Prav v sredini meseca, natančneje 16. oktobra, obeležujemo svetovni dan hrane. Obstaja hrana, ki poteši našo fizično lakoto, in hrana za dušo. S čim oktobrska zasedba Zasavskih pet hrani svojo dušo? Česa se jim zdi, da smo ljudje, vključno z njimi, v današnjem svetu lačni?
Tjaša Dolšina, dijakinja programa Ekonomski tehnik (SŠ Zagorje)
Tempo v današnjem svetu je hitrejši kot kadarkoli prej. Iz tega razloga ljudem primanjkuje časa za stvari, ki so pomembne za osebno rast in razvoj. Veliko ljudi večino svojega dneva preživi v službi ali šoli, v prostem času pa najraje počivajo. Če bi imeli na razpolago več prostega časa, bi se lahko tudi več družili z bližnjimi, več ljudi pa bi si poiskalo tudi hobije. Športanje, sprehodi, umetnost, to so dokaj pogoste stvari, ki jih delajo ljudje. Dandanes pa so mnogi pozabili na lepoto branja. Sama zelo rada berem, saj pri tem izredno uživam. Z branjem naredim nekaj koristnega zase, se česa novega naučim, hkrati pa se imam možnost odmakniti od družbe in imeti čas samo zase.
Jan Kellner, dijak GESŠ Trbovlje
Glede na vsa znanja, ki nam jih ponujajo strokovnjaki in prispevki o zdravi hrani, se jaz skušam držati nekih priporočil o zdravi prehrani športnika. Seveda pa to vedno ne gre, saj bi rabil osebnega kuharja, ki bi mi to vsak dan pripravljal. Hrana in prehranjevanja meni predstavlja nekakšen obred in si za to rad vzamem čas. Dobro se mi zdi, ko naša družina skupaj je, saj se takrat veliko stvari zmenimo.
Da si potešim fizično lakoto mora biti hrana obogatena z mesom, jajci in testeninami ali krompirjem. Rad ima tudi solate. Hrana za dušo pa mi predstavlja kakšna dobra tortica ob kavi.
Glede lakote pa je tako, da danes nihče ne bi smel občutiti pomanjkanja hrane. Če sem v enem od prejšnjih prispevkov govoril o dostopnosti zdravstvenih storitev brez humanitarnih akcij, tokrat menim, da je dostop do hrane pred vsemi pravicami.
Danes obstaja veliko diet in odrekanj določeni vrsti hrane iz nekih višjih prepričanj, za kar menim, da ni dobro. Še huje pa je, da nekateri starši silijo svoje majhne otroke, da jedo po njihovih prepričanjih. Jaz menim, da bi človek moral jesti vse, v mejah normale, razen diet z zdravstvenimi omejitvami.
Lora Naglav, dijakinja GESŠ Trbovlje
Moja hrana za dušo? Ja, vsi najprej pomislimo na čokolado. A vendar, kaj je tisto, kar nas res spravi v dobro voljo na slab dan? Za mnoge je to kavica s prijateljem in prijeten klepet, za druge pa dobra knjiga. Nekateri se sprostijo ob poslušanju glasbe, drugi ob pospravljanju (ja, tudi takšni obstajajo). Med seboj smo si različni, zato so različne tudi naše navade.
Glede na to, da že 12 let aktivno treniram ples, bi pričakovali, da v plesu najdem sprostitev, vendar pogosto ni tako. Vse je odvisno od dneva in stopnje slabe volje. Največkrat mi pomagata čokolada in glasba oziroma zanimiv film, da pozabim na svet okoli sebe. Med poletnimi počitnicami pa posežem tudi po kakšni knjigi.
Ljudje smo v današnjem svetu ves čas lačni informacij in napredka. Vedeti želimo vse in še več in to nam različni mediji tudi omogočajo. Obsedeni smo tudi z napredkom in izboljšavami. Ves čas razvijamo nove in nove izdelke in izboljšujemo stare. Kljub temu, da ne želimo biti ves čas na tekočem z vsem, kar se dogaja, se je informacijam preprosto nemogoče izogniti. Le pomislite, mimo koliko reklamnih panojev se vsak dan peljete na poti v službo oziroma šolo. Četudi nismo pozorni nanje, se nam vtisnejo v spomin in nahranijo to našo konstantno željo po znanju. Celotna družba je zgrajena na tem principu. Lačni smo znanja, saj nas je v to nekako prisilila družba. Pregovor: »več znaš, več veljaš« je postal eden od najpomembnejših nenapisanih zakonov današnjega sveta.
