Letošnji nagrajenec Tončke Čeč v Trbovljah je najmlajši med dosedanjimi dobitniki najvišjega kulturnega priznanja v tej občini. Aljaž Bastič je iskriv sogovornik, premišljeno izbira besede in zelo dobro ve, kaj govori. Mirno, osredotočeno in takrat, ko govori o tistem, kar ga posebej navdušuje, strastno izbira besede.
Kaj je bolj zanimivo – gledališče, film, televizija, petje, glasba?
Pri prvih dveh bi se še dalo diskutirat, ker me gledališče – iskreno rečeno – ne zanima tako zelo. Film me sicer vznemirja, ampak me televizija bolj. Se pa zato lahko pojavi vprašanje, kaj me vleče bolj – glasba oz. petje ali televizija. To sta dve ljubezni, med katerima sem bil vedno razpet in pravzaprav še vedno sem. Vsako leto se udeležujem Svetovnega zbora mladih (World Youth Choir), tudi letos sem uspešno opravil avdicijo, avgusta bomo v Beethovnovem Bonnu in po celi Evropi peli Beethovnovo 9. simfonijo. Na televiziji pa dobivam najrazličnejše projekte. Vendar tudi tam lahko delam glasbene projekte, tako da poskušam to dvoje združevati in kombinirati.
Kaj delate na RTV Slovenija?

Zaposlen sem kot televizijski režiser, imam to srečo, da celo za nedoločen čas. Soustvarjam najrazličnejše oddaje, sem redni režiser Slovenskega pozdrava, režiram oddajo Na kratko, na otroškem in mladinskem programu pripravljamo novo oddajo, in sicer Za repom, ki bo na sporedu šele prihodnje leto. Režiram različne glasbene koncerte na razvedrilnem programu, recimo obletnico Orlekov, pa koncert Vlada Kreslina, tudi Andreja Šifrerja. Po drugi strani delam koncerte klasične glasbe, simfoničnih orkestrov, vokalne glasbe.
So se vam vrata na televizijo odprla z Butalci?
Pravzaprav so se mi vrata na televizijo odpirala že prej in je bil to dolgotrajen proces. Rad se pošalim, da sem na televizijo prišel skozi troje različnih vrat. Najprej preko profesorja, ki me je priporočil za režijo oddaje Opus, moj prvi redni projekt na TV SLO. Potem preko drugega profesorja, ki nas je spoznal z vodjo režiserjev in s tedanjo direktorico Ljerko Bizilj. Predstavili smo se čisto korektno, jasno, odprto, češ da nas to zanima, in smo bili potem v planu. Tretja vrata pa so se odprla, ko sem bil povabljen kot režiser oddaje Popšop. Zaradi vsega naštetega so me povabili k redni zaposlitvi. Ko so bili Butalci narejeni in predvajani, sem bil praktično že kar globoko v dogovorih za redno zaposlitev.
Kako ste se lotili muzikala Butalci? To je bila verjetno zanimiva izkušnja.
Že ob prijavi na magistrski študij sem vedel, da želim narediti muzikal. Tam je ob prijavi potrebno poslati tudi predispozicijo magistrskega dela. Vedel sem, da želim ustvariti izvirni televizijski muzikal. Z mentorjem sva se veliko pogovarjala o tem, kaj bi in kako bi. Od tega, da bi ustvaril nekaj povsem novega, tudi v smislu teme in motivov, do tega, da sva potem prišla na idejo za Butalce. Sledil je proces, ki je trajal kakšno leto ali leto in pol, od pisanja ideje, prvih osnutkov scenarija, predprodukcije, snemanja. Projekt je bil vsekakor zelo zanimiv, narejen – kot se temu reče – s sorazmerno majhnimi sredstvi, kar se mu tudi vidi. Kljub temu sem izjemno vesel, da so vsi sodelujoči srčno sodelovali. Imel sem imenitno igralsko zasedbo, kar naredi Butalce toliko boljše. Cela vrsta srčnih ljudi, od skladatelja, glasbenega vodje in tako naprej. Mislim, da je predvsem to razlog, da so Butalci to, kar so.
