Damir Grgič, letnik 1979. Svojo košarkarsko pot je kot igralec in trener pričel v rodnih Trbovljah, kjer prebiva še danes. Na članski ravni se je najprej kot izjemno mlad preizkusil v moški ekipi Rudarja iz Trbovelj in Hrastnika. Potem pa ga je pot zanesla na parket ženske košarke, v kateri je postal slovenski trenerski alfa in omega. Od leta 2009 osvaja državne in pokalne naslove Slovenije s celjskim klubom, od leta 2015 uspešno vodi državno reprezentanco, skozi njegove roke so šle generacije odličnih, predvsem slovenskih reprezentantk, v košarkarsko orbito je izstrelil morda tudi najboljšo slovensko igralko vseh časov, Trboveljčanko Niko Barič. Letos so zanj in slovensko ekipo, v kateri sta bili tudi Trboveljčanki Nika Barič in mlada Merisa Dautovič, na EP v Srbiji pesti stiskali mnogi Slovenci. Punce so se pod vodstvom selektorja Grgiča izkazale. Še lepša pa je prihodnost, pravi uspešen trener, ki se kljub delu v Celju v službo še vedno vsak dan vozi iz domačih Trbovelj. Tudi dvakrat na dan, če je treba.
Letošnje poletje se je pričelo z evropskim prvenstvom v Srbiji. Kako danes, z nekaj distance, ocenjujete nastop slovenske državne reprezentance?
Nekako še nisem prišel povsem k sebi. Na prvenstvo smo šli dosti skromno, čeprav smo se zavedali, da imamo konkurenčno ekipo, ekipo, ki pravzaprav lahko igra res že s skoraj vsemi reprezentancami v Evropi. Mislim, da smo v zadnjih štirih letih res dvignili našo igro na zelo visok nivo. Še posebej, ker prej na ranking listi praktično nismo obstajali 25 let. Ženska košarka ni bila na nobenem velikem tekmovanju, ne na svetovnem ne na evropskem prvenstvu, kaj šele na olimpijskih igrah. V zadnjih štirih letih pa smo igrali na zadnjih dveh evropskih prvenstvih. Če sedaj pogledam na evropsko prvenstvo v Srbiji, se mi zdi, da smo mogoče res imeli možnost priti celo v kvalifikacije za olimpijske igre. Morda nam je manjkala le ena žoga. Imeli smo malo smole že na začetku evropskega prvenstva, ko se je poškodovala prva igralka pod košem Eva Lisec, igralka italijanskega prvoligaša in evroligaša Beretta Famila Schia. Na koncu lahko rečem, da je sigurno viden napredek v igri reprezentance, ostaja pa obžalovanje za neizkoriščeno priložnost.
Ampak perspektiva je pa izredno lepa.
Ja, mislim da je, glede na to, da smo v povprečju vseh reprezentanc bili kar štiri leta mlajši. No, na žalost pa so naše igralke v povprečju tudi najmanjše. No, višje bodo pa težko. Nekako mislim, da te punce prihajajo v najlepša igralska leta, čez dve, tri, štiri leta bo mogoče napadati sam vrh, mogoče tudi medaljo. Da se uvrstijo še na višje in večje tekmovanje, svetovno prvenstvo ali Olimpijske igre.
Vi ste reprezentančni selektor in tudi trener najboljše ženske košarkarske ekipe Cinkarne Celje. Kako usklajujete vse obveznosti, jih lahko povezujete?
Obveznosti se povezujejo, včasih je res malo narodna situacija, glede na to, da so okna kvalifikacijskih tekem novembra in februarja in takrat teče tudi ligaška sezona v klubu. Sicer v ligi ta en teden prekinemo tekmovanje, vendar je vseeno včasih težko presedlati iz klubske košarke v reprezentančno. Ampak do zdaj je šlo. Je pa res, da je bilo dosti naporno, pričakovanja so velika tako v klubu kot v reprezentanci, tako da je včasih težko, ampak če je volja, se da vse.
