajst dni. Ob nedeljah pa goveja juha iz flama, ne stegna, in seveda renstan krompir. Dobro se spomnim prve črnobele tv, avta fička.

Zasavje je že od leta 1800 pridobivalo na številu prebivalstva ravno na račun steklarstva in rudarstva. Majhne vasi so začele preraščati v mesta. Nekaj kmetij, gostiln, trgovina, cerkev in kasneje šola – to je bila prvinska slika Sagorja, kot se je poimenovalo Zagorje. Z rudarstvom se je pojavila potreba po novih domovih in seveda gradnji večine blokov v Zagorju. Ker so ljudje prihajali iz vseh okoliških krajev, se je tu jezik, kot tudi navade, mešal, to pa je tudi posebnost ljudi, ki živimo v Zasavju.


Tea Lopan, avtorica magistrskega dela Kletvice in psovke v trboveljskem govoru

»Mat kurba, vešda mamo knapušno u familij.« Malo za hec in malo zares. Seveda imam, mislim, da res skorajda ni Zasavca, ki ne bi imel nekoga od bližnjih rudarja. Glede na to, da sem magistrirala iz kletvic in psovk trboveljskega govora, sem skozi raziskavo spoznala kar nekaj pravih, sočnih izrazov rudarjev. Naj poudarim, da sem tudi med svojimi informatorji imela rudarje, ki so poleg kletvic in psovk povedali kakšno zgodbo iz rudarskih časov. Tako tudi mladi poznamo izraze, kot sta »vašhava« in »hunt«.

Joj, z naštevanjem hrane ste zdaj naredili lušte in me spomnili na jedi, ki jih nisem jedla že kar nekaj časa. Šnite nama je z bratom včasih mami, prej še babica, naredila za večerjo, če smo imeli doma dan ali dva star kruh, ki pa je moral biti štruca, ne hlebec, da so bile šnite tiste prave. Grenadirmarš je na našem meniju vsaj enkrat na dva tedna, ponavadi takrat, ko nimam več ideje, kaj skuhat, vendar pa mora biti takšen z ocvirki.

Kaj je rudarstvo dalo Zasavju? Mislim, da brez rudarstva tudi Zasavja kot takšnega ne bi bilo, ostalo bi verjetno pri dveh do treh večjih naseljih, sigurno pa ne bi prišlo do takšnega razcveta, ki se je zgodil kot posledica rudarjenja. Rudarstvo je dalo Zasavju tudi edinstven jezik, ki se je razvil na križišču mešanja narečij in tujih jezikov, ki so jih prinesli delavci iz držav bivše Jugoslavije, nekaj pa tudi iz npr. Češke, Poljske ipd. Tako smo dobili tudi ogromen repertoar kletvic in psovk, ki pa edinstveno izgubijo negativen pomen in pridobijo nevtralnega (mat kurba), nekatere pa celo pozitiven pomen (lepa kot prasica, najlepši kompliment, kar ga ženska lahko dobi v Zasavju.


Marko Planinc, direktor Zavoda Savus, organizator Jamatlona in Rudarskega teka

Pravzaprav izhajam iz knapovske družine. Stari oče je bil knap – udarnik. Fotr si je penzijo zaslužil v jami. Še sam imam nekaj jamskih mesecev delovne dobe, ko sem v času šolanja počitnice deloma preživel v rudniku. Danes skušamo z nekaterimi projekti (Rudarski tek, Jamatlon) na svoj način ohranjati povezanost z rudarsko dediščino.

Stari knapovski izrazi so še vedno del vsakdanjika. Ne gremo v službo, ampak na šiht; ne na dopust, ampak urlaub; ne preklinjamo, ampak sočno kolnemo; nismo utrujeni, ampak smo sfukan; ne vžgemo avta, ampak ga zakurblamo … itn., itn. Knapovščina je pri nas še vedno izjemno živa. Najbolj me je s starimi izrazi razveselil Ljubo Odlazek, ki je prvi naredil slovar starih zasavskih izrazov (ne le knapovskih). Srce me boli, ko včasih zasledim, da so ga nekateri kar prekopirali in ga prodajajo po spletu kot svoje delo. Ogromno ur je Ljubo porabil zanj …

Pri nas doma so šnute (krajevne posebnosti pri izražanju) z domačim kompotom pogosto na mizi, prav tako se kdaj najde grenadirmarš, funšterc, nasploh domače jedi, tudi kakšen šumbl, jetrnica in krvava, da o lepo prekajeni mesenki ne govorim.

