Vlado Poredoš, pevec zasedbe Orlek, se je v Zasavje preselil zaradi ljubezni. Ženina žlahta ga je potegnila v glasbene vode, Zasavci so mu zlezli pod kožo in rodila se je uspešna in dolgoletno glasbena kariera. Pogovarjali smo se o začetkih njegovega glasbenega udejstvovanja, o Orlekih, o Zasavju in Zasavcih.
Vlado, ali Orleki še praznujete 30-letnico?
Še, še (smeh). Še ni minilo.
Letos ste obeležili 30 let delovanja. Kakšni so bili začetki?
Teh 30 let je minilo kot pol ure. Ne moreš verjeti. Začetki so bili kar spodbudni. Nič se ni dogajalo, želeli smo igrati, zbralo se nas je malo »žlahte« in sosedov in smo začeli igrati. Kamor nas je zaneslo. Potem pa, o tem si človek niti sanjati ne upa. Začeli smo s preganjanjem dolgčasa, takrat se ni v teh koncih, kar se tiče glasbenega ustvarjanja, nič posebnega dogajalo. Razen »pleh muske«, seveda. Jaz o pihalih in trobilih ne vem nič. Ampak sem prišel v pravo družino, kjer so dobili to, kar so potrebovali – malo kitarista in malo pevca. Nekaj sem znal, nekaj ne. Potem je to počasi začelo rasti, tako da je prišlo do tega, kar je zdaj.
Kaj je bilo v teh 30 letih najboljše, kar se je Orleku zgodilo?
Slovenijo smo prekrižarili gor in dol, »rikverc« ali naprej, kakor hočeš. So pa bile zelo zanimive turneje po svetu. Sam štejem kot vrhunec kariere recimo to, da smo lahko igrali v New Yorku v CBGB klubu in to celo dvakrat, leta 2002 in leta 2006, kjer so igrale najbolj eminentne glasbene osebnosti. Da te povabijo dvakrat … brez besed. Po vseh kontinentih smo igrali, razen v Afriki.
Vaša glasba je specifična, celo bolj pristna takrat, ko igrate v živo. Kako ste oblikovali svoj glasbeni izraz?
Izhajamo iz slovenske ljudske glasbe. S tem, da smo jo malo nadgradili z rokenrol prijemi. Slovenci imamo izredno lep nacionalni melos, mogoče še lepšega kot recimo Irci, ki jih tako hvalijo. Mi našega po svetu promoviramo s ponosom. Zrasli smo na njem, vsa naša glasba temelji na slovenskem ljudskem melosu s sodobnejšimi prijemi in z lokalnim koloritom. Se pravi, Zasavje. Mogoče nas je res devet, kar je veliko za eno skupino, ekonomsko zgrešeno (smeh), ampak, če pa kdo od nas manjka, je pa ravno tako, kot pravi ribič, da v Savi lovi in ostanejo luknje, ko ribo ven potegne (smeh). Vse imamo, od pleh muske do robatega vokala, vse nekako gravitira na Zasavje, na rudarstvo … Je lepo in hkrati grobo, »zarustano«. Vse tiste stvari, ki jih potrebuješ za glasbo, imamo, od pleh muske, pihalcev, do harmonike, fundament ima pa tako ali tako rokenrol.
V preteklih letih ste bili večinoma vi avtor vaše glasbe in besedil. Koliko je v teh besedilih prekmurskega melosa ali miline?
