Žena me včasih odrezavo odbije, da nečesa ne morem trditi, ker tega ne vem. Večkrat se mi ob tem pojavi par vprašanj: Kako veš, da ne vem? Kdo pa sploh ve? In kdaj sme nekdo nekaj trditi?
Sama verjame, da vsak lahko reče, kar misli — kaj pa mi s tem (ali glede tega) storimo, pa je naša stvar. Ampak — če sama nečesa ne pozna oziroma ne razume, kako določen sistem funkcionira, in tega ne bi upala trditi — zakaj sodi in trdi, da jaz kar nekaj povprek opletam?
Ja, seveda, kar trdi, je eno, drugo pa je, kaj bom sam glede tega storil.
Ampak, kar govorim, ne izhaja iz kapric. Izhaja iz opazovanja vzorcev in sistemskih zakonitosti. In če moje stališče sogovorniku ni razumljivo, to še ne pomeni, da jaz nečesa ne razumem.
Pomeni le, da imava različni interpretaciji. Kar je normalno — ne pa isto kot (moja) napaka.
Vsi smo “nenormalni”
Z ženo sva se pogovarjala o tem, da danes mnogi veliko omenjajo motnje spektra ADHD ali ADD. In tu je zanimiva poanta: ja, v nekem smislu jih ima večina.
Ker če razumete sistem, veste, da ni človeka, ki bi bil narejen po standardu. Vsi imamo določena odstopanja od “normale” — pri nekaterih so bolj izrazita, pri drugih manj. Ampak če ste dovolj pozorni, boste odstopanja opazili pri vsakomur.
In če zdravnik (strokovnjak) pri nekomu tega ne ugotovi — še ne pomeni, da odstopanj nima. Pomeni le, da jih ni prepoznal ali pa niso bila dovolj izrazita za diagnozo.
Nikjer namreč ni jasno (niti pravilno) določeno, kje točno je meja: pet enot nekega odstopanja še ni motnja, šest pa že? To je bolj ali manj subjektivna ocena — in ne eksaktna, očitna vrednost, kot bi bila, na primer, tretja roka ali še en nos.
Poleg tega — če razumete sistem — boste razumeli, da ima večina genijev, sploh če upoštevate temeljni zakon kompenzacije, izražena in to močneje, odstopanja v spektru ADD ali ADHD. In nihče nikjer ni točno določil meje, pri kateri odstopanje postane motnja.
Managerji, sociopati in sistem oznak
Dober primer tega, kako sistem deluje, je tudi naslednji: večina managerjev kaže izjemno izrazite znake ADD in ADHD, ki pa štejejo tudi med jasne pokazatelje sociopatskega profila. Ampak ker so “poslovneži” in večinoma “uspešni” — jih nihče strokovno ne bo označil za sociopate.
In tako delujejo sistematična ocenjevanja. Oznake sledijo statusu in kontekstu, ne pa tudi nujno resničnosti.
Sam se trenutno zelo poglobljeno ukvarjam z raziskovanjem sistemov — kaj so paradoksi in kaj pomenijo, kaj predstavljajo odstopanja in kaj eksaktne vrednosti, ki jih nekdo nekomu pripisuje, kako te vplivajo na sistem in kaj sistem sploh je.
Ko te stvari začenjam bolje razumeti, lažje prepoznavam in ocenjujem določene vzorce, ki se pri takšnih stvareh pojavljajo in ponavljajo.
Strawmanning in steelmanning
Na kar sem hotel z vsem tem opozoriti, je pravzaprav preprosto: nekdo, ki sistema za nekim stališčem ne razume, lahko zgolj sodi in ocenjuje.
Druge sodimo in ocenjujemo, kadar jih ne razumemo. Ko ne razumemo njihovega stališča, ga ocenjujemo in sodimo po svojih normah in prepričanjih. In pri teh razhajanjih pogosto pozabljamo, da verjetno nam manjkajo delci, ki bi jih lahko sestavili v celotno “big picture” sliko.
Najpogosteje se ne vprašamo, kaj nekdo vidi, česar mi (še) ne — ampak kar zaključimo, da to tako ne more biti. Oziroma da nekdo nečesa ne more trditi.
Kar pa dejansko pomeni zgolj, da vi sami tega ne morete trditi.
V teoriji argumentacije to opisujeta dva pojma:
– Strawmanning pomeni, da nasprotnikov argument izkrivimo v šibkejšo, lažje zrušljivo verzijo — in potem “zmagamo” nad nečim, česar sogovornik sploh ni rekel.
– Steelmanning je nasprotno: vzamemo nasprotnikov argument v njegovi najmočnejši možni obliki, šele nato odgovorimo nanj. In prav tu — v tej poštenosti do tujega argumenta — so največje koristi za lastno širitev obzorij.
Večina pogovorov, žal, ostane pri prvem.
Kdo je sploh strokovnjak?
Večina se nas na koncu ustavi pri argumentu: “Laiki ne moremo dajati mnenja o strokovnih temah — ker nismo strokovnjaki.”
In tu se pojavi tisto vprašanje: kdo pa sploh je strokovnjak?
Kirurga, ki vsakodnevno opravi več operacij, in kirurga, ki opravi eno na teden ali mesec — oba stlačimo v isto škatlo strokovnjakov. Ob tem pa, ko stroka prepozna svojo slabo prakso, pri kateri so vsi delali hudo narobe — vsi ti strokovnjaki še naprej ostajajo — strokovnjaki.
Ampak, podobno kot sem zapisal prejšnjič:
Strokovnjak ≠ iskalec resnice. Strokovnjak je oglaševalec doktrine.
In ko me nekdo označi za nestrokovnjaka — sem ob tem ponosen. Ker ne ponavljam slepo nečesa, za kar stroka trdi, da je prav. In ker mi ni treba “verjeti stroki” zgolj zato, ker je: (meni nadrejena) stroka.
Hmm… kakšna je potem osnovna razlika med stroko in religijo?
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s področjem informacijske varnosti — od načrtovanja in uvedbe sistemov varovanja informacij do presojanja skladnosti z mednarodnimi standardi.
Kot zunanji svetovalec organizacijam pomagam, da varnost ni le obveznost, ampak del zrele poslovne kulture.
Zasebno pa se posvečam vprašanju, ki me zanima enako globoko: kako živeti bolje. Biohacking, sistemsko razmišljanje, eksponentne organizacije, prebojne ideje in tehnologije, ki oblikujejo prihodnost. Prepričan sem, da dobro življenje ni naključje — ampak sad zavestnih odločitev in poguma, da jih tudi živiš.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
