Ko se Katja Mikula in Katra Hribar Frol dogovorita za skupno prireditev in nanjo povabita sodelavce, se pričara čudovit večer – prireditev Beseda, ples, glasba.
Rdeča nit večera je bila zgodba o požaru, ki je Gozdnike pregnal iz njihovih domov. Nekdo je bil nepazljiv, ko je zakuril ogenj za večerjo. Ko je pojedel, je ogenj komaj tlel. Ob ognjišču je zadremal. Zapihal je veter in ogenj je ponovno zagorel, iskre so zaplesale med krošnjami in le redkim se je uspelo rešiti.
Prvi so nastopili godbeniki Delavske godbe Trbovlje s skladbama Autumn Leaves (Jesenski listi) in Morning Mood (Jutranje razpoloženje). Za njimi so zaplesali plesalci plesne pripravnice, ki so predstavljali Gozdnike, nato so plesalci sodobnega plesa predstavili požar.
Sedmerici opečenih in od dima zaslepljenih Gozdnikov se je uspelo prebiti do reke, katere bregovi so zadržali ogenj. Kljub temu, da so znali le štirje plavati, so le-ti pomagali neplavalcem. Skočili so v reko, tok reke jih je odnesel s seboj. Klicali so na pomoč. Brežani so jim v reko vrgli majhen splav, saj jih niso hoteli k sebi. Gozdniki so splezali nanj, se zahvalili in temna voda je splav potegnila naprej. Še preden so si odpočili, so zadeli ob ostre skale, ki so nevarno štrlele nad vodo, začeli so kričati in zbudili Skalnike, ki jim niso hoteli pomagati zaradi teme in nevarnosti, ki so prežale. Niso upali več zaspati. Preplavila jih je žalost, ker so izgubili vse, dom in domače. A še vedno so upali na rešitev.
Plesalke skupine Sodobni ples 1 so pripravile točko z naslovom Le ena rešitev – reka. Flavtistki Tjaša Forte in Klara Gostej ter pianistka Tjaša Judež so v plesni improvizaciji s plesalkami skupine Sodobni ples 3-6 prikazale Komaj se še držimo nad gladino. Ajda Nina Škvarč je odplesala Sledi. Plesalke skupine Sodobni ples 2 so odplesale Potovanje v neznano.
Reka se je razširila, ob obali je stalo živahno naselje, polno luči. Z rokami so Gozdniki na vso moč veslali proti obali, a je bila predaleč. V en glas so zavpili, a na svoj klic so dobili odgovor: “Srečno pot!” Njihove misli so postale temnejše od noči. Tok jih je neusmiljeno nosil naprej. Ob prvih sončnih žarkih so zagledali otok. Zaveslali so proti njemu. Stražnikov glas jih je posvaril, da ne smejo stopiti nanj. Ko so povedali, da so begunci, utrujeni in lačni, jim je v vodo čofnil pleteno košaro s hrano, ki je plavala po reki pred njimi. A še vedno so upali, da jih bo reka, ki jih je rešila, tudi nekje odložila. Zaspali so in se ob svetli luni prebudili, ko je splav miroval sredi gostega ločja, kamor se je ujela tudi košara. Nikogar ni bilo, ki bi jim pomagal, tudi nikogar, ki bi jih pregnal. Odločili so se, da si tu zgradijo svoj novi dom. Zgradili so si bivališča, se naučili preživeti v novem okolju in zaživeli v miru. Pogrešali so svoje domače.
Plesni vložki s Katjo Pintar, ki je uprizorila Up in Kajo Šutar s Končno v miru, s skupino Plesne pripravnice 2 in njihovo točko Nekega dne je divjala huda nevihta ter flavtistkama, ki sta zaigrali Sen kresne noči Felixa Mendelssohna, so nakazovali srečen konec.
Ko je divjala huda nevihta, so Gozdniki slišali klice na pomoč. Pohiteli so k vodi, kjer so bili ljudje iz mirnega zaliva, ki ga je zasul plaz, voda pa jih je odnesla. Bali so se, da utonejo kot njihovi bratje. Zalivcem so porinili splav, ki so ga imeli v ločju in ga niso več potrebovali. Ti so se zahvalili z upanjem, da najdejo nekoga, ki jih bo, begunce, vzel k sebi. Gozdniki so se spomnili, da so podobno zgodbo že doživeli sami. Najmočnejši in najboljši plavalec je skočil v vodo, odplaval do beguncev in splav potegnil med ločje. Najmlajši jim je predlagal, da ostanejo pri njih in prijel najstarejšega za roko. Potrebovali so nekaj časa, da so se navadili drug na drugega in živeti skupaj. Močnejši so pomagali šibkejšim, starejši učili mlajše. Delili so si vse kar so imeli.
Miran iz VDC Zagorje je zaključil pripoved z besedami: “Končno so se odločili in na robu ločja – tam, kjer je reka že globlje drla – obesili napis Dobrodošli vsi. Kako prav je ta prišel – saj je svet poln nevarnosti in reka vedno nosi koga, ki je izgubil vse razen golega življenja. Vsakogar so sprejeli, nahranili in mu dali čas, da si zaceli rane. Ko je bil pripravljen, se je vedno našel kdo, ki ga je prijazno vprašal: ‘Nam poveš svojo zgodbo? Od kod prihajaš? Kaj nas lahko naučiš?’ In njihovo malo mesto je raslo in cvetelo kot vrt, poln najrazličnejših rož.”
Na čudovit način so zadnji del zgodbe, Vsak ima svojo zgodbo in Vrt, poln najrazličnejših rož, prikazali tisti, ki vsak dan ustvarjajo v VDC Zagorje. Tako so dokazali, da jim kljub drugačnosti uspeva vedno znova ustvariti nekaj lepega.
Besedilo in foto: Irena Vozelj
