Murkova nagrada je najvišja nagrada v etnologiji v Sloveniji. Kaj vam pomeni?
Takšne nagrade človek ne pričakuje, ampak se zgodijo. Bila bi kar »čudna«, če ne bi bila zadovoljna z njo. Najbrž sem še toliko bolj zadovoljna, presenečena, ker je res nisem pričakovala. Če si doma malo dlje od Ljubljane, si po navadi zakopan v svoje delo in o nagradah res ne razmišljaš. Ko pride, če pride, je toliko slajše. Najbolj me je fasciniralo, ko sem prebrala, kdo so bili predhodniki, ki so prejeli Murkovo nagrado. To so najbolj spoštovana imena v slovenski etnologiji. V taki družbi se počutiš počaščeno.
Je Zasavje skozi pogled etnologa kaj drugačno od ostale Slovenije?
Verjetno je Zasavje za etnologa drugačno zato, ker ga je v preteklosti definirala izrazito delavska kulturna struktura. Po drugi strani pa je toliko boljše kot raziskovalno polje, ker je bilo v etnološkem smislu še precej neobdelano, nepokrito. To v prevodu pomeni, da ima etnolog odprte roke in prosto izbiro pri izboru teme.
Lotili ste se kar nekaj zanimivih, morda tudi malo manj vsakdanjih tem kot etnologi po drugih regijah ali se motim?
Kaj pa mislite s tem nevsakdanjim? Fokus etnologije je na načinu življenja na ravni vsakdanjosti. Zame ni obrobnih tem. Vseso del življenja.
Greva po vaših raziskovalnih projektih, če lahko tako rečem. Dve rudarski stanovanji na njivi …
Ko sem se leta 1986 zaposlila v muzeju, je prvo stanovanje iz dvajsetih let 20. stoletja že obstajalo. To so uredili Miran Kalšek in njegovi kolegi v sodelovanju z Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Celja. To je bilo še v časih, ko je bil naš muzej še muzej NOB delavskega gibanja, vendar so se očitno že takrat zavedali, da je potrebno raziskovati malce širše. Nekako se je logično nadaljevalo, da smo posegli v kasnejša obdobja, v 60. leta, ki so bila v Sloveniji malo posebna. Zrasel je družbeni standard, ljudje so zaživeli bolje in kar logično se nam je zdelo, da nadaljujemo in uredimo še eno stanovanje iz tega obdobja. Od prvega ga res loči samo ena stena, v resnici pa gre za 40 let razlike, ki jo pokažemo skozi bivalno kulturo in način življenja neke povprečne rudarske družine.
Je že čas za ureditev stanovanja na prelomu stoletja?
Ja, bi bilo kar fino, čeprav se mi zdi, da bi bilo sedaj še boljše urediti kar celo kolonijo. Bijemo že plat zvona, saj je kolonija že v zelo slabem stanju. Narejeni so bili načrti za sanacijo in resnično bi bilo škoda, če bi propadla. Od konca 19. stoletja naprej odločilno zaznamuje prostor v središču Trbovelj, mu daje identiteto. Motijo me interpretacije, ki tovrstni dediščini načrtno zmanjšujejo vrednost,jo prikazujejo kot neprimerno, oz. primerno le za odstranitev. To ni 'plehnata štacuna', ki jo trgovec lahko podre in prestavi drugam. Kar precej capljamo za Evropo, ki dediščino vidi kot priložnost, ne kot oviro.
Kako ste se lotili urejanja etnološke poti po rudarskih kolonijah?
Kakorkoli se obračaš v Trbovljah, vedno trčiš v nekaj rudarskega. To so naše korenine, praktično ni človeka v Trbovljah, ki ne bi imel nekaj z rudarstvom. Pravzaprav vsak dan hodimo mimo teh hiš. Ljudje, ki tam živijo, jih jemljejo za samoumevne, kot neke stare bajte in nič drugega. Z mojega vidika pa je to zelo tipična delavska arhitektura, ki je nikjer drugje v Sloveniji ni v takšnem obsegu. Tudi v evropskem prostoru je sila redka. To je naša posebnost, na katero smo lahko pravzaprav ponosni. To so naše korenine, zakaj bi jih tajili.
