Mag. Tomaž Berginc je leta 2007 prevzel vodenje skupine ETI leta 2007. Eti je eden vodilnih svetovnih proizvajalcev komponenet za stanovanjske in poslovne inštalacije, distribucijo električne energije za nizko in srednjo napetost ter močnostno elektroniko in polprevodnike. Je tretji največji proizvajalec varovalk na svetu. Proizvaja tudi izdelke tehnične keramike, orodja in naprave ter izdelke iz plastike. Družba je v 100-odstotni lasti nizozemskega holdinga FUSE C.V. oz. skupine Adlinger. Berginc, ki ima za sabo uspešno managersko kariero (začetki v Kovinotehni, kasneje tudi vodstveni položaji v Telekomu in Siolu) je letošnji dobitnik nagrade Gospodarske zbornice Slovenije.
Gospod Berginc, verjetno toliko intervjujev, kot po prejemu nagrade GZS, v življenju še niste dali, kajne?
Mogoče ne v funkciji na Etiju, ampak prej, ko sem delal na Telekomu in Siolu, pa bil nadzornik na Telekomu, je bilo medijskega pritiska bistveno več. Odkar sem na Etiju, pa res ne.
Čeprav so bili sedanji pogovori verjetno kar prijetni?
Po eni strani so prijetni, po drugi strani je vsaka izjava neke vrste zaveza za naprej. Sam to medijsko izpostavljenost jemljem bolj kot obvezo, ne pa kot nekaj, kar bi z veseljem počel.
To verjamem. Kako pa ste sprejeli priznanje gospodarske zbornice?
Sprejel sem ga kot zelo visoko priznanje. Gre namreč za najvišja statusna priznanja, ki jih podeli slovenska gospodarska zbornica. Gre za priznanje z 51 letno tradicijo in jaz sem ga vzel kot priznanje Etiju, ne pa kot priznanje samo meni. Saj en človek brez ekipe sodelavcev tako ni kaj veliko vreden.
Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili priti v Zasavje, na Izlake, v ETI?
Jaz sem ETI poznal že iz časov, ko sem pred več kot 20 leti delal v celjski Kovinotehni in je bil ETI naš poslovni partner. Od njih smo kupovali in jim prodajali. Že takrat sem ETI nekako spoštoval, občudoval energijo, ki je bila vedno v Etiju, nekakšno prodornost, tudi odločnost se boriti na mednarodnem trgu z relativno standardnimi izdelki, kar pomeni, da je bilo potrebno vlagati v uspehe res ogromno energije. Etijeva energija me je navduševala, počasi sem se tudi naveličal dela v Ljubljani, odgovarjal mi je lokacija Etija, ki je bližje Celju in dejstvo, da v Celju praktično ni podjetja, primerljivega z Etijem. Niti po velikosti, niti kompleksnosti, iz tega vidika je bil zame to velik izziv.
Kdo vas je prepričal?
Povabil me je Jože Smrkolj, poznal sem tudi vse ostale iz prejšnje ekipe, še par pogovorov s takratnim predsednikom nadzornega sveta Marjanom Kramarjem in odločitev je padla.
1700 članski kolektiv, ki je razpršen po vsem svetu, verjetno ni enostavno voditi? Kaj vas vodi pri tem delu?
Pri Etiju je izjemno velik izziv miselni prehod iz izlaškega podjetja na mednarodni koncern ETI. Nismo še prehodili vse poti, tu imamo še kaj za narediti. Še vedno imamo preveč, če temu rečem, izlaške miselnosti, mogoče premalo mednarodne miselnosti. Vendar to je proces, ki traja prav gotovo več kot 10 let in bo še nekaj časa trajal. Vsi se moramo zavedati, da je naš sodelavec v Ukrajini vreden popolnoma toliko kot naš sodelavec na Izlakah, v Kamniku ali pa v Nemčiji. In ta preskok v glavah še traja.
V zadnjih letih ste se precej osredotočili na trg Nemčije, tudi Češke. V bistvu pozno?