Takole se morava takoj na začetku zmeniti – Prekmurje je del Slovenije in tudi po tem se tudi vidi nacionalni ponos in pripadnost narodu. Ampak nekaj Prekmurja je tudi v Orlekovi glasbi. Zrasel sem s folkloro iz Prekmurja, celo osnovno šolo sem hodil k folklori in nekaj še k tamburašem. Ta narodna zavest in melos ti ostaneta v glavi. Nekaj stvari sem naredil tudi v prekmurščini, eno pesem na koncertih igramo tudi v prekmurščini. To je pesem Pišta Bači, napisana za našega Roma, ki sem ga poznal. On nas je učil prvih prijemov na kitari. Takrat je bila glasbena šola samo v Murski Soboti, v Beltincih pa ne. Cigani so nas učili, kakšni so akordi na kitari. On je bil izreden violinist pa tudi njegovi sinovi so. Roma, ki ne bi imel posluha, ne poznam. Če ga kdo, naj mi ga pripelje, da bom videl, če je res (smeh). Še danes imam veliko stika z Mišem Kontrecem in Romanom Glavsem, velikokrat skupaj igramo Meni ni večje časti, kot to, da lahko z njimi igram. Ne vem kako narod to razume, jaz kot glasbenik to razumem, ker oni so s tem odraščali in redkokoga povabijo zraven. Če te povabijo, da lahko z njimi igraš, za glasbenika ni večje časti. In to jaz cenim.
Kako ste se vključili v zasavsko življenje, ki je po naravi in mentaliteti verjetno diametralno drugačno od prekmurskega?
Najprej naj povem, da smo Prekmurci zelo prilagodljivi, že zaradi geografije. Tam je namreč vse ravno, tam je šlo čez veliko vojsk in si se moral prilagoditi vsakemu, ki je šel mimo, da si preživel. Prekmurci se vklopimo v okolje, v katerem smo. Ne poznam Prekmurca, ki se ne bi vključil in ugajal okolici, v kateri je. Kot pravijo, če si z voli vprežen, moraš z voli vleči. Je pa res, da so Zasavci diametralno drugačni kot Prekmurci. Pri Prekmurcu dolgo traja, da znori, za Zasavce pa pravijo, da so bolj na kratko nasajeni (smeh). Ampak so zelo v redu duše. Nimam nobenih težav, nikoli nisem doživel, da bi mi kdo rekel, kaj ga pa ti biksaš. Razen pri priimku – vsi naglašujejo Poredóš, jaz sem pa Porédoš, ampak, da bi šel vsakega popravljat, bi bilo preveč. Na to nisem občutljiv.
Ste zadovoljni, da ste izbrali takšno pot, kot ste jo?
Sem. To sicer ni bilo v mojih načrtih, ampak je prišlo čisto slučajno, sama naključja so bila. Z ženo sva se našla v srednji šoli in v sorodu je bila s Toriji – tako stric kot bratranca so glasbeniki. Potem so bili še Vidergar in drugi in smo začeli igrati.
Napisali ste eno najbolj prepoznavnih zasavskih skladb, Adijo knapi. Kako to, da ste se lotili takšnega projekta?
Mi, ki smo prišli od drugod, bolj vidimo stvari, kot tisti, ki so od tu. Vam je samoumevno, če nekje manjka pol hriba, pač tako je. Meni ni bilo jasno, da vidim zabetonirano škarpo, visoko 20 metrov. Prihajam iz Prekmurja, kjer je vse lepo valovito in ravno, in meni je bilo, kot da bi kdo odgriznil hrib (smeh). Ampak potem se vprašaš, zakaj je tako in malo vidiš zadeve. Specifika Zasavja je edinstvena, take ni nikjer drugje v Sloveniji, mogoče malo v Velenju, a tudi ne, ker Zasavje oblikujejo tri doline. Če Idrijo spustiva ven, je bil tudi način rudarjenja drugačen. Npr. v Mežici ni podpornikov, tu si pa na vsak meter moral dajat podporo. To garanje, da si sploh prišel do premoga, je bilo nenormalno. Bil sem v teh jamah. Tam so skopali ven in šli naprej, tu pa je bila borba za vsak meter. V zasavskih jamah je bilo veliko garanja, odrekanja. Kdor tega ne vidi, nima pojma, kakšno delo je bilo to. Zato razumem obešenjaški, knapovski humor, ki je takšen, ker je bilo ljudi strah in niso vedeli, ali bodo prišli ven ali ne. Ta strah so dobesedno preganjali z obešenjaškim humorjem. Zato je jezik in humor tako specifičen, tako drugačen. Nalezel sem se ga do kosti, to moram priznati.
