Spet je čas za poezijo, nocoj objavljamo pesem zagorskega pesnika Vlada Garantinija. V spremnem besedilu je zapisal: »Spoštovani Savus, jesen se bliža, vse manj bo lastovk v naših krajih. In vse manj bo mojih pesmi. Zdaj jih še nekaj prileti in eno takih vam tokrat pošiljam. Pa srečno, Savus.«
Ah, te pesmi
Moje pesmi imajo pogosto
solzne oči,
grenke solze jim takrat
v potokih tečejo po licu
in se zlivajo na bele liste.
Večinoma pa imajo resna lica,
se držijo možato,
razpredajo o problemih sveta,
o minljivosti časa,
tu pa tam zapičijo kako bodico.
Mojim pesmim se včasih
oči tudi smejijo,
ustnice se v dišeče vrtnice razcvetijo,
dišijo po navadnih ljudeh,
vsakdanjih rečeh,
spravijo me v dobro voljo.
Te so mi najbolj pri srcu,
bralcem menda tudi
in v mojih knjigah
zelo mirno spijo.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