Matej Strniša, dijak programa Strojni tehnik (STPŠ Trbovlje)
V svetu, kjer se vsem nekam mudi, bi si vsak človek moral vzeti čas zase in nahraniti svojo dušo. Vsak posameznik to počne na svoj način, mislim pa, da z izletom v naravo nimamo kaj izgubiti. Seveda pa nam pravi prijatelji brez težav napolnijo naše baterije.
Sam se veliko posvečam samemu sebi ter redno skrbim za dovolj pozitivne energije. Zdi se mi, da s tem nekako vsak dan posebej najdem nov smisel, ter nov zagon za nadaljevanje svoje poti.
Imam veliko načinov, kako nahranim svojo dušo. Včasih je že sproščena vožnja v spremstvu glasbe dovolj, da se mi na obrazu pojavi nasmešek, ki lahko traja cel dan. Kadar le najdem čas, se odpravim na pohod ali pa kakšen kolesarski vzpon. Zame je to najbolj učinkovit trenutek za sprostitev in konkreten razmislek.
Seveda mi nov zagon dajejo tudi moje največje sanje – letenje. Ko sem v zraku, se popolnoma odklopim od vsakdanjega sveta, se osredotočim izključno na letenje ter preprosto uživam. Seveda je to velikokrat naporno, saj upravljanje z letalom ni mačji kašelj. A kljub utrujenosti iz letala vedno pridem dobre volje in že načrtujem, kdaj se bom spet lahko vrnil med ptice.
Dandanes ima veliko ljudi težave s pomanjkanjem časa, zato se ne morejo osredotočiti nase. Namesto popoldanskih aktivnosti se raje posvetijo počitku. Res je, da po naporni službi potrebujejo počitek, a s časom to preraste v dolgočasno rutino, ki ubija dobro vzdušje. Zato bi se vsi morali posvetiti sebi ter poiskati nekaj, kar nas veseli in nas žene naprej.
Tea Turnšek, dijakinja programa Tehnik računalništva (STPŠ Trbovlje)
Hrana za dušo vsakomur pomeni nekaj drugega, nekaj, kar zbuja pozitivne občutke in energijo. Tudi hrana za fizično lakoto lahko nahrani našo dušo, npr. kuhanje neke jedi, ki obudi dobre spomine iz preteklosti in ti malo polepša dan. Zame hrana za dušo lahko predstavlja vse od poslušanja glasbe, igranja kitare, risanja, igranja iger, … karkoli, kar v tistem trenutku potrebuje moja duša. Najpogosteje je moja hrana za dušo povezana z glasbo, že od malega me je glasba mirila in izboljšala moje dneve. Menim, da lahko neko glasbo še tolikokrat poslušaš, ampak ima zate vedno vsaj malo drugačen pomen, saj jo povežeš s tem, kar se trenutno dogaja okoli tebe in se mi zdi, da ti s tem lahko vedno pomaga. Včasih je že dovolj, da se usedeš za volan, prižgeš radio, zavrtiš komad malo bolj na glas in poješ. Podoben odklop lahko doživiš tudi tako, da si daš glasbo na slušalke in malo sprazniš glavo. Menim, da ima glasba zame večji pomen, saj me spremlja že celo življenje. V osnovni šoli sem bila pri pevskem zboru, pozneje pa pričela tudi z igranjem kitare. Moja duša je najbolj polna, kadar grem na kakšen koncert. Povezanost ljudi na koncertu in nalezljiva energija nastopajočih se mi zdi eden najboljših možnih občutkov. Čeprav sem se sama bolj osredotočila na glasbo, ima lahko vsak drugo stvar, ki ga napolni, razveseli in mu naredi dneve boljše. Po čemer čutimo željo v določenem trenutku, tega je naša duša lačna. Interesi in želje se skozi leta spreminjajo, važno je le, da ostanemo zvesti sebi in svoji duši.
