Ob praznikih državljanke in državljani izkažejo čast svoji domovini in državi tudi s tem, da na svojih hišah, pročeljih blokov, balkonih in drugih primernih mestih obesijo nacionalne zastave. Nekateri jih imajo obešene na vidnem mestu stalno.
Podoba zasavskih mest ob praznikih je klavrna. Zastav ni obešenih niti tam, kjer jih obešajo tisti, ki so za to zadolženi. Manjkajo celo na stavbah državnih in občinskih institucij. Da ne govorim o ulicah, kjer jih obešajo le še na vsak četrti, peti kandelaber. Beda.
Odgovor na vprašanje, zakaj ne obešamo zastav, je večplasten. Pri obešanju na pročelja uradnih institucij gre za nedopustno šlamparijo, za katero so v prvi vrsti odgovorni vodilni možje in žene teh institucij. Da niso obešene na pročeljih velikih trgovskih centrov, je razumljivo. Pretežno tuji lastniki imajo polna usta skrbi za slovenske državljane le dotlej, dokler ne pokasirajo denarja za drage nakupe v njihovih trgovinah. Domoljubja od njih pač ni pričakovati. Zastave bi morali pač kupiti, oni pa jih ja prodajajo.
Domovanja brez zastav so po eni strani razumljiva, po drugi pa nikakor. Nekateri enostavno nimajo zastav. Mogoče bi jih kupili, pa jih ne ponujajo ob blagajnah trgovin. Mogoče nimajo denarja zanje. Morda enostavno niso navajeni obešanja tega domoljubnega simbola. Verjetno pa so tudi taki, ki zastav nalašč ne izobesijo in s tem pokažejo, da jim je ta država prej mačeha kot mater. Domoljubna čustva niso enostavna stvar.
Naj razjasnimo najprej zadnjo dilemo. Z zastavo ne častimo državnih institucij, ki so v Sloveniji res uboge in niso ravno po meri raje, ljudi. Z zastavo častimo domovino. Domovino, za katero se je vredno boriti. Ne častimo politike, bog ne daj politikov. Ne države in njenih institucij. Domovini pokažemo, da nam je mar zanjo. Tisti domovini, ki je edina in nam vsem dodeljena. In prav in pošteno bi bilo, da ji izkažemo spoštovanje. Tudi s tem, da izobesimo zastavo. Pa ne le z državno zastavo. Če že nimamo evropske za zraven, si priskrbimo vsaj občinsko, našo, tisto, ki zaznamuje prostor, v katerem živimo. Tako bo naš dom vsaj ob praznikih lepo okrašen, pogled nanj bo vsakemu povedal, da v hiši, stanovanju, bloku, živijo srčni in hvaležni ljudje.
Verjamem, da marsikdo ne ve, kje in kako do zastave. Veliko je tudi takih, ki niti ne vedo, kako se pravilno obesi. Tako gledamo grb na desni strani, spodaj, nepravilno razporejene zastave. Enostavno je. Če so tri, je slovenska v sredini, če sta dve, je državna na levi strani, če jih je več, je prva na levi.
Predlagamo, da občine uredijo na enem od punktov prodajo zastav: slovenskih, evropskih, občinskih. Naj jih naročijo in poskrbijo za zmerno ceno. Še več, občinski svetniki bi lahko sprejeli sklep, da bodo vsako leto eno od ulic v mestu in zaselkov v vaseh opremili z zastavami. Ali pa eno od KS na leto, kar bi bilo še boljše. Zato, da bo mesto lepše, praznično, oblečeno v obleko, ki mu pritiče. V desetih letih bi občina postala ena redkih v Sloveniji, kjer bi za praznik vihrale zastave. In praznik bi bil res praznik. To bi bila lahko naloga svetov KS. Ena od boljših …
Poglejte ob naslednjem prazniku, kako so obešene zastave. In kje jih ni. Presenečeni boste. Naslednji praznik: oja, kot nalašč. Osmi februar, kulturni praznik. Tudi mi bomo preverili, kako kulturni smo Zasavci.
Marko Planinc
Foto: MD