Bogdan Simerl je že več skoraj štiri desetletja gonilna sila enega najbolj uspešnih zasavskih športnih kolektivov. Karate klub Trbovlje je pred kratkim s svečano slovesnostjo v Delavskem domu Trbovlje obeležil 50 let delovanja. Prava priložnost za pogovor s predsednikom kluba, ki je iz tekmovalca postal trener in najpomembnejši funkcionar v klubu.

Petdeset let karateja v Trbovljah je tudi nekakšna vaša obletnica. Kako ste se vi sploh srečali s karatejem?

Prvi trening v Trbovljah je bil izveden v avgustu leta 1971. Osnovno šolo sem končal v Hrastniku in se vpisal na Srednjo tehnično lesno šolo v Ljubljani. Tam sem imel sošolca iz Trbovelj, ki je treniral karate. Cel prvi letnik 74/75 mi je govoril, kako je pri karateju. V začetku drugega letnika mi je pripovedoval o doživetjih na morju in sem se odločil, da bom šel pogledati. Takrat je bil status karateja popolnoma drugačen kot danes. Naa začetku je bil največji problem telovadnica. Naproti so nam prišli iz Telovadnega društva Partizan in nam omogočili treniranje v Partizanu. Trenirali pa smo lahko samo ob sobotah in nedeljah dopoldan in enkrat čez teden. Čez teden sem bil v Ljubljani, sobote in nedelje pa sem treniral. Hitro me je pritegnilo, posrkalo vase in sem ostal.

Kaj je vam dal karate?

Karate postane del tebe, del življenja, k sreči tudi del življenja moje družine. Zelo ponosen sem tudi na to, da oba moja vnuka trenirata karate, tako da smo kar tri generacije v karateju.

Tudi sin in hčerka sta trenirala …

Vsekakor, in žena je vse skupaj dovolj strpno prenašala, da nam je bilo to omogočeno. Mene je tako pritegnilo, da sem se vpisal na Fakulteto za šport. Ostal sem v karateju. Kot v življenju so bili vzponi in padci, a k sreči je bilo v klubu malo padcev. V bistvu se ves čas samo vzpenja. V začetku 80 let, ko se je glavni trener preselil v Ljubljano, smo se na treningih izmenjevali različni trenerji. Potem sem na predlog našega najuspešnejšega tekmovalca Zdravka Romiha prevzel tekmovalno skupino in strokovno delo v klubu. Kljub vsemu nas je vse takrat čakalo služenje vojaškega roka. Poleg mene sta bila trenerja še Zdravko Romih in Borut Markošek. V začetku leta 1987 sva se sedla za mizo s klubskim prijateljem Borutom Markoškom in izdelala strategijo razvoja kluba. Oba sva bila še dovolj mlada, imela sva ambicije in vizijo. In smo začeli. Iz te prve generacije sta ostala dosedanji glavni trener Miha Kovačič in tajnik v klubu Jernej Simerl.

Kako ste se znašli v samostojni državi?

Od takrat je šlo pa res samo gor, hitro navzgor. Po osamosvojitvi Slovenije se je samo stopnjevalo, saj je bilo tudi več možnosti za nastop v reprezentanci. Prej se je skozi jugoslovansko sito prebil samo Zdravko Romih, ki je nosilec medalje iz uradnega mednarodnega tekmovanja, evropskega prvenstva, ko so v ekipnih borbah leta 1980 v Avstriji osvojili bronasto medaljo. Počasi smo začeli odpirati vrata navzven, v tujino, vendar na svoj način. Iskali smo prijateljske vezi. Po dvajsetih letih še vedno poteka naše sodelovanje s karate klubom Borac  Čačak. Čačak ima najstarejši karate turnir v Evropi, drugi najstarejši turnir pa je naš trboveljski, eno leto smo za njimi. Potem je tu odlično sodelovanje s Plevljo iz Črne Gore, ki tudi poteka skoraj 20 let. Vmes smo spoznali ogromno prijateljev za krajše ali daljše obdobje. Odlično smo sodelovali, ne le na tekmovanjih, tudi na druženjih. Leta 2000 pa smo preko prijateljskih vezi prišli v Ameriko na največji ameriški turnir. Tam smo nastopili zelo uspešno, saj smo osvojili kar štiri medalje.

Tudi to sodelovanje z Američani še vedno traja, kajne?

Ja, imamo prijatelja, dr. Raveeraghavana, ki sedaj živi v Portoriku. On je povabil dvanajst članov trboveljske ekipe in nas gostil na tem tekmovanju. Z njim sodelujemo vse do danes. Ustanovil je karate zvezo, imenuje se IMSKA, in del te smo tudi mi, pa ameriški, indijski, portoriški, venezuelski in klubi iz drugih držav. Na letošnjem turnirju nas bo naš prijatelj osebno obiskal. Letos bo pripeljal 28 člansko ekipo iz Amerike.

Kaj dobijo mladi ljudje s karatejem?