Na kulturnem področju ste v bistvu začeli z glasbo, na glasbeni šoli in potem Konservatoriju. Zakaj niste ostali v teh glasbenih vodah?
Glasba me vznemirja. Pravzaprav je dokaz za to to, da sem vzporedno začel študirati montažo na AGRFT in solopetje na Konservatoriju. Čeprav sem si pred leti želel na Konservatoriju študirati tudi klavir, se za to nisem odločil. Že v gimnaziji pa sem spoznal, da sta tudi film in televizija oz. avdiovizualno ustvarjanje nekaj, kar me zelo privlači. Že ko sem bil mlajši in sem kot pevec prišel nastopat na televizijo, mi je bilo vse skupaj izjemno privlačno. Po drugi strani pa zelo rad rečem, da nikjer ne piše, da je to, kjer sem zdaj, moja končna postaja. Življenje je polno sprememb, stranskih poti in razpotij, tako da me mogoče kdaj v prihodnosti še bolj zanese v glasbo – ali kam drugam.
Kaj vas privlači, zakaj glasba in režija in še kakšna druga stvar v kulturi?
Verjetno to kar vsakega ustvarjalca. Kot prvo lahko daš iz sebe tisto, kar čutiš. Po drugi strani pa tudi zato, ker umetnost refleksira družbo, torej vse, kar je okoli nas, bodisi v smislu glasbenega ustvarjanja, na subverzivni ravni, bodisi v smislu televizijskega ustvarjanja. Težko rečem, kaj me pravzaprav žene. To enostavno rad počnem. Ko pojem, dirigiram, režiram, čutim zadovoljstvo, navdušenje, adrenalin. Mogoče je ravno to tisto, kar me najbolj navdušuje pri delu. Zelo rad imam adrenalin, včasih sem govoril, da bi mogoče postal urgentni zdravnik, če me ne bi zaneslo sem, kjer sem. Tako pri televizijski režiji, ko poteka oddajanje v živo, ko koordiniraš 30 ali več sodelavcev, kot pri pevskem zboru, kjer bodisi si pevec, torej eden iz korpusa, in čutiš skupno pot, bodisi kot dirigent pred zborom, ko nosiš odgovornost za tisto, kar bo prišlo iz 30 ali 40 grl. Ta adrenalin me navdušuje in izpolnjuje.
Sodobno zborovsko petje se lahko zelo razlikuje od klasičnega, v zadnjem desetletju tudi v Sloveniji poznamo precej pop petja, tudi zborovskega, pa še kakšnega drugačnega. Kje se najdete vi?
Zborovstvo v Sloveniji, če govoriva o klasičnem zborovstvu, izhaja iz ljudskega petja. Slovenci smo znani po tem, da so se včasih na vasi našli trije ali štirje in so začeli večglasno peti. Najprej je prišla terca, potem bas. Ta fundament, ki nam je dobro znan, je zelo podoben klasični zborovski glasbi, kakršno poznamo iz Evrope. Ob tem sem tudi sam odraščal. Sem pa absolutno odprt tudi za druge zborovske zvrsti in me marsikaj zanima. Kdaj si želim še bolj pokukati v vode popularne vokalne glasbe, tudi gospel glasbe. Je pa res, da gre pri tem za povsem drugačen pristop, malce drugačno vokalno tehniko, druge energije, druge fokuse. Zaenkrat pa sem kar zadovoljen v klasični zborovski glasbi s klasičnim in ljudskim repertoarjem. Pa seveda še s kakšno popularno. Je pa vsaka od teh zborovskih smeri relevantna in popularna.
Kot vodja ste pričeli v skupini Uosm. Kaj vam je dala?
