Scenarist in režiser prireditve je bil Aljaž Bastič. Prepletanje govorjene in pete besede je dalo večeru poseben pečat skupaj s svetlobnimi efekti in projekcijo napovedi nastopajočih in del, ki so jih predstavili.
V uvodu, odlomku iz dela Josipa Vošnjaka Učni jezik, ki ga je prebral Aljaž Bastič, je bilo med drugim povedano, da se do leta 1848 »ni nikdo menil za narodnost«, ampak je bil jezik sredstvo medsebojnega sporazumevanja, čeprav so v šoli imeli nemški abecednik, nemško čitanko, nemško računico in nemški katekizem. Učitelj se je z učenci pogovarjal v jeziku, ki so ga poznali, v nemščini oziroma slovenščini.
Nastopajoče je na klavirju spremljala Sanja Ibrakić. Najprej je zapela prva profesorica solopetja na Glasbeni šoli Mihaela Komočar Gorše. Predstavila se je s pesmimi Luciana Marije Škerjanca Vizija in Radovana Simonitija Po dežju. Petra Tesić, osnovnošolka, ena zelo redkih, ki obiskuje solopetje v najstniških letih, se je predstavila z Božjim volekom Benjamina Ipavca. Večerno pesem Emila Adamiča so zapeli pevci Mešanega pevskega zbora Prosavus pod dirigentsko palico Aljaža Bastiča. Zapeli so tudi Lan Antona Lajevica, Popoldan Vena Tauferja pesem Večerni vlak Uroša Zupana, ki jo je uglasbil Leon Firšt, pri izvedbi je sodeloval tudi avtor pesmi. Profesorica solopetja Barbara Sorč je zapela Večer Antona Lajevica in Nezakonsko mati Franceta Prešerna, ki jo je uglasbil Kamilo Mašek. Eva Amon je zapela Zimsko idilo Rista Savina. Pianistka Sanja Ibrakić je zaigrala Dolcissimo Janka Ravnika, Barbara Sorč in Aljaž Bastič sta v duetu zapela še pesem Davorina Jenka Na tujih tleh.
Katra Hribar Frol je recitirala pesmi Nočna melodija Otona Župančiča in Koncert Toneta Seliškarja ter prebrala Nevarne grožnje Frana Milčinskega. Katra Kozinc, članica Mladinskega gledališča Svoboda pa je recitirala pesmi Kot bi viseli Otona Župančiča in Erotiko Ivana Cankarja.
Katra Kozinc je predstavila pomen Knjižnice Toneta Seliškarja in Glasbene šole Trbovlje, ki širita, negujeta in izpostavljata pomen kulture: zapisane, brane, pete, igrane, razgibane … Že desetletja spodbujata aktivno kulturno udejstvovanje. Vabita, nagrajujeta, mrežita mlade in manj mlade.
Konec prireditve je bila recitacija pesmi Srečka Kosovela Eno besedo Aljaža Bastiča, kjer kljub vsemu hudemu pesnik zaključi s povabilom: Pridi, ti nočni ranjeni človek, da te poljubim na tvoje srce.
Irena Vozelj
Foto: arhiv KTS