Katja Zakrajšek v Šavni Peči

Na pohodu po Sovretovi poti se pogovori sučejo tudi okrog literature, prevodov, pa seveda o Antonu Sovretu, klasičnem filologu, prevajalcu in rojaku iz Šavne Peči. Vedno so zanimiva srečanja s književnimi prevajalci. Tokrat je v Šavni Peči zbranim spregovorila Katja Zakrajšek, prevajalka, ki je bila dobitnica najvišjega priznanja za književno prevajanje v Sloveniji, Sovretove nagrade. Priznanje je prejela lani. Po prireditvi smo jo povabili na kratek klepet za Savus.

Kako se počutite v rojstni vasi Antona Sovreta?

Ja, krasno je, da imam to priložnost in izgovor, da enkrat res pridem sem, ker tu namreč še nisem bila. Sem prvič na Sovretovem pohodu in me je zelo prijetno presenetilo, kakšna je udeležba, pa tudi organizacija. Videti je, da ti kraji res upoštevajo svojega sokrajana. Da se Sovreta ne spominjamo samo mi, ki sedimo na društvu prevajalcev ali pa v svojih pisarnah, ampak da živi še naprej tudi tukaj, kjer se je rodil.

Očitno ima prevajalstvo tudi drugo plat, ne samo tisto za računalnikom, kajne?

Ja, res je. Pravzaprav gresta prevajalstvo in hoja skupaj. Sama veliko hodim in med hojo včasih pridem so najboljših idej. Oziroma se kakšna mesta pri prevajalskem delu, ki so zavozlana in zataknjena, med hojo postavijo na svoje mesto.

Danes ste izrekli kar nekaj zanimivih besed. Ljudem ste položili na srce, naj berejo.

Naj berejo in naj v knjigah iščejo tudi stvari, ki jih še ne poznajo. V knjigah bodo našli marsikaj novega o ljudeh in stvareh tako iz Slovenije kot sveta. Zato je pomembno, da berejo tudi prevode knjig tujih avtorjev. Tam bodo izvedeli več o krajih, ljudeh in stvareh ki jih še ne poznajo. Vedno je še kaj, kar nismo opazili, in na kar nismo pomislili in tu najdemo dodano vrednost širokega branja.

Ste danes prišli v Šavno Peč peš ali ste se pripeljali?

Peš smo prišli iz Hrastnika.

Lepa pot, kajne?

Zelo lepa. Naredila sem tudi nekaj krasnih fotografij, ko se je megla dvigala.

Še pridete kdaj?

Ja, zagotovo.

Marko Planinc

Foto: Marko Planinc