Slovenski igralci v tujini: »Slovenija ne bo v filmski produkciji nikoli največja ali najbogatejša, imamo pa znanje in domišljijo, ki nam bosta vedno odpirala vrata.«
»V tujini sem delala več, ker tu nisem dobila veliko priložnosti. Če bi v Sloveniji dobila izjemen projekt, bi prej vzela naš film,« je izpostavila Katarina Čas na kameratskem pogovoru, kot ga je poimenoval povezovalec pogovora režiser Matevž Luzar. Izkušnje v tujini sta na petem festivalu delavskega filma Kamerat v Hrastniku z zbranimi obiskovalci delila tudi igralca Jurij Drevenšek in Nika Rozman.
Trije igralci so uvodoma izpostavili nerodne in naključne stike s filmskim svetom onkraj meja Slovenije. Katarina Čas je svojo prvo vlogo v tujini prejela po udeležbi na delavnici o nastopih na avdiciji, ki jo je vodila Američanka v Ljubljani. Na delavnici je oddala svoj kontakt in čez nekaj mesecev prejela prvo povabilo na avdicijo v tujino. Tudi Nika Rozman je svojo prvo vlogo v tujini prejela bolj po naključju, na avdicijo na Hrvaškem pa sta se odpravila skupaj z Jurijem Drevenškom, kamor sta sicer zamudila in se zbala, da sta naredila slab prvi vtis, a na koncu se ni izkazal kot usoden. Drevenšek je sicer prvo vlogo v tujini prav tako prejel preko elektronske pošte, ki je sprva sploh ni jemal resno, a že čez nekaj tednov odletel v Sydney na snemanje filma, o katerem še vedno ne sme govoriti, ker še ni izšel.
Po okornih prvih začetkih v tujini, ki jih je pri vseh sogovornikih obeležilo naključje, je sledil najem agenta, kar je, tako Drevenšek, naslednji logični korak. Nika Rozman ob tem poudarja, da je naporno najti agenta, s katerim bi si delil vizijo, že prvi stik pa je tudi težavno vzpostaviti. Temu je pritrdila tudi Katarina Čas: »Vseeno smo iz neke Slovenije, ki tem agentom ne pomeni veliko in je velika razlika, če bi bila, recimo, iz Španije. Žal nekateri mislijo, da smo tudi iz Rusije,« zato vztraja s svojim prvim agentom iz Londona. Ob tem dodaja, da agent ni vse: »Verjetno bi bilo lažje, če bi tam živela, malo je pa težava tudi v tem, da sem starejša in se mi ne ljubi več krožiti po festivalih in tam deliti vizitk. To mreženje je zame res nujno zlo.« Drevenšek je ob tem dodal, da se igralci zavedajo, da so iz filmsko ne preveč zveneče države, ampak sčasoma opustiš to tremo.
Katarina Čas je izpostavila, da je zelo pomemben premik povzročila stavka ameriškega ceha igralcev, ki so dosegli tudi to, da se igralcem da dovolj časa, da posnamejo nekaj za avdicijo. »Včasih se je dejansko dogajalo, da so pošiljali zahteve za posnetke z rokom do naslednjega dne. Danes ti, recimo, pišejo v četrtek za posnetek, ki ga želijo v četrtek.« Ko pride ta elektronska pošta, je treba hitro pripraviti vse in najti partnerja, ki odigra prizor s tabo. »Pri meni so bili vsi od partnerjev, mame, družinskih članov. Vse sem že izkoristila.« Nika Rozman je izboljšanju pogojev pritrdila, a obenem dodala: »Včasih vseeno dobimo zahtevo po posnetkih, kjer ni nobenega konteksta in želijo posnetih pet scen do naslednjega dne.«
Jurij Drevenšek se je ob tem spomnil situacije, ko se je znašel na Kredarici in si na hitro sposodil telefon od gospe s sosednje mize, da se je lahko posnel.
Učenje tujega jezika z asociacijami
Jezik je pri igralcu tudi ena izmed omejitev. Katarina Čas je poudarila, da je že snemala prizore v estonščini, ki se je je naučila fonetično, tako da si je zapomnila zaporedje slovenskih besed, ki zvenijo podobno kot zahtevano estonsko besedilo. Angleščina in slovenščina ji ne predstavljata težav, več energije pa gre v učenje dialekta angleščine, ki ga vloga zahteva. Nika Rozman je poudarila, da se vedno sliši, da je to tvoj tuj jezik. »Danes se ne sekiram več, da se sliši to, da sem Slovenka.« Veliko energije pa gre v učenje specifičnega dialekta v tujem jeziku. Drevenšek se je spomnil situacije, ko se je bolj kot ne v šali posnel v koroški nemščini, nato pa prejel vlogo in so na snemanju z njim vsi govorili v koroški nemščini. »Pa jih nisem razumel nič,« hudomušno zaključi.
