Včasih sinu ‘pridigam’ o pozitivnih in negativnih stvareh v življenju in mu poskušam pomagati vzpostaviti čim bolj realen pogled na svet. In sem ter tja zaznam, da bo kako stvar treba tudi v praksi potrditi, sicer ostane le pri pridiganju.
Nekaj dni nazaj sem imel ob vračanju s krajšega oddiha v Dalmaciji eno takšno priložnost. Angleži bi temu rekli ‘A chance to prove if you can walk the talk‘, kar pomeni priložnost, da dokažem, če to, kar govorim, res tudi verjamem in počnem.
Pri vračanju z oddiha smo se znašli v daljši koloni nad trajektno luko. Prva misel je bila: “Mogoče nam ne bo uspelo priti na trajekt. Naslednji gre šele čez uro in tričetrt.”
V stoječi koloni ugasnem avto in razmišljam, če nam bo uspelo priti na trajekt. Vsake nekaj časa nas po levem pasu prehiti kak lokalni prebivalec, ki se mu ‘mudi’. Sin presenečeno vpraša: “Kaj pa ta počne? To ni fer!”
“V življenju boš srečal mnogo brezobraznih ljudi in neprijetnih situacij. Te ti lahko pokvarijo razpoloženje, dan, ali celo življenje. Kaj misliš, da lahko storiš?” sem ga vprašal.
“Ne vem. Nič?” je sklepal.
“No ja, nekaj lahko vedno storiš. Lahko se odločiš in izbereš, kako se boš odzval. Se boš razburjal in dvigal nestrpnost, ali pa se pomiril in v tem poskusil najti kaj koristnega.”
“In kaj bomo, če nam ne uspe priti na trajekt? Pač bomo počakali na drugega. Veš, midva z mami vse bolj verjameva, da se vse okoli nas dogaja z nekim (nam včasih nejasnim) namenom. Vse pogosteje ugotavljava, da lahko v vsaki neprijetni situaciji najdeva nekaj dobrega – recimo nagrado, protiutež.”
Sem ter tja se mimo pripelje še kak Slovenec. Očitno jim je to, da ne zamudijo, izjemno pomembno. Ker se sicer s tem ne kažejo v najboljši luči.
. . .
Bolj smo se bližali pomolu za ovinkom, bolj je postajalo jasno, da nam verjetno res ne bo uspelo priti na ta trajekt. Del mene, verjetno moj ego, se je rahlo zakrčil. Začutil sem tesnobo.
Now walk your talk! ‘No, pa da te vidim zdaj – to, o čemer ropotaš, lahko zdaj potrdiš,’ sem pomislil.
Pred nami so se vsi poskušali preriniti do trajekta. Pa saj se nam ne mudi, smo se se skupaj odločili, da še počakamo na tem prelepem otoku.
Kadar na kakšen na prvi pogled neprijeten dogodek pogledamo bolj objektivno, brez čustev in ega, marsikaj sploh ni tako slabo. Pa še sin bo lahko videl, da to o čemer sem mu govoril, res ni tako slabo.
Pogledam nazaj in se nasmehnem sinu, on pa malce razočarano odvrne: “Samo za tri avte nam je ušel. Kakšna smola.”
“Veš kaj? Kaj bi rekel, če bi se na trajektu zgodila kakšna nesreča? Kaj če bi nekdo trčil v nas? Veš, večkrat sem že videl stvari, ki sem jim zgolj po nekem ‘čudnem spletu okoliščin’ uspel uiti. Vendar teh stvari po navadi ne vidimo.”
Tega, kar nismo doživeli, ne moremo nikoli dovolj natančno oceniti. Ocenimo lahko samo dogodke in ‘bonbončke’, ki nam jih podarijo situacije, ki jih dejansko doživimo. Vse ostalo so ugibanja.
“Gremo na kavo,” predlagam in stopim iz avta. “Lej, onega tipa pa poznam,” mi reče Barbara, ko greva med avti.
O, lej ga, to je pa moj najljubši komik, Tadej. Stopim do njega, se predstavim in mu ponudim roko: “Zdravo. Borut.”
“Zdravo, Borut. Malo bomo morali počakati,” mi odvrne.
“Ej, dokler se zato ne razburjamo, je vse OK,” dodam. “Še nekaj časa lahko ostanemo na tem prelepem otoku. A ni to super?” se mu nasmehnem in z Barbaro zavijeva proti barčku.
. . .
Vmes še eno pomembno opozorilo na temo informacijske varnosti. Pazite, kam in kako se priklapljate s svojimi prenosnimi napravami!
“Oči, lahko vprašaš za wifi geslo?”
“Ne. To pa je preveč tvegano. Ti dam dostop prek svojega telefona in ti nekaj pošljem. Poglej si in mi povej, če še hočeš zastonj wifi.”
V času ob kavici sem spisal tale spomin, z Barbaro sva šla kasneje še malce posedet na klopco ob morju, vmes pa se je trajekt že vrnil.
. . .
Aja, še to. Zdaj smo na trajektu pred vsemi tovornjaki. Nadaljnja vožnja ne bo v dolgi počasni koloni.
Iz avta pravkar slišim močne motorje – smo že odrinili. In čez nekaj uric bomo že doma… 😉
Lahko bi videl vse črno, ampak sem v zadnji urici na morju raje užival.
To, kar trdim, pišem in govorim, pa preverim tudi sam in počnem predvsem zase.
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam nudim svetovanje in pomoč pri optimizaciji poslovanja, predvsem z zgoraj navedenih področij. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject
