Roman Rozina se je v marčevskih Pogovorih v družbi drugih govorov pogovarjal s predsednico Ženskega lobija Slovenije Sonjo Lokar. Pogovarjala sta se o formalni in dejanski enakosti spolov. Iskriva sogovornica je med drugim povedala, da ima Slovenija v primerjavi z Evropsko unijo nekoliko višji indeks enakosti spolov, še bolj izrazito se ta razlika kaže v primerjavi z državami v nekaterih drugih delih sveta, smo pa še daleč od tega, da bi bili lahko s stanjem zadovoljni. »Razlike so še vedno tudi pri nas zelo velike,« je dejala Lokarjeva, »v indeks enakost je zajetih šest področij, eno izmed tistih, kjer zaostajamo za povprečjem, je področje moči. Stvari so se izboljšale, če vzamemo zastopanost v političnih organih, z uvedbo kvot, vendar so tudi tu stranke našle načine, kako obiti to voljo. Manj izrazito je to v občinskih svetih, kjer je zastopanost žensk visoka, ker je predpisan sistem zadrge in se na listah spoli menjajo. Pri volitvah v parlament je že drugače, saj so pomembni politični okraji. Vse stranke imajo okraje, kjer so njihovi kandidati izvoljivi, in okraje, kjer niso. Formalno je lahko tako na listi predpisan delež drugega spola, vendar če je ta postavljen v neizvoljive okraje, je lahko podoba parlamenta zelo enospolna.« Po njenih besedah je trenutno stanje v Sloveniji res tako, da je v parlamentu veliko žensk, vendar se je to zgodilo bolj zaradi tega, ker je bila zmagovalec volitev nova stranka SMC, kjer preprosto še niso vedeli, kateri so njihovi okraji.
Rozina je sogovornico malo provokativno vprašal, ali več žensk ne pomeni predvsem preslikavo realnejšega, enakopravnejšega razmerja med spoloma v družbi, ne pa tudi »boljše« politike in odločitev, a je ta znova izpostavila nove stranke. »Z njimi je v parlament prišla kopica poslank brez političnih izkušenj in znanj; ko bodo te pridobile, bo pa konec mandata. Ko nimaš znanja, se hitreje podrediš neki strankarski liniji,« je odgovorila Lokarjeva.
Pogovor je tekel tudi o najmočnejših političarkah zadnjega obdobja v Evropi, ki se niso izkazale kot »drugačne«, bolj občutljive za socialna in podobna vprašanja (Thacher, Merkel). Lokarjeva je ob tem dejala, da je to žal res, res pa je tudi, da ženske običajno pridejo do te možnosti, ko so stvari zavožene in se moški umaknejo. Za zgled, kakšna naj bi bila politika in politiki, je navedla finsko predsednico Tanjo Halonen.
Kar se sprememb tiče, se je Lokarjeva strinjala, da jih je lažje dosegati na sistemski ravni kot v resničnem življenju. Ampak tudi tu vidi premike, na primer na področju enakomernejše porazdelitve opravil pri skrbi za otroke. Načeloma pa bi moški lahko tu počeli vse, kar počno ženske, le roditi in dojiti ne morejo. Jo je pa nekoliko strah vzpona populističnih skrajno desničarskih gibanj – izjemno jo je razočaral izid referenduma, ki je odrekel pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo ženskam, ki niso v heteroseksualni zvezi. Verjame pa, da bi se pri nas vendarle ne moglo zgoditi, da bi iz ustave brisali pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.
Izpraševalec Roman Rozina je z izbiro zanimive sogovornice in pronicljivih vprašanj osvetlil še eno aktualno temo, o katerih v vsakdanjem življenju pogosto zmanjka časa ali volje za razmišljanje in razpravo, ter o katerih je potrebno za globlji uvid brskati po strokovni literaturi. V Zagorju pa imajo ljudje v letošnjem letu možnost širiti si obzorja enkrat mesečno v Galeriji Medija v Pogovorih v družbi drugih govorov. Naslednja priložnost bo 12. aprila na istem mestu z istim voditeljem.
ZT