Ste Trboveljčan. Se vozite na treninge v Celje?
Ja, vsak dan se vozim že 12 let in ni nobenega problema.
Se pravi dobro poznate cesto čez hrib in verjetno tudi okrog.
Ja, čez hrib v Celje in nazaj okrog čez Laško. Trikrat, štirikrat na teden imam treninge dvakrat na dan, tako da grem v Celje dvakrat dnevno. Ampak sem se navadil, tudi avto sem navadil. Že deseto leto sem tudi članski trener, tako da gre.
Zakaj izkoristite vožnje?
Največkrat za kakšen pogovor, poslušanje glasbe, tudi kakšen intervju kdaj, tako da se malo odklopim.
V Trbovljah, pravzaprav v Zasavju, ste tudi delali. V Hrastniku ste trenirali moško člansko ekipo. Zasavje kar lep bazen športnikov. Pa je izkoriščen?
Ne. Daleč od tega, da bi bil izkoriščen, za kar mi je žal. Jaz sem še iz tiste generacije, ki se spominja, da so še vsi športi v Zasavju »laufali« na visokem nivoju. Zdaj je to res umrlo. Jaz velikokrat rečem, da je Zasavje od boga dana sredina za športnike. Ogromno potencialov je tu neizkoriščenih, ki na žalost ne razvijejo svojih zmožnosti. Pa čeprav se dela z mladimi. Seveda se klubi trudijo po najboljših močeh, ampak v tej situaciji, kakršna je zdaj v Zasavju, je zelo težko kvalitetno delati.
Nekaj igralk pa imate vedno in v Celju in v reprezentanci iz Trbovelj ali pa Zasavja.
Ja, hvala bogu, da ima ženska košarka v Trbovljah zdaj že kar tradicijo. V Trbovljah se že dolgo dobro dela z mlajšimi kategorijami, z ženskami, tako da so reprezentantke iz Trbovelj pravzaprav vsako leto prisotne v vseh starostnih kategorijah. S tega vidika je Trbovlje že znano po ženski košarki.
Nika Barič je verjetno največji biser. V enem vašem intervjuju smo lahko prebrali, da je po vašem mnenju Baričeva najbolj podcenjena med slovenskimi športniki. Zakaj?
Ja, sigurno je temu tako. Moram omeniti, da imamo tu še Polono Dornik, Trboveljčanko, ki ima medaljo iz Olimpijskih iger, tako da ima Slovenija, pravzaprav Trbovlje, v tem trenutku sigurno dve najboljše košarkarice v zgodovini Slovenije. Kar se Nike tiče pa je sigurno, da je krepko podcenjena v slovenski javnosti. Igralka je trikrat osvojila naslov evropskih prvakinj, igra v najboljši ekipi na svetu. Nekateri si mogoče to ne morejo predstavljati, glede na to, da WBA v ženski košarki in NBA v moški košarki nista isto. Ampak najboljše igralke iz WBA so igrale z Niko, Nika je igrala z najboljšimi igralkami na svetu in z njimi osvajala te naslove. In enostavno je medijsko preveč podcenjena, enostavno ne pride do izraza. Je pa res, da je v tem trenutku, ko reprezentanca še ni naredila večjega vidnega rezultata, težko pričakovati, da mediji to prepoznajo. In to so igralke v zadnjih letih spoznale. Če hočemo dvigniti dojemanje ženske košarke na višji nivo, moramo nekaj tudi doseči. In v zadnjem času smo kar nekaj naredili.
Kakšna košarkarska pot čaka drugo trboveljsko reprezentantko, ki je bila v Nišu in Srbiji z vami, Meriso Dautovič?
Upam, da lepa. Gre za mlado, perspektivno igralko, ki košarke še ne trenira dolgo, začela je zelo pozno. Tako, da jaz upam, da se bo razvijala v pravi smeri in da bo počasi postala tudi standardna članica reprezentance.
