Kaj pomeni nagrada, ki ste jo prejeli v ZDA za Eko krog in okoljevarstvenike v Sloveniji?
Pomeni definitivno veliko priznanje za delo, ki je opravljeno. Za državo pa je to črna pika. Če je za nas to neke vrste potrditev našega dela, naše vztrajnosti, je po drugi strani tudi neko zelo slabo priznanje za državo. Vsega, kar sem jaz počel, kar smo počeli v Eko krogu, kar je naša ekipa delala vsa ta leta, ne bi bilo treba, če bi institucije pravilno delovale. Če bi te institucije, ki so za svoje delo plačane iz davkoplačevalskega denarja, naredile poglobljeno študijo, kaj je v tem okolju možno izvajati, pod kakimi pogoji in kaj ne … ne bi bilo treba Eko kroga. predvsem vse, kar se dogaja, da se dogaja. Če bi te institucije, od Arsa in inšpekcij in tudi do aktualne politike, ki je bila ves čas o tem obveščena, delale zakonito, ne pa nezakonito, brez dovoljenj in z goljufijami, potem ta nagrada ne bi bila potrebna, ne bi prišla in bi mi zadnja leta počeli kaj drugega in ne to, kar smo.
Če primerjate to nagrado s tistimi, ki so jo prejeli ostali letošnji nagrajenci v San Franciscu, kakšna je primerjava?
Veliko je podobnosti. Vsi, ki smo se v dneh druženja dobro spoznali, vidimo podobnost v tem, da naši boji trajajo nekako po 10 let, v vse je vloženo ogromno energije, dela, truda. Pri vseh je ta okoljski boj prerastel v način življenja in funkcioniranja. Mogoče bi največ povedale besede Marka Lopeza, ki je na zaključni večerji, ko smo se poslovili, dejal: »Razmišljal sem o tem, kakšni ste ljudje, o katerih nisem vedel nič, ko sem vas prvi dan zagledal, nisem poznal vaših zgodb. Ko sem čez dva, tri dni slišal vaše zgodbe, sem si rekel, pa saj to so isti ljudje kot jaz, to so moja skupnost. Ko sem pa slišal še vaše govore, sem si rekel, na, sedaj so mi pa še govor ukradli.« Iz tega se vidi, da je med nami ena velika podobnost, čeprav živimo in bijemo boje v različnih svetovih. Mi smo našo zgodbo izpeljali v EU, kjer bi morala biti zakonodaja in nadzor na najvišji ravni. Drugo je, kar se dogaja v Kongu, Južni Ameriki, … Tam so seveda spet drugi pogoji in ljudi tam tudi ubijajo, gre za drugačne linče. Če pogledamo na primer Rodriga Tota. Napadli so njegove sinove pod pretvezo ropa in mu enega ubili, enega pa hudo ranili. Katemba pa je bil 17 dni ujet in mučen … Tam se dogajajo hude zgodbe. Storijo vse, da bi aktivistični boj ustavili in aktivista ubili. Zaenkrat take zgodbe v Sloveniji nismo doživeli, hvala bogu. Ampak, poglejte, kaj se dogaja v našem boju Boštjanu Pihlarju, ki je izpostavil nekaj večjih problemov na mogoče za kapital boleč način. »Prilepili« so mu tri tožbe, uspelo je, da se je vseh treh ubranil. Vedeli smo, da imamo zelo dober način obrambe, vedeli smo, da imamo prav in da je vse, kar je govoril, tudi zelo spretno povedal, da se je lahko na nek način ubranil. Ko sem jaz npr. dobil kazen 800 evrov za zaporo ceste Pahorju, Eko krog pa 12.000 evrov, smo morali spet garati na pravnem področju, da te kazni nismo plačali. Poglejte, kaj se je zgodilo na celjskem koncu Borisu Šuštarju. Cinkarna je proti njemu vložila veliko tožbo in njegova sreča je ta, da ima sina odvetnika. Nekako mu je zadevo uspelo speljati. V Škofji Loki živi Boštjan Zavrl, ki ga toži Knauf Isolation. Klical je na Občino in želel pridobiti podatke, ki jih ni prejel oziroma je bil celo zaveden, potem je klical v tovarno, pa mu niso odgovarjali. Ker se to ni končalo, mu je na eni točki »malce ven vrglo« in se je odločil, da bo o tej krivici napisal tri grafite in mogoče koga kam poslal. Za svoje dejanje je dobil kazen za 67.000 evrov in še danes se tožijo in vlečejo postopki, pa še občinska ekologinja ga toži, se mi zdi, da za 7.000 evrov. Kapital se na vsakega posameznika, ki se upa upreti in dvigniti glas zaradi storjenih mu krivic, spravi z najdražjimi odvetniki in s cenami, ki se gibljejo tudi do 70.000 evrov. Sedaj pa rešuj ti svojo rit. Kako se boš ubranil tožb in kako boš preživel, če kapitalu uspe, da tožbo nekaj let vleče in ti povzroča visoke stroške, te psihično uničuje in na koncu, če jim uspe, te še oglobi. Na te stvari je potrebno resno opozoriti.
