V novembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke, ki bodo odstrle nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.
Naši novi peterici smo za prvi teden zastavili vprašanje, ki je povezano s solidarnsotjo. Takole se glasi: »Prvi teden v novembru obeležujemo tudi kot mednarodni teden solidarnosti. Kako vi dojemate solidarnost? Kako smo lahko solidarni ljudje med seboj, v svojem okolju? Poznate kakšno zanimivo izkušnjo pomoči med ljudmi? Kako je pomembna solidarnost v današnjem času, ki je za večino ljudi izjemno zahteven?«
Staša Baloh Plahutnik, direktorica Zasavske gospodarske zbornice
Solidarnost je še posebej pomembna v času epidemije virusa COVID 19. Pomembna je tako solidarnost vsakega posameznika kot tudi celotne družbe. Med rudarji je bila solidarnost večkrat pomembna za preživetje.
Letošnji prvi val krize COVID 19 je pokazal, da se ta vrednota ohranja in je še posebej v Zasavju, verjetno tudi zaradi tradicije rudarjenja, izjemno pomembna. Prvi val CORONE 19 smo vsi pričakali nepripravljeni, povsod je primanjkovalo opreme, podjetja so poslovala v zmanjšanem obsegu. Opremo so potrebovali za zaposlene, toda kljub temu so podjetja »stopila skupaj« in donirala za zaščitno opremo za zdravstvene domove, domove starejših v Zasavju za Splošno bolnico Trbovlje, tudi drugim podjetjem, če so jo potrebovali. Zopet smo bili Zasavci med prvimi, ki smo se odzvali, vesela sem, da je tudi Zasavska gospodarska zbornica sodelovala.
In danes? Zopet smo v situaciji, ko vsak od nas lahko izrazi solidarnost do soseda, prijatelja, znanca ali neznanca na ulici. Tako, da se zavedamo, da je v Zasavju nadpovprečni delež starejših in oseb z različnimi boleznimi, ki so lahko ogroženi.
In ker smo ponosni na našo rudarsko zgodovino, se spomnimo, kako pomembno je bilo v jamah tovarištvo ali »kameradšaft« po zasavsko in ravnajmo tako, da ne ogrožamo drugih in sebe.
Marija Govejšek, upokojenka, podpredsednica ZB NOB Trbovlje
Prepričana sem, da brez solidarnosti ne bomo preživeli toliko časa, dokler ne bomo imeli vsi enake pogoje za življenje. To pa vsi vemo, da se ne bo zgodilo.
Že vsa leta kar mi seže spomin, vem, da smo morali biti solidarni. Že moji stari starši in starša, so se zavedali, da v okolici živijo ljudje, ki so naše solidarnosti – pomoči potrebni. Mislim, da je dobrim ljudem prirojen čut do te vrednote, tisti, ki tega nimajo, si ga po mojem privzgojijo. Nekateri pa nikoli ne bodo solidarni. Vse življenje ostanejo egoisti. Osebno rada priskočim na pomoč. Pri akcijah, v katerih organizatorji pričakujejo našo solidarnost, vedno sodelujem. Zbiranje sredstev za zdravljenje otrok, naravne nesreče … Vedno je prav, da pomislimo, jutri sem lahko jaz na vrsti. Sem mama neznanemu otroku v Afriki.
Sama sem doživela in spoznala solidarnost. Pred let sem doživela in preživela udar strele, zato iz osebnih izkušenj lahko povem, kaj je solidarnost. Brez solidarnosti, ki mi je bila izkazana, verjetno ne bi bila danes to, kar sem. Številni ljudje so mi pomagali, denarno, z delom, velikega pomena pa je psihična podpora. Takšno nesrečo mogoče moraš preživeti, da znaš ceniti solidarnost. Tudi na tem mestu naj še enkrat izrečem besedo hvala, dobri ljudje.
Solidarnost je vedno pomembna, danes sem na vrsti jaz, jutri sosed, mogoče otrok, ki rabi drago zdravljenje. Danes pa je še toliko bolj pomembno, ker nam je vzeto vse, kar nam je bilo še lani normalno, da imamo. Ni bilo nikakršnih prepovedi, danes ni svobode, ki je ljudem še kako pomembna. Kako hudo je, če znanka ne more obiskati mame v domu, ki je drugem kraju in ji odnesti banane, katere ima mama tako rada. Tudi v tem sem prepoznala solidarnost. Našel se je človek s plemenitim srcem. Jožičina mama je dobila banane.
Vse to se lahko zgodile, le takrat, če si želimo in hočemo biti solidarni.
Maša Kovač, strokovna sodelavka Partnerstva LAS Zasavje
Vsekakor bi morala biti solidarnost ena izmed temeljnih vrednost vsakega posameznika, slehernega od nas, še posebno v časih, ki smo jih priča sedaj. Žal pa imam občutek, da se je solidarnost na nek način »izrodila« oz., da jo je med ljudmi čedalje manj. Na prvo žogo povezujem solidarnost kot prostovoljno pomoč in dobroto med ljudmi, predvsem vsem tistim, ki se znajdejo v brezizhodnem položaju in težavah. Ljudje smo vsekakor lahko solidarni med seboj, rekla bi celo, da je to že nuja, ki nam omogoča, da lahko sobivamo drug z drugim, da si olajšamo življenje, da si skupaj pričaramo pravljico. Le s pomočjo solidarnosti bo naše skupno življenje lepše.