In kako je prišlo do skladbe Adijo knapi?
Bil sem na pravem mestu ob pravem času. Roman Rozina je v prvi številki Zasavca napisal članek z naslovom Adijo knapi. Grozno se me je dotaknil. In sem si mislil, to je bilo 200 let garanja, lahko si si zamislil, kolikokrat je bilo zamahnjeno s krampom, koliko lopat je kdo ven zmetal, kolikokrat pljunil v roke … Kako naj gre to v pozabo. To je bilo dobesedno grizenje, meter po meter, ni bilo tako, da si malo zoral in adijo. To je bilo garanje. S tem so dobesedno živeli od svojih rok.
In ste se hoteli nekako oddolžiti tem generacijam?
Tako. En dan me prevzelo, ko sem o tem razmišljal, in je roka kar sama letela. To skladbo smo prvič zaigrali za dan zmage na trgu v Zagorju. Tišina po zaključku skladbe je bila nekaj najhujšega, ker nismo vedeli, kaj smo naredili. Najprej je bila čista tišina, potem pa huronski »Vauuuuuu!« Do nas pristopila dva knapa, starejša in vsa solzna, ne bom povedal, kaj sta še rekla, saj veš knapovske besede (smeh). Sta rekla, to si pa dobro naredil. To mi je bilo v zadoščenje. Za novo leto so zagorski knapi namesto napisa srečno in letnica naredili z lučmi napis Adijo knapi. Solze so mi prišle v oči, ko sem to videl. Ampak to je trajalo samo dva dni, ker je direktor rekel, da morajo napis zamenjati. Sem ga pa videl in sem si rekel, vzeli so me za svojega. To je višek vsega, tega ne odtehta nič, ne honorar, ne … nima smisla govoriti o tem. Najbolj sem bil pa ponosen in srečen, ko je bil zadnji štrajk v Hrastniku in so me povabili tja igrat.
V jamo?
Ne, zunaj. Drugi so tako ali tako prišli po službeni dolžnosti, mene so pa knapi povabili. To je pa bistvena razlika in to si štejem res v čast.
Je prednovoletni čas v Zasavju drugačen kot v Prekmurju?
Kaj pa vem, niti ne. Bolj kot pred novim letom je drugače za prvega maja. V Zasavju se res časti praznik dela. V Prekmurju pripravijo prireditev v parku in kdor pride, pride, zakurijo kres in je to to. V Zasavju je pa čisto drugače, to je pa res čisto nekaj drugega kot drugje.
Se zdaj počutite kot Zasavc?
Saj sem že več kot 30 let tu (smeh).
Torej imate domovinsko pravico …
Seveda. Je pa res, da zdaj, ko so naredili avtocesto, imam uro in pol do Prekmurja, tako da ni problem. Imam še ogromno prijateljev tam. Povezali smo Slikarsko kolonijo Izlake Zagorje s Kolonijo Izak Lipovci, Izak je bil celo moj sošolec. Dostikrat me povabijo, da pridem igrat na otvoritev in jaz vedno zaigram dve skladi – eno prekmursko in eno zasavsko. V Zagorju ali v Beltincih.
Kakšni so načrti – vaši in Orlekovi?
Za drugo leto je kar nekaj igranja. Gremo celo v tujino, povabili so nas v Milano na etno festival. To je zdaj kratkoročno, imamo pa v načrtih kar nekaj nastopov, tudi z Matjažem Javšnikom imamo že kar takoj po novem letu nastop v Šmartnem pri Litiji. Veliko nas vabijo, a vseh se ne moreš udeležiti.
V glavnem, glasba ostaja.
Ja, ustvarjamo naprej. Nismo še za v penzijo.
Marko Planinc
Foto: arhiv Orlek, Petra Cvelbar, Urška Lukovnjak