Kako ste se vi osebno soočali s temi pritiski?
To je zelo odvisno od tega, kakšen človek si in na kakšen način se lotiš stvari. Moraš se je lotiti zelo premišljeno in se ne pustiti loviti na besede. Ker tukaj se upošteva vsaka beseda. Ko postaviš neko trditev, moraš v roki držati dokaz. Če ga nimaš, te lahko doleti tožba. Če dokaza nimaš, lahko malce obrneš besede, rečeš »po mojem mnenju«, ker ima vsak pravico do svojega mnenja. Teh spretnih načinov, kako povedati, da te ne doleti tožba, se pa moraš naučiti. Zelo hitro se namreč lahko ujameš v čustva, če se jim prepustiš. Če si jezen, lahko hitro rečeš kaj preveč, zato moraš to početi z glavo in držati čustva pod nadzorom. Po drugi strani se ne moreš pretvarjati, da to ne vpliva nate, da o tem ne razmišljaš, da te od vseh psihičnih pritiskov ne začne boleti glava. Samo poglejte, kaj se dogaja, spreminjamo in povečujemo mejne vrednosti za tla, mejne vrednosti za tovarne v prid kapitalu … Država je tista, ki pritiska s tem na državljane, ki se bodo upirali in se bodo dogajali tudi ekscesi, če ne bodo urgirali.
V Zasavju imate vi osebno in okoljevarstveniki veliko podpornikov in tudi tiste, ki vas gledajo drugače. Kako odgovarjate na obtožbe, da ste zaslužkar, da se borite bolj zase kot za okolje?
To je umazan PR nasprotne strani in vsa ta leta mi to govorijo. Včeraj sem bral, da dokler so prihajala ne vem kakšna sredstva iz cementarne, da sem bil tiho, potem ko so cementarno uredili in mi niso več plačevali, sem jih šel pa tožit. Prosim vas, kaj smo mi dobili, kdo je kaj dobil od cementarne?! Od štirih tovarn smo do devetdesetega leta prejeli nek drobiž za vse, kar so nam uničevali, ker so vlekli neko odškodnino, ki je bila na koncu vredna le še za nekaj žakljev koruze, nič od nič. Mene so dejansko naravnost vprašali, koliko denarja želim, da bi bil tiho, se umaknil in lepo živel. Verjemite, če bi bil jaz tak, bi jim povedal hudo visoko ceno in bi mi jo tudi nakazali. Ampak to je zadnje, kar lahko pričakujete od mene. Jaz ne bom prodal ne svojih otrok ne svoje kmetije ne svojega imena. Če bi v vseh teh letih seštel in poračunal ure, ki sem jih porabil za delovanje v Eko krogu in svoja prizadevanja, da danes lahko dihamo boljši zrak, bi bila cena zelo visoka. Ampak mi si nismo izplačevali niti potnih stroškov. Včasih smo mogoče plačali kakšne, pa še to, ko je en aktivist peljal štiri druge na drugi konec Slovenije, drugače pa je bil ves ta aktivistični del izpeljan zastonj.
