Nocoj spet spoštujemo verze. Tokrat nam je zagorski pesnik Vlado Garantini poslal grotesko. Ob pesmi je pripisal: »Spoštovani Savus, v času kislih kumaric vam pošiljam eno malo zateženo, v bistvu grenko razmišljanje o starosti. Srečno Savus, pa mladi ostanite!«
Groteska o starosti
Starost se priplazi počasi, potuhnjeno,
kakor neprijazna jesenska megla,
z metastazami vse celice preprede,
nobena kemoterapija je ne izžge.
Sam jo opaziš šele, ko vse v maloro gre.
Starost ni nič več modrost,
ta izrek je za staro šaro,
modrost je prevzela mladost –
kibernetska hitrost kroji čas.
Sodobne znanosti kar tekmujejo,
kdo bo bolje obvladal starost.
Farmacija se grebe na vso moč,
njena kemija izumlja in poneumlja,
proizvaja, ponuja, prodaja:
eksote, probiotike, dopolnila, tabletke,
mazila, žavbe, ličila, lepotila,
da vsaj na zunaj prekrije starostne anomalije.
Medicina se tudi ne da:
predpisuje nova biološka zdravila,
zamenjuje izrabljene organe,
z lepotno kirurgijjo izdeluje mlada lica
starke in starce predela v dekleta, fante.
/Za velike denarje je starost zlata jama./
S starostjo se ubada vsaka država, tudi naša:
ustanavlja stranke, komisije, odbore,
izdaja predpise, odloke, zakone,
dviguje starostni prag,
zida za starostnike nove domove,
in tja starost za silo skrije.
A nobeni, še tako silni napori
starosti ne prepodijo.
Na koncu pa, ko ne zmaga nobena vlada,
medicina, farmacija, žavbe, rcnije,
se starost sama od sebe
v črno jamo za vekomaj skrije.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus