Večer za poezijo. Tokrat nam Vlado Garantini v branje ponuja pesem Žgoče poletje. V spremnem besedilu je zapisal: »Spoštovani Savus, v tej zagatni vročini, ko dihamo na škrge, sem spesnil eno primerno za hlajenje vročine, pa malo tudi za razmislek o naših časih. Morda bo kaj pomagala, če jo boste objavili, škoditi pa ne more. Pijte veliko tekočine in hladite se v senci ali pa ob vodi. Pa srečno, Savus.«
Žgoče poletje
Sonce zasaja razžarjeni žebelj
v suho, razpokano zemljo,
zrak v soparici migota.
Vse je obstalo:
v sencah dreves
se hladijo golobi,
vode so polne polnagih teles,
starejši doma dihajo na škrge.
Viharji ruvajo drevesa,
odnašajo strehe,
z oblakov švigajo strele,
pada toča kot jajce debela,
ob nalivih potoki
preraščajo v reke.
Kam naj se skriješ
na tem božjem svetu?
Pa pravijo vremenarji,
da bo še huje.
Bog v nebesih, na varnem,
zaskrbljen premišljuje:
kakšnega človeka sem ustvaril,
da je tako zasral svet,
kakšnega odrešenika naj
na Zemljo pošljem
da utiri jo spet.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
