Dobrodelnost

»Nimam odgovora, kako rešiti revščino niti kaj narediti, da bodo vsi otroci preskrbljeni, siti, zadovoljni in varni. A ne moremo se samo izgovarjati, da mora nekdo drug poskrbeti, nekaj narediti, rešiti. Vsi mi smo odgovorni in dolžni, da pomagamo. Vsako dejanje dobrote šteje.

Kako pomagam? Zaupam Zvezi prijateljev mladine Moste Polje in sem botra 11-letnemu fantku, ki ima učne težave in brezposelne starše. Pomagala sem mami dveh predšolskih otrok, ki je imela možganski tumor in je za povrh ostala brez službe. Po letu dni ima zdaj delo, operacija je uspela. Zbrala sem pomoč za tri otroke, ki imajo hudo bolno in brezposelno mater, oče pa jih je zapustil. Desetletnik je hodil v šolo brez bunde in v prevelikih očetovih čevljih. Lačen.

Ob pomoči dobrih ljudi, ki me obkrožajo, smo zbrali za poln avto vsega mogočega za mamo s tremi otroki, ki je zbežala pred nasilnim možem in odnesla s seboj samo tisto, kar so imeli na sebi. Zbirali smo pomoč za otroke, ki so zboleli za rakom. Večino vseh ljudi, ki sem jim doslej pomagala, sem srečala med svojim delom. Na snemanjih. Opozarjam na krivice, poročam ob stečajih in s prstom kažem na napake v našem sistemu s prispevki, ki jih pripravim za Informativni program TVSLO, a menim, da sem dolžna tudi pomagati. To pa zato, ker ne morem samo čepeti v svojem varnem kokonu in govoriti, naj jim pomaga sistem, Center za socialno delo ali pa Rdeči križ. Saj jim. A ta sistem, ta družba smo vsi mi in vsak od nas. Veliko je ljudi v stiski, ki jih je preveč sram, da bi sploh prosili za pomoč. Dajemo pa lahko vsi, tudi tisti, ki imajo malo. S sočutno besedo, tako da opaziš osamljenega starejšega človeka v množici in ga prijazno ogovoriš, malo poklepetaš z njim. Šteje vsako, še tako drobno dejanje sočutja.«

»Skoraj izključno živim od darov, ki mi jih namenijo ljudje. Izjema so le nekateri članki, ki jih napišem za plačilo, a ne govorimo o več kot 150 evrih letno. Zame je torej normalno, da tudi sam del svojih prihodkov namenim za druge. A tudi, če ne bi živel od darov, temveč od plačila za opravljanje dela, bi me vezalo isto svetopisemsko načelo dajanja desetine. Deset odstotkov vsakega finančnega prihodka dam na stran in ko se nabere neka vsota, znesek nakažem ustrezni organizaciji. Če tega ne bi storil, bi bila zame to odtujitev premoženja, skladno z Gospodovo postavo. In še vedno se mi – glede na moje potrebe – na letni ravni nabere presežek denarja, ki ga nato po trenutnem navdihu darujem tistemu, ki mi pride na pot. Za kristjana je odvajanje desetine božja zapoved in je torej obvezno početje. A tudi za nekoga, ki ni kristjan, je lahko to načelo uporabno in resnično. Desetina je po eni strani dovolj majhen znesek, ki ne ogrozi preživetja tistega, ki daje; po drugi strani pa je že tolikšen znesek, da rahlo zaboli. In tako je tudi prav, saj smo v nasprotnem primeru na ravni tolažbe vesti in ne resničnega izkustva medsebojnega bratstva. Prepričan sem, da je takšna utemeljitev solidarnosti najboljši način organiziranja družbe, vse drugo je zame imitacija ali sanjaštvo.«

»Če človek pogleda malo globlje, kot le na papir, na katerem so napisane žalostne zgodbe, vidi, da sistem nikakor ne deluje. Vsak se po svojih močeh in preko socialnih omrežij trudi olajšati svojo stisko, ki ni nujno vedno splet nesrečnih okoliščin. Zaupanja v raznorazne ustanove, od najbolj znane naprej, ni, ker kljub vsemu, še nisem pozabila peripetij, ki so se dogajale v naši največji humanitarni ustanovi. Če že, najraje darujem konkretno, ljudem, ki jih poznam in za katere vem, da drugače res ne gre. Nazadnje sem darovala bivšemu sodelavcu, ki je hudo zbolel, za zdravljenje na Kitajskem. Drugače pa z veseljem podarim otroška oblačila in otroške »stvari«.