Mogoče to dojemanje ni čisto točno. Mi smo na trg Nemčije osredotočeni že ves čas, Nemčija je bila pred leti že največji trg Etija, dolga leta, potem je pa zaradi rasti drugih trgov in male stagnacije padla na drugo mesto. Zato smo dali nov, dodaten zagon Nemčiji. Še vedno pa je Nemčija naš drugi največji trg, vendar je pa to največji trg Evrope in se je potrebno nanj bolj osredotočiti. Češka pa je bila pravzaprav luknja v naši prodaji. Ker je srednja in vzhodna Evropa naše ciljno tržišče, smo se morali tudi Češki bolj posvetiti.
Ste tretji največji proizvajalec na svetu v svoji branži. Vas to zadovoljuje?
Pri talilnih varovalkah, če zelo točno rečem, smo tretji največji med tistimi, ki delajo po evropskih standardih. Verjetno se kje na Kitajskem še najde kakšen večji proizvajalec, ampak v tem delu, kjer mi delamo, smo tretji. Iz četrtega smo se prebili na tretje mesto, do drugega pa je precej daleč. Seveda se mu bomo približevali, vendar ga v kratkem ne moremo doseči. Smo pa pri nekaterih blagovnih skupinah znotraj varovalk prvi. Pri teh izdelkih vodimo igro, tudi pri cenah smo lahko bolj agresivni. Pri nožastih varovalkah, Slovenci jim rečemo po domače »pancerke«, smo pa definitivno največji in tudi najboljši in bomo ta položaj še jačali.
Kako vam to uspeva? Je za to kriva vaša inovativnost?
Inovativnost je v standardni zreli panogi velik izziv. Vedno znova se sprašujemo, kaj še. Ravno danes, pred eno uro, sem podpisoval devet inovacijskih predlogov za nagrade Gospodarske zbornice. Po mojem vedenju bomo imeli skoraj polovico vseh prijavljenih predlogov v Zasavju. To kaže, da so pri nas ljudje skozi leta, kot se moderno reče, ponotranjili. Treba je inovirati in potrebno je prijavljati te inovacije. Nekaj je še potenciala pri množičnem inoviranju. Zavedamo se, da se samo s standardnim programom brez inoviranja enostavno nazaduje. Lani smo npr. v prihodkih zrasli za dobrih 6 odstotkov, delež prodaje novih izdelkov pa je znašal 7 odstotkov od vseh prihodkov. Se pravi, če ne bi bilo novih izdelkov, bi lani ETI nazadoval za en odstotek. Če bi pet let tako nazadoval, bi bil zrel za odpis.
Če ETI da polovico predlogov za inovacije, je potem nekaj narobe z zasavskim gospodarstvom?
Ne bi rekel, da je narobe, bolj je potrebno upoštevati dejstvo, da je ETI v vseh teh letih res postal daleč največji v Zasavju. Med večjimi imamo v Zasavju še izjemno dobro Steklarno Hrastnik, ki je z vidika dobičkonosnosti boljša od nas. Očitno je bolj zožila posel, ga sfokusirala, mi pa zaradi blagovne znamke še vedno držimo širino produktnega portfelja, včasih tudi na račun malo slabše dobičkonosnosti. Vendar je dobiček tudi pri nas vsa zadnja leta rasel in tudi letos računamo, da bo. Sicer pa je dejstvo, da ostanka državnih podjetji v Zasavju v bistvu ni več. Vendar se razni novi start upi in mala podjetja kar dobro prebijajo. Včasih se kar čudim, ko slišim, kako manjša zasavska podjetja hitro rastejo. Verjetno bo situacija čez 10 let takšna, da bo delež Etija v zasavskem gospodarstvu manjši kot je danes, ker bodo druga zasavska podjetja rastla hitreje, kot bo rastel ETI.
Saj to bi bilo dobro.
Seveda, sigurno, jaz se tu strinjam.
Kako se počutite med Zasavci?
Zelo dobro. Včasih, ko se pogovarjam s kom Celju, rečem: Ja, pri nas v Zasavju … in se že smejijo. Tu se počutim zelo domače. V bistvu bo kmalu že 13 let, kar sem prišel.
Ste kdaj pristali na zagorskem letališču?
Samo enkrat. Pristanek na zagorskem letališču je kar zahteven, v bistvu je potrebno se je potrebno malo pripravit na pristanek. Steza je kratka, prihod z ene strani je tudi malo bolj zahteven, ampak gre.