Vi ste sedaj po strokovni plati glavni v Sloveniji. Kako si zamišljate razvoj reprezentančne košarke in razvoj v vašem klubu?
Kar se tiče reprezentance, mislim, da smo postavili lepo osnovo. Ekipo smo po prejšnjem evropskem prvenstvu uspešno pomladili. Takoj smo se uspeli uvrstiti na novo evropsko prvenstvo in na njem smo dokaj uspešno igrali. Te punce, mogoče s kakšno manjšo spremembo, imajo celo možnost, da bi igrale 8, 10 let skupaj. Ravno to pa je tista kontinuiteta na velikih tekmovanjih, ki ti da potem možnost, da prideš do velikega rezultata. To so naredili tudi moški dve leti nazaj. Mislim, da smo sedaj postavili dober temelj za uspehe v naslednjih letih. Prav gotovo mora biti poudarek na mlajših igralkah, to nekako pričakujemo, zahtevamo, želimo si, da se dela kvalitetno. V klubu je situacija takšna, da smo enostavno gonilna sila ženske košarke v Sloveniji. Pravzaprav poskušamo vse najbolj perspektivne in najbolj kvalitetne igralke, ki v tem trenutku igrajo v Sloveniji, pripeljati v Celje. Ponudimo jim dober program dela, da se razvijajo na najvišjem možnem nivoju. Dosti hitro jim damo priložnost za dovolj igre in s tem postanejo tudi članice reprezentance. Moram povedati, da pravzaprav 95 procentov vseh reprezentantk, ki so doslej igrale v reprezentanci, nekako prihaja iz te celjske šole, iz celjskega kluba.
Zakaj ste ostali v Zasavju?
Ne vem, enostavno dosti blizu je. Tudi če delaš v Ljubljani na enem delu Ljubljane in se pelješ na drugo stran, je to hitro pol ure, tako da meni pol ure ne pomeni toliko, da bi se pač moral seliti in šel živeti v Celje. Lepo se počutim v Trbovljah in sem tudi Trboveljčan.
Zakaj košarka, zakaj ste se odločili zanjo? Vam je kdaj žal za takšno odločitev?
Ne. Do petega razreda osnovne šole sem plaval, košarko pa sem vedno rad gledal. Košarka je bila vedno moj prvi šport, do 16 leta sem jo tudi treniral. Potem sem preko Marjana Knausa dobil priložnost, da se spoznam s trenerskim delom. Najprej kot pomočnik trenerja, kar hitro potem tudi kot samostojni trener. Že pri 19 letih sem postal članski trener v Trbovljah, pri 20 v Hrastniku in potem je šlo naprej.
Žal vam ni?
Ne, žal mi ni, je pa res, da je vprašanje, če bi lahko še enkrat zdržal vse to, kar sem do sedaj.
Zakaj je košarka lepa?
Prvo zato, ker je tako nepredvidljiva. Vsi vidimo, da se pri košarki zna rezulrat dosti hitro obrniti. Načeloma deset točk prednosti ne pomeni skoraj nič. Tako da, s tega vidika, enostavno je lepa.
Je lažje delati z moškimi ali ženskami?
Mislim, da je z moškimi lažje delati, glede na to, da imam izkušnje z delom v moških in ženskih ekipah..
Čakate ponudbo kakšnega moškega kluba?
Ne, pravzaprav sem jih imel kar nekaj in jih imam tudi danes. Ampak lahko rečem, da v tem trenutku ne bi menjal. To, kar delamo mi v ženski košarki v zadnjih letih, to kar dela Košarkarski klub Cinkarna Celje, ne dela noben klub v regiji. Tako, da me to veseli. Tu vidim prostor za svoj napredek, za neko pametno zgodbo.
Marko Planinc
Foto: KZS/www.alesfevzer.com