Ampak, tožba proti štirim tovarnam je pa uspela, tam ste pa dobili nekaj denarja …
Poglejte, tožba kmetov je šla leta 1995 na sodišče za leto 1991, Eko krog pa se je ustanovil šele 10 let kasneje. Kakšno zvezo ima to potem s tem zaslužkom? Ustavna pravica vsakega kmeta, vsakega lastnika nepremičnine, ki so mu jo tovarne uničile, je, da zahteva odškodnino za storjeno škodo. Seveda, jaz sem z ostalimi kmeti to škodo dokazal, ampak za to sem moral “garati” 21 let na sodišču. In jaz nimam niti najmanjše slabe vesti okrog delovnih mest, če komu pri tem ni jasno, kdo je za kaj kriv. Država oz. inšpekcija je ukrepala šele potem, ko smo morali preko sodišč dokazati, da je npr. tovarna od leta 2003 naprej uporabljala nedovoljeni energent in ustvarila milijonske dobičke. Bolj na mestu je vprašanje, kdo je ustvarjal milijonske dobičke na tak kriminalni način in kdo je to dopuščal. Do danes ni bil še nihče kaznovan. Kapital se je odpeljal, kamor se je odpeljal, ljudje pa so zaslužili tiste svoje plače. V Lafargeu je bilo 380 zaposlenih, delali so milijonske dobičke in so vseeno zmanjšali število zaposlenih na 180, sežigali so odpadke in zmanjšali število na 120. Očitati nam, da smo mi krivi za njihove službe, je že žaljivka. Mi smo pod skritimi imeni preverili komentarje, ki so se pojavili na družbenem omrežju, in ugotovili, da je v enem dnevu 80 odstotkov teh komentarjev prišlo iz istega računalnika. Predvidevamo lahko, da gre za osebo, ki je bila zaposlena v tovarni. Poglejte, vsi blizu tovarne smo videli, kaj se dogaja, razlika je, da smo eni odreagirali, drugi niso.
Kdaj je preskočila ta iskrica, da ste postali okoljski aktivist?
Najprej sem se šel kot kmet borit za kmetijo v tovarno. Ker ni šlo, sem poskušal stvari urediti kot predsednik krajevne skupnosti, organiziral sem krajane, pisal protestna pisma, a ni bilo nekega uspeha. Šlo je samo še na slabše, prišla je odločitev, da bodo začeli sežigati odpadke tako v termoelektrarni kot v cementarni. Potem je zelo spontano prišlo do srečanja ljudi, ki smo se bili pripravljeni temu upreti. Začeli smo se sestajati in rodil se je ta aktivizem.
Če bi bila tovarna v slovenskih rokah, bi se Eko krog vseeno boril proti onesnaževanju?
A seveda. Čisto vseeno mi je, kdo me zastruplja, ali so to Slovenci, Nemci ali Francozi. Če mi ogroža življenje, zdravje, mi ne omogoča normalnega preživetja na kmetiji, se bom upiral. Upiral sem se slovenskim politikom, ki so bili na slabi strani, ne glede na to, kako se pišejo in iz katere stranke prihajajo.
Ste danes zadovoljni, bolj mirni?
Od dneva naprej, ko proizvodnja v tovarni stoji. Človek bi se zlagal, če bi rekel, da ni srečen. Kar poglejte okrog sebe, kako je danes tukaj in kako je izgledalo, ko so sežigali. Normalno, da sem srečen, da lahko delam in diham s polnimi pljuči, da imam neko prihodnost in možnost uresničevanja načrtov. Srečen sem, da se poleg notranjega zadovoljstva to odraža tudi v naravi. Če kdo danes reče, da se Zasavje ni spremenilo, laže. V svoji mladosti nisem videl odgnati mlade smreke, danes pa jih je ogromno, ki so začele poganjati. V svoji mladosti nisem videl lastovk na kmetiji. Odkar se je tovarna ustavila, lahko v hlevu naštejem 17 gnezd lastovic. Vidijo se spremembe in te so lepe. Dajejo neko upanje in zaradi tega sem bolj pomirjen. Če pa pogledamo, kako funkcionira politika in na škodo okolja in ljudi popušča pritiskom kapitala, ne moreš biti miren in veš, da te čaka še kar veliko dela.
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v majski številki Zasavskega tednika.