Katera zasavska jed vam najbolje tekne?
Vse so odlične. (smeh)
Kako ste se lotili projekta Teknilo nam je?
Projekt je nastajal malce bolj spontano, vzporedno s poučevanjem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Od leta 2000 do 2006 sem bila mentorica etnološkemu študijskemu krožku. Prvo leto smo se s slušatelji pogovarjali o prehrani, kako jo etnologija proučuje in kaj vse nam prehrana pove. Da ne bi ostali samo pri teoriji, sem svoje študente prosila, če lahko pobrskajo po svojih spominih in zapiskih ter prinesejo recepte, ki so jih nekoč vsak dan uporabljali. V naš program so se uvrstile samo jedi, ki so jih imeli vsi že »poln kufer«, torej 100x preizkušene v praksi. Lotila sem se monografskega dela o zgodovini prehrane, načinih in virih oskrbe itd. Dodali smo blizu 200 receptov, ki sem jih opremila z zasavskimi komentarji in podrubrikami. Niso brezvezni, ker je bilo že nekoč v navadi, da se nič od hrane ne zavrže.
Zakaj so vam všeč lutke?
Komu pa niso. Všeč so mi, ker mehčajo podobo Zasavcev, zadrtih knapov, štromarjev, drejerjev in podobnih zasavskih stereotipov, ker je njihova zgodba res simpatična, polna nekih dramskih zapletov in ker se je srečno končala.
Z razstavo lutk ste v bistvu oživeli tudi lutkovno gledališče?
Sama ne bi mogla narediti pravzaprav nič, če ne bi bili lutkarji za to. Pravzaprav so bili oni gonilna sila, ki je želela iz muzejskih eksponatov ponovno narediti igralce. Na lutke sem naletela čisto slučajno v prvi polovici 90. let in nisem poznala zgodbe. Potem se je začel klopčič odvijati. Imela sem zelo dobre sogovornike, nekdanje lutkarje. Sprva zagrenjene, razočarane, ko pa so videli, da se en mladič zaganja v njihovo zgodbo, so pa mogoče zaradi naivnosti pomagali. Tako nam je nekako uspelo obnoviti to, kar je od hrastniških lutk ostalo. Leta 2002 so lutke dobile svoje stalno mesto v hrastniškem muzeju. Lutkar Darko Majcen je poudarjal, da so lutke zelo lepe, ampak, ko so jih imeli lutkarji v rokah, so bile pa še žive in tako še boljše. In potem se je iz majhnega odra – kjer so bili lutkarji zviti in puklasti pod »hangartom« – oder sčasoma povečal, lutkarji so začeli pogosteje vaditi, in tako so ponovno ustanovili tudi lutkarsko društvo Jurček. Iz lutkovnega gledališča je nastala muzejska zbirka, iz te zbirke je ponovno nastalo lutkovno gledališče.
Zakaj so lahko bolhce neprijazne?
Ne vem, če so. Specifični način življenja v rudarskih kolonijah je normalno povezan tudi s higieno. Govorimo o časih do druge svetovne vojne, ko še ni bilo kopalnic. V Zasavju so imeli ljudje veliko prednost pred drugimi okolji, ker je rudnik imel znamenite vašhave, torej umivalnice. V njih so se rudarji dnevno umivali, njihove družine pa so se imele pravico tam umivati enkrat tedensko. Skrb za higieno je na videz marginalna tema, ki pa ima na vsakdanje življenje slehernika velik vpliv. Še posebej, če upoštevamo koliko teh 'slehernikov se je nagrmadilo v Zasavje po odkritju premoga. Tako je nastala monografija 'Eno bolh'co ljubim, v moji srajčki spi'. Zgodovina higiene v Zasavju.
Jana Mlakar, kaj vi sploh delate?