Uosm smo začeli kot skupina mulcev, ki je prišla iz gimnazijskega zbora. Ker smo radi peli, smo razmišljali, da bi oblikovali vokalno skupino. Ker sem bil med pobudniki, sem skupino prevzel, čeprav nisem imel nobenih vodstvenih izkušenj. Nisem želel biti formalni vodja, zato sem predlagal, da se me navaja kot neformalnega umetniškega vodjo in da nekako sestavljam stvari. Pozneje je spontano prišlo do tega, da sem vaje bolj ali manj vodil jaz, zato smo besedo neformalni začeli izpuščati.
In me je tudi to navduševalo. Delaš sicer na precej nekonkretnih stvareh, na detajlih, ki jih poslušalec na koncu morda ne sliši, pa vendarle pripeljejo do končnega rezultata. Ravno to dolgotrajno izdelovanje in piljenje me je začelo bolj in bolj navduševati. Iščeš poti, kako spraviti vizijo v realnost. Po krajšem odmoru po Uosm se je rodila zamisel, da bi nekaj podobnega delali v večjem obsegu, z večjim številom pevcev. Tudi takrat so bili dvomi, ali sem sploh primeren za to, ali se sploh najdem v tem. Tako se je rodil Prosavus. Še vedno je prisoten dvom, kar se tiče sposobnosti in dela, saj mislim, da je dvom tisto, kar mora nekje vedno ostati, da ohraniš stik z realnostjo.
V zadnjih treh letih je zbor pokazal visoko kakovost. Ste zadovoljni s tem?
Trudimo se. Več dejavnikov je prispevalo k temu, da smo pokazali to, kar smo. Od srčnih pevcev, trenutne situacije v Zasavju, kjer pred nastankom Prosavusa ni bilo zbora, ki bi deloval na visoki kakovostni ravni. Pa naj mi ne zamerijo tisti zbori, ki delujejo, saj je delovanje vsakega zbora pomembno. Res pa je, da zbori niso dosegali višjih rezultatov na tekmovanjih. Obstajal je prazen prostor, ki smo ga zapolnili. Po drugi strani smo imeli srečo, da se je sestavil tako dober zbor. Bilo je kar precej pevcev, ki so prenehali peti v gimnazijskem zboru, zato je tudi zanje zazevala neka praznina. Vse skupaj je dalo sedanji rezultat. In, ja, zadovoljen sem, so pa še vedno izzivi. Vem, da zmoremo še bolje.
Kaj lahko prenesete v ta zbor iz svetovnega zbora mladih?
Navdih za delo s tem zborom črpam iz vseh izkušenj, ki sem jih imel do sedaj. Prenašam izkušnje gimnazijskega zbora, izkušnje Komornega zbora Trbovlje, petja pri Komornem zboru Ave, kjer sem leta prepeval, pa iz petja na Konservatoriju za glasbo in balet, kjer sem tudi pel v pevskem zboru. In seveda trikrat oziroma zdaj že četrtič v Svetovnem zboru mladih. Prav vsaka izkušnja ti nekaj da.
Za svetovni zbor mladih je značilen čisto drugačen nivo, kar se tiče kakovosti, povezanosti, muziciranja. Ampak ravno to je mogoče tisto, kar te naredi še bolj prepričanega v vokalno tehniko, v to, kar čutiš kot glasbenik v smislu fraze, muziciranja. Na vajah se učiš od dirigenta, spremljaš, kako dirigira, kako dela na posameznem sklopu skladbe, kako se loti intonacije, kako se loti ritmičnih vprašanj, vprašanj z besedilom.
Delo z zborom je pravzaprav pedagoški proces. Dirigent je poleg vseh funkcij, ki jih opravlja, tj. od psihologa, psihiatra, prijatelja in še česa, dejansko pedagog in mora najti način, kako do rezultata priti na čim bolj jasen in hkrati prijazen ter neposreden način. Svetovni zbor mi je samo še poglobil izkušnjo, ki so mi jo dali že vsi drugi zbori.