Rudarstvo je dalo Zasavju ogromno, pravzaprav se je osrednji del Slovenije razvijal po diktatu rudnikov. Nekdaj so bili šefi rudnika šefi ne le pod zemljo, ampak tudi nad njo. Zaradi rudnika so se razvijale različne gospodarske panoge, nastajale nove tovarne, gradila so se naselja, delovala kulturna in športna društva. Rudarstvo je torej ogromno dalo, vendar je Zasavju tudi veliko vzelo. Tone in tone premoga so tudi ubijale. Počasi, rahlo, potuhnjeno. Tako tiste, ki so kopali pod zemljo, kot one, ki so živeli na njej. Zaradi premoga smo dolgo pozimi hodili po sivem snegu, gledali črno Savo, na riti dojenčkov smo dajali plenice, ki so se na vrveh pred hišami iz belih spremenile v sivkaste, dihali smo najbolj onesnažen zrak in bili živ primer ljudi, kjer je rak plesal svoj najbolj divji ples.

Sčasoma se bo ohranil spomin na bolj veseli del rudarstva. Verjetno je tako tudi prav, saj se tudi iz svojega življenja ponavadi raje spominjamo lepih reči. Spomin pa naj le ostane.


Anka Sotlar, predsednica KS Ivan Keše

Kar nekaj rudarskih izrazov poznam, seveda, saj sem odraščala v času, ko je bila knapovščina še živa. In moram reči, da se tega obdobja prav rada spominjam, čeprav tudi ni bilo vse idealno. Prav tako mi funšterc, šnite in grenadirmarš nikakor niso tuji. Naj nam bo všeč ali ne, dve stoletji rudarjenja sta pustili močan pečat v naših krajih in prav je, da negujemo spomin na preteklo. Upam pa, da bomo znali očuvati rudarske kolonije, zanimive zgodbe in recepte za pripravo posebnih jedi, predvsem pa si želim, da ne bi šla v pozabo ena od najlepših knapovskih vrlin: tovarištvo.


Sergej Škofljanec, pevec zasedbe San Di Ego

Knapovstvo oziroma rudarstvo spada med najstarejše industrijske panoge in tako rekoč pooseblja Zasavje, kar bo ostalo za večno, kljub temu, da so praktično vsi rudniki že zaprti. Knapovstvo ni bilo le vir zaslužka , ampak je imelo vpliv tudi na kulturo, običaje in značaj Zasavcev, kar se (pre)pozna predvsem v značilnem jeziku, temperamentu, načinu življenja in jedeh. Izrazi kot ajznpon (železnica), cug (vlak), čik (cigareta ali žvečilni tobak), ašnpeher (pepelnik), colnga (plača), fajercajg (vžigalnik) itd., itd., so tako močni in karizmatični, da velikokrat naredijo močan vtis tudi na tiste izven Zasavja. Sam sem kljub temu, da že dolgo ne živim več v Trbovljah, ohranil to značilno govorico, ker to teče po mojih žilah in vedno bo. Smo pa doma vedno imeli na jedilniku tako funšterc, šnite kot tudi grenadirmarš in tudi dostikrat mi te jedi še vedno zadišijo, sploh ko pridem na obisk k staršem. Ni kaj, Zasavje in rudarstvo gresta z roko v roki in težko si predstavljam, kako bo v prihodnosti, ko bomo o knapovstvu brali le še v knjigah in učbenikih ter si hodili v muzeje ogledovat spomine na ljudi, ki so s svojimi rokami, znojem in krvjo naredili to regijo takšno, kot je, ampak po drugi strani pa ravno zaradi teh knapovskih značilnosti in vrlin ne dvomim, da bo Zasavje tudi v prihodnosti našlo pot za preživetje in dostojno življenje, saj je konec koncev tudi srce Slovenije.