Prvi slovenski festival delavskega filma Kamerat je ponovno odprl svoja vrata obiskovalcem nekdanjih rudniških prostorov v Hrastniku.
»Več kot bomo gledali delavskih filmov, več je upanja, da se bo delavcem dogajalo manj krivic,« je ob uvodnem nagovoru dejal Simon Tanšek, programski direktor Kamerata, edinega festivala slovenskega filma pri nas, ki je na slavnostni otvoritvi v kompresorski postaji že drugič zasedel prostore nekdanjega rudnika Trbovlje-Hrastnik.
Gostje in govorniki
Na slavnostni otvoritvi so občinstvo nagovorili ministrica za kulturo Asta Vrečko, župan občine Hrastnik Marko Funkl in veleposlanik Češke republike v Sloveniji Juraj Chmiel, vodja organizacijskega odbora Nina Kavzar in programski direktor festivala Simon Tanšek. Otvoritve so se poleg govornikov udeležili še številni znani obrazi iz sveta filma (režiser Matevž Luzar, igralec Brane Završan) in politike (poslanca Janja Sluga in Aleksander Prosen Kralj). Prireditev so pričeli člani Rudarske godbe Hrastnik, vodila pa jo je Lara Jerkovič.
Marko Funkl
Otvoritev drugega festivala delavskega filma Kamerat časovno sovpada z 200. obletnico rudarstva v Hrastniku, ki je zaznamovalo zasavsko identiteto in postalo simbol boja za delavske pravice. Kot je v uvodnem nagovoru poudaril župan občine Hrastnik Marko Funkl, se je festival Kamerat »rodil z natančno določenim namenom: da govorimo o delavskih pravicah v delavskih krajih, saj je velika potreba, da se govori o teh temah, in skozi takšne vsebine opozorimo, da na trgu dela ni vse tako, kot mora biti«.
Asta Vrečko
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je poudarila pomen industrijske dediščine v slovenskih krajih: »Žal se v Sloveniji v zadnjih desetletjih soočamo s propadanjem industrijske dediščine, ki je le redko prepoznana kot kulturna dediščina. To ni le nepotrebna ovira, da se dobijo parcele za nove naložbe. Vesela sem, da sem na festivalu v kraju, kjer so potekali boji za delavske pravice in ki ima potencial za razvoj. Kultura je tista, ki lahko pomaga zastaviti vzdržno in socialno pravično pot.«
Juraj Chmiel
Veleposlanik Češke republike v Sloveniji Juraj Chmiel pa je v nagovoru dejal, da je počaščen, da so ga povabili na festival, ker je tudi sam odraščal v filmski družini, saj je bil njegov oče filmski in gledališki režiser. Festival ponuja tri imenitne češke filme, ki so posvečeni delovnim ljudem. Pri tem je izpostavil film Dukla 61, ki je posvečen nesreči v rudniku Dukla, ki je zahtevala življenje več kot 100 rudarjev in je bila po besedah veleposlanika neposredna posledica slabega upravljanja rudnika. Festivalu je zaželel srečno pot.
Nina Kavzar
Delovodja festivala Nina Kavzar je poudarila: »Če smo lani še na tem mestu morali pojasnjevati našo vizijo edinega festivala delavskega filma pri nas, lahko letos z veseljem ugotovim, da je to čedalje manj potrebno. Odziv na prvi festival Kamerat nam daje potrditev, da je sinergija delavstva in kulture tisto, kar ste tudi obiskovalci festivala začutili. Veliko se vas je na festival vrnilo, kar nam utrjuje vero v to, da bo Kamerat v prihodnje se večji in vsebinsko bogatejši.«
Simon Tanšek
Simon Tanšek pa si je v uvodnem nagovoru sposodil besede režiserja Metoda Pevca, ki je razmišljal o pomenu delavskega filma in rekel, da »teh filmov nima smisla kazati ljudem, ki delajo delavcem težave – slabim šefom ali tajkunom –, saj so oni prepričani in jih je težko spreobrniti. Imajo pa ti filmi smisel za ljudi, ki jih lahko spodbudijo, da delajo v dobro delavcev in ustavijo slabe prakse delodajalcev.«
Zanimiv program
Program Kamerata letos vključuje nabor 16 filmov domače in tuje produkcije, razdeljenih v štiri programske sklope: retrospektiva, dokumentarni film, celovečerni film in fokus. Novost letošnjega festivala je sklop filmov študentov AGRFT, v katerem bodo predstavili štiri filme mladih režiserjev.
V fokusu Češka
Letošnja država v fokusu je Češka, ki se ponaša s pestro industrijsko dediščino, ki daje navdih filmskim ustvarjalcem. Na festivalu se tako ob podpori veleposlaništva Češke republike v Sloveniji predvajajo trije češki filmi, v okviru spremljevalnega programa pa je na ogled razstava Plečnik in Praga. Poleg treh čeških filmov Skrivanci na niti (1969, Jiri Menzel), Dukla 61 (2018, Jakub Režny)in Nova Šichta (2020, Jindich Andrš) se bodo na festivalu predstavili še naslednji filmi: Po isti poti se ne vračaj (1965, Jože Babič), Dober dan za delo (2018, Martin Turk), Junaki delavskega razreda (2022, Miloš Pusić), Izgnanstvo (2020, Visar Morina), Mleko (2019, Grimur Hakon), Stavka (2019, Stephane Brize), Tovarne delavcem (2021, Srđan Kovačević), Metka, Meki (2021, Nika Autor) in Heat Singers (2019, Nadia Parfan).
Razstave
Poleg Plečnikove razstave si obiskovalci lahko ogledajo tudi prenovljeno zbirko zasavskega uporništva, fotografije s Kameratovega fotografskega natečaja in likovna dela učencev Osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik na temo delavstva.
Okrogle mize
Sicer pa so v okviru spremljevalnega programa tudi letos na sporedu okrogle mize s tematiko delavskih pravic. Prva okrogla miza z naslovom Položaj žensk na trgu dela se je odvila že danes. Na okrogli mizi, ki jo je vodila novinarka Kristina Božič sta spregovorili sindikalistka KS – 90 Ana Jakopič in Maja Bogojević, predavateljica filmske teorije in dekanja Fakultete za umetnost Univerze v Donji Gorici v Črni gori. Ta je glede položaja žensk v filmski industriji izpostavila odmeven primer Harveyja Weinsteina in zlorab, ki so se dogajale zaradi zlorabe položaja moči.
Maja Bogojević
»So primeri uspešnih žensk v kulturi in filmu, ampak dominantni diskurz – vsaj pri nas v Črni gori – je izrazito patriarhalen. Če ne drugje, pa v jeziku. Tako je pri nas običajno, da se govori o čistilkah, negovalkah in podobno, a ko pride do naziva sodnik, profesor, se vedno uporabi moški spol,« je poudarila Maja Bogojević in dodala, da je skrajna desnica sicer prisotna povsod, a trenutno so v Črni gori v situaciji, ko dobiva aplavze. »Za žensko pa ni zaželeno, da se uprejo.«
Ana Jakopič
Ana Jakopič pa je izpostavila primere iz svoje sindikalne prakse in izpostavila, da ji je žal, da se v javnosti preredko izpostavlja nekatera problematika: »V kolektivih, ki so pretežno ženski, se plače dvigujejo počasneje, pozneje se upokojujejo, v imenu enakopravnosti se namesto dviga porodniške pravice moškim ta znižuje ženskam. Ženske se zaposluje za določen čas, zlasti v primeru porodniških. Prisotni so tudi pritiski, da je ženska odvisna od okolice.«
