sobota, 18 maja, 2024

Iz te kategorije

Živel prvi maj!

Maj je pri nas neizpodbitno povezan z delavstvom. Že prvi majski dan s seboj prinese praznik dela, prižiganje kresov in praznovanje. Kako pri majski zasedbi Zasavskih pet obeležujejo praznik dela? Kaj jim ta praznik pomeni? Čemu so letos namenili dela prosta dneva?

Nada Brezovar, soavtorica projekta Družinsko drevo Občine Zagorje ob Savi

Praznik dela izkoristim za svoj oddih in druženje s sorodniki na svojem domu v Portorožu. Verjamem, da velik del zaposlenih vlaga vsaj košček sebe v svoje delo. Osebno prihajam v svojo službo z vso odgovornostjo že 37 let ter ne hodim samo v službo, služba mi predstavlja res moj drugi dom. Večkrat so mi doma že očitali, da občutijo, kot da je prepogosto moj prvi dom. Z leti se težje prilagajamo dnevnim spremembam. Spremembe pa se dogajajo na vsakem koraku. Dela ne znam opraviti le v običajnem pomenu, vedno moram iskati nove izzive, novo ustvarjanje na svojem delovnem mestu. Ker pa sem vsako leto mlajša, potrebujem konkretni počitek, pa čeprav je to fizično delo v vrtu. Sprehod v naravo, če je to v Portorožu, v družbi mojih najdražjih, pa je praznovanje praznika dela v konkretnem pomenu besede.


Tea Lopan, avtorica magistrskega dela Kletvice in psovke v trboveljskem govoru

Na večer pred praznikom dela se načeloma udeležim enega od kresov v Zasavju, izberem predvsem po tem, katere glasbene skupine nastopajo. Letos sem žal dogodek izpustila, tako da je tudi sam praznik dela potekal bolj aktivno. Odpravila sem se v naravo, na enega izmed zasavskih hribov, nato pa se posvetila delu na projektu, ki ga bom izvedla v mesecu maju. Nekaj svojega časa sem namenila tudi pisanju doktorske disertacije, saj sem mnenja, da če vsak dan človek naredi nekaj, ima potem veliko več časa tudi za druge aktivnosti.


Marko Planinc, direktor Zavoda Savus, organizator Jamatlona in Rudarskega teka

Praznik dela je danes še eden tistih praznikov, ki so nekako preživeli. V Zasavju, ki je bilo včasih tipično delavsko okolje, so kresovi le še senca kresov izpred 20 ali 30 let, budnice nimajo več podobe pravih budnic, prvomajska srečanja pa so obledela podoba nekdanjih množičnih romanj v hribe, glasne glasbe pleh muzik in posedanja na dekah, jedi iz kotla ali žara in litrov vina ali piva. Danes so drugi časi, delavstvo ni več cenjeno in tudi prvi maj je drugačen. Bolj premožni Zasavci ga izkoristijo za prvi nekajdnevni dopust ob morju, drugi za to, da v miru postorijo kaj v domovih in okrog njih. Praznik pač prinaša dva prosta dneva, ki jima ponavadi lahko dodamo še kakšnega dopustniškega in ga povežemo v skoraj teden prostih dni.

Praznik dela je čisto tehnično pravzaprav praznik nedela. Razen za tiste, ki ta dan delajo. Sam sem kot dopisnik TV Slovenija skoraj 15 let preživljal prvi maj tako, da sem vstal pred šesto, šel s snemalcem lovit pleharje in motoriste po Zasavju in imel ob sedmih že posneto reportažo o prvomajskih budnicah. Danes mi spomin lovi predvsem motoristične budnice pod vodstvom legendarnega Pilkota, šefa Satan’s Brothersov. Ko je navil motor, je zahrumelo za njim tako, da so ti šli mravljinci po hrbtu. Najlepši prizor mi je še vedno vožnja motoristov navzgor po koloniji Kurja vas, današnji Keršičevi. Izjemen pogled … Najlepši prizor budnice z godbeniki pa je bil enkrat, ko sem uspel zagorske godbenike Pihalnega orkestra Svea nahecati, da so ob pol sedmih zjutraj korakali po Cesti zmage in igrali koračnico. Snemalec (nadomestni!) je sedel v prtljažniku službenega vozila TV Slovenije in jih posnel. Ko smo delali prispevek, pa smo videli, da ni bil posnet zvok. Nič igranja, nič izjav, ničesar … 😊 No ja, tudi takšen je lahko prvi maj.

Letos je bil bolj miren. Hribi niso ostali sami, vendar so poti bolj samotne, ni gneče. In, morda je prav tako. Prazniki se spreminjajo. Kot se spreminja svet in mi sami.


Anka Sotlar, predsednica KS Ivan Keše

Praznika dela sem se včasih, ko sem hodila še v službo, veselila predvsem zato, ker je pomenilo, da bom imela dela prost dan. Sedaj, ko pa sem upokojenka, temu ni več tako. Se ga pa še vedno vsako leto veselim, predvsem tega, kar predstavlja – gre namreč za praznik dela, dan, ko so v preteklosti delavci pridobili določene pravice in zato je prav, da se tudi dandanes tega spominjamo na ta način. Tako kot verjetno večina Slovencev, se ponavadi na predvečer državnega praznika odpravim na kresovanje, v zadnjih letih večinoma na Kipe ali pa v Gabrsko, saj rada podprem lokalne prireditve. Dela prost dan pa sem namenila izletu s hčerko.


Sergej Škofljanec, pevec zasedbe San Di Ego

Pri nas doma (Stari trg pri Ložu) obeležujemo praznik dela tako, da se v družinskem krogu udeležimo lokalnih prvomajskih prireditev in kresovanja, kjer se podružimo s prijatelji in znanci. Ta praznik je poleg tega, da je dela prost, tudi nostalgija na neke druge čase, kjer so bili predvsem delavci bolj cenjeni in spoštovani, ker se je razumela njihova neprecenljiva vloga za normalno in pravičnejše delovanje države in tudi nasploh so bili ljudje bolj enotni in povezani med sabo kot smo v sedanjih, »egoističnih« časih. S tem spominom v srcih smo tudi letošnji praznik dela preživeli napolnjen z družinskimi aktivnostmi, zvečer pa me je čakal še koncert na drugem koncu Slovenije, kjer smo tudi zaigrali kakšno za dobre stare čase.

Isti avtor