Vztrajnost, samozavest, delovne navade, če ne naštevam vseh fizičnih sposobnosti. Pri nas je zelo pomembna disciplina, potem so treningi normalni. Če ni discipline in se dela nekaj po svoje, lahko hitro pride do poškodbe. Kar se tiče vpisov novih članov, smo zelo zadovoljni, saj lepo napolnimo skupine.

Pravijo, da so generacije danes precej drugačne, kot so bile npr. pred petdesetimi leti. Tudi pri vas to opažate?

Vsekakor, vendar jim zelo hitro povemo, da na treningih ne morejo vsiljevati svojih navad, bilo kakšnih. Res je, da so generacije drugačne. Več časa in energije moraš vložiti, da jih spraviš na neko raven. Včasih so pričenjali s treningi pri 10, 12 letih. Danes pričenjajo že predšolski otroci, ki jih moraš učiti popolnoma osnovne zadeve, discipline in vsega drugega, tako je tudi zaradi tega težje. Ampak z njimi delajo tisti, ki imajo otroke radi.

Kakšen je položaj karateja danes v svetu?

Karate je eden najbolj številčnih športov na svetu, svetovna karate zveza šteje preko 190 članic. Če je še pred časom Evropa poleg Japonske igrala glavno vlogo, je danes karate zelo razpršen po vseh kontinentih. Pred kratkim se je končalo člansko svetovno člansko prvenstvo v Budimpešti in v ekipnih borbah, to je kraljica našega športa, so svetovni prvaki postali karateisti iz Jordanije, ki so v finalu premagali karateiste iz Egipta. Tega si 20 let nazaj nisi mogel predstavljati.

Včasih nastanejo problemi, ko vodimo mlajše tekmovalce na turnirje izven Slovenije in se srečujejo s temi tekmovalci. Njihov način življenja je popolnoma drugačen, v primerjavi z nami imajo dosti manj. Največkrat samo preko športa pridejo iz svoje države. Vendar v klubu poznamo razlike, poznamo se s karateisti s skoraj celega sveta. Tekmovalci se radi družijo, vse se zmenijo v ringu. Izven tega se ve, kdo je boljši, in odnosi so res prijateljski.

Ste kaj žalostni, da karate po OI v Tokiju ni ostala olimpijska disciplina?

Niti ne. Za karate, kar se tiče financiranja, tudi v Sloveniji, so se štiri leta pred OI zelo poznala. Predvsem azijske države pa imajo kar državne projekte. Njihovi reprezentanti so profesionalci in kvaliteta je na zelo visokem nivoju. Nikoli kot tekmovalci nismo razmišljali, da bomo kdaj olimpijski šport. Sestri Haberl sta imeli možnost nastopiti na kvalifikacijah za OI. Med sabo sta se dogovorili, da je na te kvalifikacije v Pariz šla starejša Barbara, kjer pa je bil pravi masaker. Združili so dve kategoriji in deset tekmovalcev v eni kategoriji je lahko nastopilo na olimpijskih igrah. Le izkušeni profesionalci so prišli zraven. Sedaj pa se je uveljavil sistem svetovnih pokalov na več nivojih.

Se da lepo tekmovati?

Ja. Sedaj imamo do 10 turnirjev svetovnega ranga. Tudi svetovna lestvica tekmovalcev obstaja, do katerega mesta se lahko udeležijo. Tekmovanja potekajo na vseh celinah in tekmovanja so zelo draga. Moram poudariti, da smo imeli Trboveljčani prvo tekmovalko v Sloveniji, ki je na svetovni lestvici osvojila prvo mesto, Uršo Haberl v kategoriji kadetinj.

Kaj napovedujete za naslednjih 50 let trboveljskega karateja?

Želim si, da bi zadeva ostala takšna, kot je. Pred 30 leti smo si zastavili vizijo in ni treba delati nekih izboljšav. Držati se je moramo, vztrajati s primernim številom članov, trenerjev, da lahko normalno zvozimo te treninge. Finančno poslovati vzdržno, da lahko pokrijemo ta tekmovanja. V zadnjem obdobju večino stroškov tekmovanj pokrivajo starši in tekmovalci sami. V primerjavi z nekaterimi drugimi športi stroški niso tako ogromni. Ampak so. Za vsakim dobrim tekmovalcem mora stati družina ali njegovi najbližji in ga podpirati, ker je finančni vložek precejšen. Sicer pa smo dosegli vse, kar smo si v preteklosti želeli. Želeli smo si lastni prostor. Tega imamo, sicer v najemu, ampak ga koristimo. Ko smo začeli potovati po Evropi, smo si želeli, da imamo svoj kombi, da ne potujemo s svojimi avtomobili. Tudi to imamo. Želeli smo si nekoga, da bi skrbel za vse ekipe. Nekaj časa smo imeli profesionalnega glavnega trenerja, ki se je sedaj zaposlil na šoli in ostal glavni trener in koordinator. Je pa kar naporno za vse, ki smo zraven. To ni prosti čas, ampak vlagaš v delo ogromno energije.

Še veliko uspehov.

Najlepša hvala

Marko Planinc

Foto: arhiv Karate kluba Trbovlje


 

Prejšnji članekDanes pa jamatlon
Naslednji članekMladi raziskovali poKLIC