Vsekakor je pomembno, da solidarnost priučimo že otrokom, da le-ti pomagajo šibkejšim in učno slabšim učencem oz. sošolcem. S solidarnostjo lahko opravimo takšna dejanja, ki niso nujno izstopajoča navzven (razvoz hrane iz trgovine, pomoč pri raznih opravilih …) kot tudi večje stvari, da kot prostovoljci pomagamo v raznih dobrodelnih akcijah. Lahko pa je solidarnost samo lepa misel za dober dan, prijeten nasmeh ali stisk roke, ki nekomu pomeni veliko več kot materialne dobrine.
Zase bi vsekakor rekla, da sem solidarna, saj je to vrlina, ki sta mi jo priučila že moja starša. Seveda pa bi lahko o tem veliko več povedala moja družina, prijatelji in ljudje, ki sem jim že kakorkoli brezpogojno pomagala. Mogoče pa bi na tem mestu izpostavila mojega moža, ki je pravi odraz nesebične pomoči ljudem, ki se znajdejo v težavah. Pa naj bo to pomoč pri prenovi pogorele hiše, pomoč pri raznih družbeno prostovoljnih akcijah, kot samo pri drobnih pozornostih, ki ljudem polepšajo življenje.
Solidarnost je vsekakor vrednota, na kateri bi morali ljudje gojiti svojo ljubezen, čustva, prijateljstvo in predvsem življenje. Za solidarnost ne potrebuješ denarja niti drugih materialnih dobrin. Dovolj je že, da si človek in, da te takšna solidarna dejanja pravzaprav osrečujejo in naredijo boljšega. Le na takšen način ima vsako solidarno dejanje pravi smisel. Zato, dragi Zasavci, bodimo solidarni so sebe in predvsem drug do drugega.
Marjana Mlinarič – Pikelj, pravnica, predsednica Pihalnega orkestra Svea Zagorje
Solidarnost je zame vrednota, ki bi jo moral imeti vsak človek; nas so že v mladosti vzgajali v duhu delavnosti, poštenosti, pravičnosti, spoštljivosti, solidarnosti. So pa bile to tudi vrednote v času mojega šolanja.
Solidarnost ni samo pomoč v denarju, ampak pomoč človeku, ki je potreben pogovora, samo nekaj minut tvojega časa.
Moj moto v življenju je: če človeku ne moreš pomagati, mu tudi škoditi ni treba. V času zaposlitvene kariere sem vedno skušala ljudem kar najbolje pomagati. Praktično ves čas svojega službovanja opravljam delo vodje splošno kadrovskega sektorja, torej dela z ljudmi. Vedno jih skušam razumeti, jim pomagati. Sem tretji mandat predsednica Pihalnega orkestra SVEA, kjer solidarnosti ne manjka, prav tako tudi ne v igralski skupini kulturnega društva Svoda Eti Izlake, kjer sem članica že več kot 35 let.
Moja solidarnost pa se odraža tudi v materialnem smislu. Že nekaj let preko Unicefa pomagam lačnim otrokom v Afriki, vsako leto namenim sredstva namesto nakupa sveč fundaciji Manj svečk za manj grobov, podpiram umetnike voščilnic z nogami in usti založbe UNSU in sodelujem v akcijah zbiranja sredstev za prizadete v nesrečah in bolezni, tako lokalno kot tudi širše, da ne naštevam vsakega posebej. Slovenci znamo stopiti skupaj, ko je treba in biti solidarni.
V tej nenormalni normalnosti pa je še kako pomembno, da si pomagamo tako materialno, kot moralno.
Moje mnenje je, da kljub napredku tehnologije, ki je neobhodna, medsebojni odnosi, kot so nasmeh, ki nič ne stane, pomeni pa veliko, stisk roke, neposredna komunikacija, spoštovanje in razumevanje drug drugega je tisto, kar naredi narod boljši in vrednejši.
Tea Urbanija, direktorica Območne obrtno-podjetniške zbornice Trbovlje
Solidarnost, kot jo dojemam jaz, ima velik nabor. Solidarnost ni samo denar, ki ga podariš, ker je nekomu to življenjsko pomembno in ni povezana samo z ljudmi, ampak tudi z živalmi. Solidarnost je zame pomoč, ki jo ponudiš nekomu, ki jo potrebuje, pa naj bo to denar, stvar, čas, ki ga nameniš, usluga, ki jo narediš, ali psiček, ki ga sprehodiš, če nekdo tega ne zmore sam.
Osebno poznam izjemno zgodbo o nekom, ki je za umrlim prevzel vse obveznosti, da je razbremenil mater pokojnega in tudi danes zanjo vzorno skrbi.
Slovence vidim kot precej individualistične. K sreči na področju solidarnosti ni tako. Tukaj znamo stopiti skupaj, kar smo že večkrat jasno dokazali. Me pa moti, da imajo nekateri to za osebno ali podjetniško reklamo. Ko podarim, ne rabim, da se mi kdo za to zahvaljuje, niti da to javno objavi, saj me osreči dejstvo, da sem podarila in ne javna objava. Zelo me je motilo, ko so ob zbiranju sredstev za malega Krisa in njegovo operacijo v Ameriki, nekateri javno objavljali položnice z zneski, ki so jih nakazali.
Solidarnost je vedno bila pomembna, v času, ki prihaja, bo pomemba še bolj. Teh kriznih časov ne bodo uspešno prebrodila vsa podjetja in ne bodo vsi obdržali svojih služb in del državljanov bo še bolj odvisen od pomoči posameznikov. Ampak mislim, da se ni bati, da bi solidarnost pri Slovencih ugasnila.