Recept, idealistična ideja za odpravo revščine? Hja, po mojem, smo idejo in recept že imeli. Moja generacija in starejši smo v njej gor zrastli. Družba in sistem, v katerem sedaj živimo, pa rešitve noče imeti, si mislim. Ker ta sistem poganjajo ravno družbene razlike.«

»Dejansko so se v manj kot desetletju različne dobrodelne akcije, ki smo jih nekoč povezovali z revščino nekje daleč, strahotno razbohotile, postale so del slovenske realnosti. Ne dvomim, da so zaradi vse večjega števila socialno ogroženih na nek način postale nujne. Še posebej na področju socialne pomoči in zdravstva. V Sloveniji se je število prejemnikov materialne pomoči v obliki prehranskih izdelkov samo pri Rdečem križu Slovenije od leta 2008 do 2012 povečalo za več kot 44.000 oseb, kar pomeni, da je RKS v tistem letu s hrano pomagal preko 150.000 socialno ogroženim posameznikom. V letu 2013 je pomoč prejelo 168.200 socialno ogroženih oseb, v letu 2016 pa je RKS nudil pomoč 129.035 prejemnikom, ki so se znašli v socialni stiski. Mislim, da te številke povedo marsikaj, še posebno, če k temu dodamo še aktivnosti in pomoč vseh drugih humanitarnih organizacij v Sloveniji.

Tudi sam kdaj darujem, denarno ali materialno, v preteklosti sem tudi sodeloval v prostovoljnih akcijah in organizacijah. Vendar se mi vse bolj in bolj postavlja vprašanje, ali moramo resnično mi, »navadni« ljudje skrbeti in darovati za vse tiste, ki potrebujejo pomoč za preživetje in za ozdravitev? Ali ne gre pri tem za družbeno ustvarjanje slabe vesti, s katero se odgovornost za zagotavljanje človeku primernega preživetja, strukturno prelaga iz sistema na posameznika, ki pa naj poskrbi za soljudi, za revne? Ali ni to posledica sistema, ki vedno znova ustvarja revne in pomanjkanje, da danes te dobrodelne akcije vse pogosteje polnijo vrzel aktivnosti, ki bi jih morala opravljati država? Dejstvo je, da je država opustila solidarnost in ni več niti socialna, čeprav je dolžna skrbeti za prebivalce in biti solidarna z najšibkejšimi ter vsemi drugimi. Nenazadnje vsi plačujemo davke. Toda mislim, da jo skozi politiko strukturnih sprememb vse manj zanima človek, vse bolj pa želi ustreči in servisirati močne ter bogate akterje.

Za ureditev razmer so vsekakor potrebne sistemske rešitve z vizijo dolgoročnih ukrepov, ki bi ljudem ponovno omogočili, da živijo človeku dostojno življenje. Pred časom je bila s strani države sicer nakazana neka dobra volja z odpisom dolgov ljudem v stiskah. Mislim, da bi odpisi dolgov pod določenimi pogoji morali postati del sistema nudenja pomoči socialno ogroženim. Veliko je še manevrskega prostora za porazdelitev bremena med različnimi družbenimi dejavniki. Vse več in več pa je v Sloveniji tudi humanitarnih in drugih organizacij, ki si z različnimi aktivnostmi prizadevajo za sistemske spremembe. Poenostavljeno povedano, največkrat je problem v slišanju, v politični volji. Bo potrebno gluha ušesa zopet narediti slišna?
Drugo je seveda naš človeški čut, da se v času katastrof ali naravnih nesreč solidarno odzovemo, da pomagamo, da v okviru svojih možnosti prispevamo svoj del, materialno ali pa z neposrednim sodelovanjem.«

»Res je, da se z dobrodelnostjo pri nas srečujemo že skoraj na vsakem koraku. Žal pa smo tudi dnevno priče temu, da je ljudi, ki takšno ali drugačno pomoč potrebujejo, vsak dan več. Če je človek že sam kdaj bil v situaciji kakega večjega pomanjkanja, ceni pomoč soljudi in lažje razume stisko tistih, ki se znajdejo v neizhodnih situacijah. Dostikrat za to niti niso sami krivi (izguba službe, bolezen v družini, naravne nesreče …). Gre za sočutje do sočloveka. Ko slišiš posamezne zgodbe, se enostavno odločiš, da pomagaš ljudem, ki so pomoči potrebni. Da začutijo, da v svoji stiski niso sami. Pomagam kolikor je pač v moji moči. Predvsem preko društev prijateljev mladine, z SMS sporočili, Rdečega križa Slovenije. Udeležujem se dobrodelnih koncertov in drugih akcij (zbiranja oblačil), ki potekajo v kraju ali širše. Tudi druga dobra dela, ki niso vezana na denar, mi niso tuja. Ko pomagaš drugim, dostikrat pomagaš tudi sebi.

Skrivnega recepta, kako odpraviti čedalje večje razlike med bogatimi in revnimi, nimam. Država – vlada pa bi morala nekaj spremeniti in ustvariti sistem, ki bi zaustavil večanje teh razlik in vsem ljudem zagotovil pogoje za človeku dostojno življenje.«