Snemanje filma Volk z Wall Streeta je bilo tudi za Katarino Čas posebna izkušnja, »ko se moraš pretvarjati, da je vsa ta urejenost in vsi ti procesi, ko skrbijo za prevoz igralcev na lokacijo snemanja, do prehrane in podobno, tebi nekaj normalnega.« Tu je imel ključno vlogo režiser filma Martin Scorsese, ki jo je v pogovoru pomiril in ji dal občutek, da je del ekipe. To je prebilo začetno zadržanost. »Nisem se počutila samo, čeprav si na snemanju dejansko veliko sam.« Nika Rozman je poudarila, da je težko primerjati izkušnje s posameznih snemanj ne glede na to, ali gre za domačo ali tujo produkcijo. Drevenšek pa dodaja, da te po uspešno prestani avdiciji nihče več ne sprašuje o igri, ampak se pričakuje, da boš to uspešno izpeljal.
Skrb za varnost in počutje igralcev v tujini bistveno drugačna
Je pa Katarina Čas poudarila, da je v tujini skrb za varnost igralcev posebej izpostavljena, tako je v nedavni vlogi, kjer je morala omedleti, dobila dodeljenega kaskaderskega koordinatorja, ki je nadzoroval njen padec. »Meni je bilo to smešno, pri nas smo navajeni, da se ti reče, da padi na tla, in pač padeš, brez neke silne skrbi.«
Luzar je ob tem izpostavil, da je razmeroma nova vloga v filmski produkciji tudi koordinator intimnih prizorov. Drevenšek je poudaril, da se je z njim srečal na snemanju v Nemčiji. Koordinator, ki mu je bil dodeljen, ga je pripravil s psihološkimi prijemi in vajami, »ki so popolnoma osnovne, kot je gledanje v oči, da se navadiš na intimnost. Vseeno smo ljudje in vsak ima drugačno percepcijo intime. Jaz sem tam lahko izpovedal, kaj mi je sprejemljivo, kaj ne,« in posledično je bilo lažje odigrati prizor. Drevenšek je dodal, da danes tega prizora ne bi mogel kar tako izpeljati: »Mogoče bi lahko nekdo rekel, da te ‘ujčkajo’, ampak v resnici te ščitijo.« Drugi del varnosti pa predstavljajo pogodbe, kjer se avtorji zavežejo k brisanju neuporabljenih prizorov.
Nismo največji, imamo pa veliko znanja
O načrtih je Katarina Čas izpostavila, da jo »z leti vedno bolj zanimajo temačne vloge, nekih travm, saj mi kompleksnost predstavlja večji izziv kot biti zgolj prijazna žena.« Nika Rozman je poudarila, da ji je z leti postalo čedalje bolj pomembno, s kom sodeluje, bolj kot to, ali gre za serijo ali film. Tudi Drevenšek si želi pri nadaljnjih vlogah igralskih izzivov, bolj kot to, ali je delo v Sloveniji ali v tujini. »Delo v tujini je posledica znanja iz Slovenije. Mogoče ne bomo nikoli največji in najbogatejši, ampak domišljije pa nam ne more nihče vzeti. To imamo tu v Sloveniji in to nam tudi odpira veliko vrat,« je sklenil.
Je bilo kaj avantgardnega?
Drugi dan petega festivala delavskega filma Kamerat v Hrastniku je gostil tudi okroglo mizo po projekciji filma Ali je bilo kaj avantgardnega? (Matevž Jerman, Jurij Meden, 2024, Slovenija). Na pogovoru, ki ga je vodil Aleš Gulič, so poglede o avantgardi izmenjevali umetnik Dragan Živadinov, Miha Peče z ZRC SAZU ter Kristina Pranjić z Univerze v Novi Gorici. V pogovoru, ki se je sicer navezoval na film, so delili svoje poglede na vprašanje, zakaj se avantgardo odkrije 50 let kasneje, kot se je to zgodilo s Srečkom Kosovelom. Pri tem je Pranjić izpostavila dejstvo, da je ta dela težje opredeliti v enotnih študijah, prav tako pa so avantgardne prakse praviloma izven nekih nacionalnih avdiovizualnih ciljev. Je pa izpostavila, da sodobne študije ovržejo tezo, da se te prakse širijo iz centrov, kot sta Pariz ali Berlin, temveč so nastajale tudi na t. i. periferiji – pogosteje celo prej kot v omenjenih centrih. Živadinov pa je izpostavil predvsem razvoj avantgardnih umetnosti v 19 in 20. stoletju in sklenil, da se »zavzemajmo za združevanje znanosti in umetnosti v neko novo prakso, ki še nima imena«.
Sicer pa so drugi dan festivala delavskega filma Kamerat poleg projekcij filmov pripravili še odprtje mednarodne fotografske razstave Delavstvo, ki je na ogled v Hočijevi galeriji, in večerni akustični koncert Iana Ostrožnika.
Letošnji filmski nabor na festivalu Kamerat skupno vključuje 30 kratkih in celovečernih filmov z delavsko tematiko, projekcije filmov za vrtčevske in osnovnošolske otroke ter sklopu Retrospektiva.
Zadnji dan festivala velja izpostaviti projekcijo filma Prtljage na najbolj prepoznavnem prizorišču Kamerata – rudniškem rovu, kjer bo po projekciji filma potekal tudi pogovor z režiserko in igralko Gajo Filač.
Savus
Foto: Julija Pristovnik