Nagrado Tončke Čeč ste prejeli relativno mladi.
Baje sem najmlajši prejemnik doslej.
Kako jo sprejemate?
Z veliko hvaležnostjo in zadovoljstvom, da sta me Prosavus ter Gimnazija in ekonomska srednja šola Trbovlje predlagala in – seveda – da so me vsi tudi potrdili in sprejeli. Hkrati pa mogoče vendarle z grenkim priokusom, ker že nekaj let zapored prihaja samo eden, kvečjemu dva predloga za nagrado. Zato bi si želel, da bi zasavski kulturniki, kadar gre za javni poziv, sami pogosteje predlagali tiste, za katere menijo, da si nagrado zaslužijo. Bodisi za življenjsko delo, bodisi za uspehe v daljšem obdobju, bodisi za posamične dosežke. V Zasavju imamo kaj pokazati, to vsi ves čas poudarjamo. Ko pridejo obdobja nagrad, pa se zdi, kakor da na to malo pozabimo. Sem pa absolutno zadovoljen in kar vesel, da so uspeh Prosavusa in delo, ki sem ga opravil z njim in še s čim, prepoznali tudi v obliki nagrade.
Že veste, kaj boste počeli v naslednjih desetih letih na področju kulture?
Ne. Vselej poskušam iti tja, kamor me vodi instinkt, kamor me vodi misel, duša, energija, ki jo čutim. Nasploh ne želim delati prevelikih načrtov. Mislim, da tako ne morem funkcionirati. Seveda imam pričakovanja oziroma smer, ne tavam kar povsod. Svoje življenje bi lahko primerjal s potjo v gore, ampak brez tiste aplikacije, ki ti pove, da moraš pri nekem drevesu zaviti desno. To seveda ne pomeni, da zdaj tavam naokrog po tistem klancu in ne vem, kaj bi s seboj. Hodim v neko smer, ampak ne vem, ali bom pristal na enem hribu, na drugem hribu, mogoče v dolini, mogoče v kakšni vrtači. Prav tako ne vem, kaj bo tisti končni hrib. Saj vemo: ko prideš na prvi hrib, ugotoviš, da je za njim še vsaj deset drugih.
Morda bom zdaj udaril mimo, ampak vseeno. Televizijska režija, sploh režija različnih prireditev, je ena stvar, ampak ali vidite v Zasavju kakšno temo, ki bi vas tako privlačila, da bi se lotili filmskega projekta?
V Zasavju ali pa na splošno med nami je ogromno tem, ki ponujajo možnost za obdelavo. Mislim, da to niti ni tako vezano na regijo, vsaka regija je pač specifična s svojimi zgodbami. Absolutno, tudi v Zasavju je cela vrsta tem, ki kar kličejo po ekranizaciji. Če govoriva o televiziji, ki je po navadi manj neposredno avtorska in bolj dokumentaristično opazovalna, observistična, lahko povem, da ravno letos pripravljamo oddajo v sklopu cikla Mestne promenade, ki bo aprila v Trbovljah. Tako me čaka projekt, vezan na Trbovlje, ki pa bo bolj osredotočen na arhitekturo, urbanizem.
Seveda verjamem, da se v naši regiji skriva cela vrsta socialnih zgodb. Pravzaprav o tem govori že knjiga Nihče, ki je bila posneta v film Rudar. Prepričan sem, da je takšnih zgodb, torej socialno-kulturno-političnih zgodb, ogromno. Je pa dejstvo, da zaradi trenutne situacije številne od teh zgodb ne pridejo v javnost. Če želiš sam priti do njih, moraš ohraniti stik z lokalno skupnostjo. Jaz imam tega stika vendarle malo manj, saj ne delujem kot novinar, ne delujem na ta način. Se pa zavedam, da je teh zgodb nešteto.
Marko Planinc
Foto: osebni arhiv