V soboto, 19. oktobra, je svoja vrata zaprl Speculum Artium. Festival novomedijske kulture, ki ga že vrsto let pripravljajo v Delavskem domu Trbovlje, je tudi tokrat po zaslugi kustosinj dr. Maše Jazbec in Špele Pavli Perko privabil novomedijske umetnike z vsega sveta. Obiskovalci so lahko na festivalu postali drevo, videli svet skozi oči Michelangelovega Davida in spoznali, kako se je pogovarjati s preminulo osebo.
»Humanizacija tehnologije«
Na otvoritvi festivala Speculum Artium v Trbovljah je zbrane nagovoril minister za kulturo Zoran Poznič, ki je bil pred prevzemom ministrskega mesta kot direktor Delavskega doma Trbovlje ena gonilnih sil festivala. Spregovoril je o uporabi tehnologije za medsebojno povezovanje ljudi: »Postajamo družba, ki ne verjame več drug drugemu, ljudje smo čedalje bolj osamljeni. Namen takšnih festivalov je, da tehnologijo uporabimo na human, na pameten način. Ta proces smo poimenovali humanizacija tehnologije. Prav ta princip bo v naša življenja čedalje bolj posegal, nas vodil, osmišljal, zato so takšni festivali še kako pomembni.«
Tridnevni festival je postregel s številnimi instalacijami, ki so v glavnem bazirale na robotiki, virtualni resničnosti (VR) in digitalnem. Tokratna edicija je bila že enajsta zapovrstjo. Za dejstvo, da je Speculum Artium zrasel v najpomembnejši tovrstni festival v Sloveniji in enega največjih v svetu, je v veliki meri zaslužna dr. Maša Jazbec. Intermedijska umetnica in prejemnica naziva Zasavka leta 2018 je magistrirala na Univerzi za umetnost in dizajn v avstrijskem Linzu, doktorirala pa je na Univerzi v Tsukubi na Japonskem. Danes na univerzi v Linzu redno predava. Kljub fizični oddaljenosti je močno vpeta v delovanje festivala. Ravno ta oddaljenost, pravi, ji je omogočila vzpostaviti stik s priznanimi umetniki, znanstveniki in vizionarji, ki jih je pripeljala v Trbovlje. Tako se je na enem prejšnjih festivalov med drugim predstavil Hondin humanoidni robot Asimo, obiskovalci pa so imeli možnost s pomočjo tehnologije občutiti androidovo telo kot svoje ter si svet ogledati iz zornega kota otroka.
Hackathon
Letos je dr. Jazbec v Slovenijo prvič pripeljala Brain Computer Interface Hackathon – maraton, katerega udeleženci so tekom festivala razvijali projekte, ki vključujejo vmesnike med možgani in računalnikom. Med 13 projekti, na katerih so delali udeleženci prvega Hackathona v Sloveniji, je glavna nagrada pripadla projektu, ki sta ga razvijala dijak STPŠ Trbovlje Jon Tavčar in študent Fakultete za računalništvo Ljubljana Marko Krajinovič.
V galeriji Delavskega doma Trbovlje so bili na ogled 360-stopinjski videi v tehniki virtualne resničnosti, razstavljeni v okviru festivala DigitalBigScreen, ki je potekal vzporedno s 
Speculum Artiumom. Njegova kuratorka je bila Barbara Jazbec. Posebni gost festivala DigitalBigScreen je bil Zasavc leta 2017 in lanski prejemnik nagrade Prešernovega sklada, najprepoznavnejši slovenski animator Dušan Kastelic, katerega dela so predvajali v kinodvorani DDT. Festivala sta se udeležila tudi Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar, ki sta si ogledala svoje VR video posnetke iz Afrike.
Festival je poleg umetnikov gostil tudi lepo število obiskovalcev. Pred galerijo sta se na green screen delavnici skupine Superimposed s Finske mudila Katja Šergan Božič in njen sin Kristian. Kristian je pred tremi leti v isti galeriji razstavljal svoje izdelke, s katerimi je zbiral prostovoljne prispevke za drago terapijo, ki bi mu pomagala pri zdravljenju avtizma. Speculum Artium z mamo obiščeta vsako leto. »Vtisi so zelo pozitivni, vsako leto doživimo
nekaj novega, smo presenečeni. Tudi tam, kjer je gneča, se splača počakati. Vsi so opravili odlično delo in le tako naprej,« je povedala Šergan Božič, »midva sva največ časa preživela pri Drevesu. Splačalo se je počakati, ker je bila to res ena posebna izkušnja.«
Omenjeno Drevo je instalacija Milice Zec in Winslowa Porterja, kjer se lahko uporabnik preko očal za virtualno resničnost postavi v »kožo« drevesa in doživi njegovo življenje od semena do gozdnega požara, ki uniči drevo in gozd okrog njega. Avtorja sta vizualno izkušnjo nadgradila s senzoričnimi elementi: z vonjem, vetrom, toploto in čutnimi vibracijami, ki simulirajo rast.