Dolga leta sem vadila odgovor na to vprašanje. Kaj za vraga jaz počnem?Prepričana sem, če bi bila 100 let v muzeju, bi se še našel kdo, ki bi me vprašal, kaj pa vi sploh delate v muzeju. Na začetku, ko si mlad in ves naiven in navdušen, jemlješ vprašanje za skoraj nesramno, potem vidiš, da ljudje ne morejo vedeti, kaj počnejo kustosi in druge službe v muzejih. Obiskovalci vidijo končni produkt, vidijo razstavo, publikacijo, ne vedo pa, kaj vse je zadaj, niti kaj točno je poslanstvo muzejev. In ko sem se teh vprašanj na eni točki naveličala, sem pripravila kar razstavo in monografijo na temo Kaj pa vi sploh delate. V njej so odgovori na ta vprašanja.
Lotili ste se veliko poklicnih skupin v Zasavju. Katere ste raziskovali?
To pa je bila tema obrti. Zasavje po obrteh ni bilo nikoli prepoznavno. Deloma je bila razvita storitvena obrt, ki je omogočala večinskemu življu kolikor toliko spodobno življenje. Obrtniki so predstavljali socialno skupino med proletarci in med inteligenco ali gospodo. Kot etnologinja postavljam v središče človeka. Leta 2013 sem pripravila razstavo Šušter, šnajder, mojškra, čez dve leti pa Kakršen mojster takšno delo o brivstvu in frizerstvu, zlatarstvu, urarstvu, fotografiji, slaščičarstvu.
V Zasavju še znamo praznovati 1. maj?
Ja, seveda, če pa kaj, potem pa to. V Zasavju smo bili med prvimi v Sloveniji, ki so množično praznovali prvi maj že leta 1890. V Zasavju so se udeleževali teh praznovanj ves čas v velikem številu. Če je kateri praznik zasavski, je to zagotovo 1. maj.
Trideset let strokovnega dela v muzeju v Trbovljah. Ste si tako predstavljali svojo poklicno kariero, ko ste bili mlajši?
Se ne spomnim, kaj sem pred enim tisočletjem razmišljala (nasmešek). Včasih se postavi vprašanje, zakaj si ostala v Trbovljah … Odgovor je enostaven: Zakaj pa vendar ne. Čeprav se veliko govori o tem, da je menjava delovnih področji zdrava in dobra, najbrž za večino to velja, za muzealce pa se mi zdi, da ravno ne. Za nas je zelo pomembno, da svoje okolje, svojo sredino, dobro poznamo, ker iz nje črpamo informacije. To je en plus. Drugo pa je, da se je nekaterim Zasavje zdelo tako lepo, da so prišli sem živet. Vse je relativno.
Zakaj se vam zdi v redu živeti v Zasavju?
Zaradi ljudi, morda vse drugo ni rožnato, ni lepo, regija je še vedno rahlo degradirana. Ljudje v Zasavju so takšni, da sem z njimi v nekem sozvočju. Ravno tako kot je okolje del moje identitete, so tudi ti ljudje, in jaz verjetno del njihove. Zasavci smo drugačni. Na nek način je neposrednost naša zaščitna znamka.
Katere teme vas kot etnologinjo še zanimajo?
Trenutno delam monografijo o pobratenju občine Trbovlje z občinami Lazarevac, Valandovo, Sallaumines in Jesenice. Sedaj sem v fazi pridobivanja gradiva in informacij. Če sedaj to ni zloraba prostora, bi lepo prosila, da se ljudje, ki imajo spomine, spominke, materialno otipljive dokaze ali so pripravljeni dati kakšne izjave o sodelovanju s temi občinami, obrnejo na muzej.
Teme, ki bi jih radi še obdelali?
Še kar nekaj jih je, čeprav smo že mali maratonci in tečemo častni krog. Ko dobiš nagrado za življenjsko delo, se kar malce ustrašiš, da ni mogoče že prišel čas za odhod … Vedno me je zanimal položaj žensk. Kolegica je pripravila razstavo o ženskah v fabrikah v Zasavju. V letu 2019 bom sama bolj poglobljeno raziskovala Ano Dimnik, njen čas, njeno dobo … tudi iz tega malce bolj ženskega vidika. Te zasavske babe so z ramo ob rami stale ob moških skozi vse štrajke, skozi vse težave. Na svoja 'emancipirana' pleča so si naložile dvojno delo. Vedno so bile zraven. In so še!
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v Zasavskem tedniku, letnik 4, številka 11