Verjetno radi letite, kaj vam pomeni to, da ste v kabini letala?
To je sprostitev. Jaz letim raje z jadralnimi kot z motornimi letali, imam pa obe licenci, pri jadralni tudi inštruktorsko. Zame he letenje sprostitev, to je mir. Zanima me tudi geografija. Ko gledam zemljo z vrha, me pomirja, sprosti Če se malo pohvalim, imam precej dobro prostorsko orientacijo, precej dobro si predstavljam, kje kaj je, kako daleč je do kam. To sem dobil tudi z letenjem.
A je pogled z neba na Slovenijo kaj drugačen kot sicer?
Slovenija je izjemno lepa tudi iz zraka, vidi se, da je zelo urejena, ekološko urejena. Pa čeprav seveda opaziš tudi izpuste ali kakšne hude, grobe posege v naravo. Kljub temu je Slovenija izjemno lepa.
Ste leteli nad Zasavjem?
Seveda sem, vendar se pri jadralnem letenju Zasavja malo izogibamo. Teren je zelo razgiban, v primeru zasilnega pristanka ne bilo veliko možnosti pristati. Pa še nekaj – območje mednarodnega letališča Brnik kot kontrolirano območje sega praktično do Mrzlice, celotno Zasavje praktično sodi v območje tega terminalnega območja Brnik. Piloti športnih letal se tega praviloma izogibamo, saj je potrebna dodatna komunikacija s kontrolo zračnega prometa.
Ste si v mladostniških letih predstavljali takšno kariero?
Čisto v mladosti si nisem predstavljal, kaj bom počel. Sem pa bil vedno dosti radoveden, pa podjeten. Tudi v šoli nekih težav nisem imel, mi je kar dobro šlo. Mlad človek praviloma v mladostniških leti, vsaj takrat, ni razmišljal o podjetništvu, bolj o tem, kako se bo imel fajn.
Ali je profil podjetnika oz. managerja danes drugačen kot je bil v časih, ko ste začeli s kariero? Pridejo danes managerji prej do vodstvenih položajev?
Tudi v času, ko sem bil mlajši, smo prišli včasih kar hitro do visokih položajev. Sam sem bil že pri svojih 33 letih član uprave celjske Kovinotehne, ki je imela takrat skoraj 500 milijonov mark prihodkov in je bilo eno večjih slovenskih podjetji. Nekih omejitev praviloma že takrat ni bilo. Zdaj pa je več zasebnih podjetji, več zasebne iniciative, kjer se mladi hitro preizkusijo. Pri zelo standardnih podjetjih je mogoče vključevanje mladih daljše. Vendar nekega pravila ni. Včasih v naši firmi, ko komu ponudimo višjo funkcijo, dobim odgovor, da še ni zrel. Povem mu, saj si že deset let tu. Če po desetih letih nisi, potem ne boš nikoli. Tisti, ki so prodorni in želijo, bodo našli svoj prostor pod soncem. Tisti, ki pa so takšni, da stojijo, kamor jih postaviš, ga pa prej niso našli in ga tudi zdaj ne bodo.
Dober manager? Klasično vprašanje.
Saj tudi odgovor bo bolj ko ne klasičen. Večino časa managerja je delo z ljudmi, na vseh nivojih. Najprej s svojo ekipo, pa tudi z drugimi. Recimo, jutri imam izobraževanje za naše mojstre, opravil bom dve šolski uri. Strategija, delo z ljudmi in vodenje z vzorom, se pravi, da dejansko delaš to, kar govoriš. Teh treh stvari sem se vedno držal. Pazil sem, da sem na svoji funkciji vedno razmišljal in deloval strateško, da sem imel primeren odnos z ljudmi, da sem imel urejeno svojo prvo ekipo. Mislim, da jo imam, da je zelo dobra. Potem pa sem se vedno trudil, da sem sem dejansko delal to, kar sem govoril. Ljudje te vseskozi gledajo. Če je razlika med tem, kar delaš in govoriš, potem zgubljaš avtoriteto in spoštovanje zaposlenih. To so moja tri vodila za uspešno managersko delo.
Marko Planinc
Foto: arhiv Eti Izlake