Tudi Trboveljčanko Ireno Ivnik je instalacija Drevo ganila. »Osveščanje o pomembnosti ohranjanja narave je dandanes še kako pomembno,« je dejala, »ob vsej poplavi novodobne tehnologije je pomirjujoče videti, kako se jo lahko uporabi tudi v dobre namene.« Dodala je še, da festival obišče vsako leto in da ga vsakokrat razišče z otroško radovednostjo in odprtim duhom.
Virtualne resničnosti sta se poslužila tudi Valerie Wolf Gang in Miha Godec, ki sta v svojo instalacijo Davidov pogled preko EEG naprave in senzorjev vključila tudi obiskovalce. Uporabnik si namreč nadane Davidovo glavo, ustvarjeno s 3D tiskalnikom, glava pa postane medij med resničnostjo in virtualnim svetom. Izkušnja vsakega uporabnika je edinstvena, saj s svojim doživljanjem sooblikuje video, ki se mu predvaja preko očal.
Zavest umrlega, ujeta v robota
Festivala se je letos udeležila tudi japonska umetnica Etsuko Ichihara s svojim projektom Digitalni šaman, ki omogoča vpogled v smrt in žalovanje. Ichihara je masko pokojne osebe namestila na robota, na katerega je naložen program, ki posnema fizične lastnosti pokojnika. Tehnologija omogoča žalujočim, da 49 dni preživijo s pokojnikom in se na ta način poslovijo od njega. Številka ni naključna – po budističnem verovanju namreč traja 49 dni, da pokojnik vstopi v naslednje življenje.
Labirint, oko, oltar, kocka …
Na festivalu so se, kot omenjeno, predstavili umetniki z vsega sveta. Slovenec Tristan Dragan je predstavil interaktivni tehno performans Madam I’m Adam, instalacijo mešane oziroma združene resničnosti (mešanje virtualnega in resničnega sveta) v obliki virtualnega labirinta. Boštjan Čadež je prikazal svojo VR instalacijo PD4. Saša Nemec je s projektom Znotraj/Zunaj preko renderiranih slik in videoposnetkov, pridobljenih s 3D skeniranjem 
človeškega telesa, raziskovala prenos zavesti v digitalni svet. Vesna Lenić Kreže je predstavila Oltar za apokalipso, ki je obiskovalcem prikazoval zvoke in podobe kot refleksijo časovno-prostorske neskončnosti. V Črni kocki Jureta Crnkoviča so se lahko gledalci s pomočjo očal za virtualno resničnost potopili v umetniško delo. Instalacija Erike Mondria Slika slike – koda mojih možganov 1.0 je obiskovalcem omogočila, da so roke prijeli svojo analogno narisano možgansko kodo. Njen projekt Znotraj – zunaj ML 1.0 jim je s pomočjo posebne kamere pomagal ogledati si njihovo lastno očesno mrežnico. Generativna zvočna instalacija Iz ušesa v usta (h.o, Japonska) je uporabnike spodbujala k razmišljanju o sobivanju z umetno inteligenco. Stefan Tiefengraber (Avstrija) je v instalaciji DSD-08AS eksperimentiral z ustvarjanjem zvoka z uporabo naprav in orodij, ki so bila narejena za druge namene. Paride Di Stefano (Italija) je nastopil z avdiovizualnim performansom #5 Spectrum, v katerem se videoposnetki barv in slik predvajajo ob spremljavi glasbe, ki jo avtor z električnimi in analognimi inštrumenti izvaja v živo. Projekt 
Sateliti (duo Quadrature, Nemčija) je na zemljevid zarisal poti satelitov, ki bodo sčasoma prekrile ulice in mesta. Abishek Narula (Indija) predstavil projekt Včasih pozabim, da moj telefon postane osamljen, ki avtorjev telefon, čeprav prisoten v galeriji, pošlje na pot po ameriški avtocesti Route 50. V performansu Motenje zemljevida je s pomočjo telefonov obiskovalcev in Google zemljevidov simuliral visoko zgoščenost prometa na avtocesti. Bolgar Ivan Petkov je z instalacijo Moja država, tvoja država obiskovalce spodbujal k prevpraševanju koncepta meja. Selfiji dronov je serija fotografij dronov, ki so v alternativni sedanjosti brez vojn svoje kamere usmerili v ogledalo. Drone+ je video dokumentacija drona, ki poskuša preteči 100 metrov. Oba projekta sta delo italijanske umetniške skupine IOCOSE. Roboroach (Backyard Brains, ZDA) je kiborg, pol ščurek, pol robot, ki naj bi otrokom pomagal, da se naučijo, kako delujejo možgani. Britanec James Bridle je v instalaciji Avtonomna past 001 samovozeči avtomobil ujel v krog, ki ga ne more zapustiti. As Promised je interaktivna instalacija Avstrijca Amirja Bastana, ki se nanaša na prizor s svečo v filmu Tarkovskega Nostalgija. Seth Shipman (ZDA) je s posegom v njihov DNK več generacij bakterij »naučil«, da so se razporedile v obliko konja. Kot gostujoči kurator je svoj izbor projektov predstavljal Fabricio Lamoncha, umetnik, kurator in profesor na Univerzi v Linzu.
Besedilo in foto: Martina Drobne
