Nocoj spet spoštujemo verze. Tokrat nam je zagorski pesnik Vlado Garantini poslal grotesko. Ob pesmi je pripisal: »Spoštovani Savus, v času kislih kumaric vam pošiljam eno malo zateženo, v bistvu grenko razmišljanje o starosti. Srečno Savus, pa mladi ostanite!«

Groteska o starosti

Starost se priplazi počasi, potuhnjeno,

kakor neprijazna jesenska megla,

z metastazami vse celice preprede,

nobena kemoterapija je ne izžge.

Sam jo opaziš šele, ko vse v maloro gre.

Starost ni nič več modrost,

ta izrek je za staro šaro,

modrost je prevzela mladost –

kibernetska hitrost kroji čas.

Sodobne znanosti kar tekmujejo,

kdo bo bolje obvladal starost.

Farmacija se grebe na vso moč,

njena kemija izumlja in poneumlja,

proizvaja, ponuja, prodaja:

eksote, probiotike, dopolnila, tabletke,

mazila, žavbe, ličila, lepotila,

da vsaj na zunaj prekrije starostne anomalije.

Medicina se tudi ne da:

predpisuje nova biološka zdravila,

zamenjuje izrabljene organe,

z lepotno kirurgijjo izdeluje mlada lica

starke in starce predela v dekleta, fante.

/Za velike denarje je starost zlata jama./

S starostjo se ubada vsaka država, tudi naša:

ustanavlja stranke, komisije, odbore,

izdaja predpise, odloke, zakone,

dviguje starostni prag,

zida za starostnike nove domove,

in tja starost za silo skrije.

A nobeni, še tako silni napori

starosti ne prepodijo.

Na koncu pa, ko ne zmaga nobena vlada,

medicina, farmacija, žavbe, rcnije,

se starost sama od sebe

v črno jamo za vekomaj skrije.

Vlado Garantini

Foto: arhiv Savus