V Trbovljah so na predvečer občinskega praznika na slovesni prireditvi podelili tudi letošnja občinska priznanja. Županja občine Jasna Gabrič in podžupanja občine Maja Krajnik sta posthumno podelili prvojunijsko nagrado Stanetu Weissu za življenjsko delo na področju fotografske obrti in za ohranjanje lokalne kulturne dediščine prek fotografij. Priznanje je prejel njegov sin Stane Weiss.
Objavljamo obrazložitev za prvojunijsko nagrado.
Stane Weiss
Stane Weiss se je rodil leta 1937 v Trbovljah. Fotografija mu je bila zapisana v krvi, saj je njegov stari oče, Franc Weiss, svoje fotografsko podjetje ustanovil že leta 1896 v Gorici. Leta 1929 je njegov sin Stanko Weiss zgradil hišo s fotografskim ateljejem v Trbovljah na zdajšnji Obrtniški cesti, kjer je njegov sin, Stane Weiss, izvajal svojo fotografsko dejavnost. Med drugo svetovno vojno je bila družina prisilno izseljena v Petrinjo na Hrvaškem. Družina doma hrani bogat arhiv fotografskega podjetja, ki je bil deloma osiromašen zaradi izgub materiala med drugo svetovno vojno. Mojster Weiss je ostal v svojem fotografskem studiu aktiven vse do svoje smrti. Ta atelje je veliko Trboveljčanom pomenil nekaj več od običajnega prodajnega mesta. Postal je družabno središče Trbovelj, k čemur je v veliki meri pripomogel značaj mojstra fotografije, ki je poleg odličnega dela vedno znova poskrbel tudi za prisrčno vzdušje.
Za Stanetom Weissom so ostale številne fotografije, ki jih je napravil v svoji dolgoletni karieri. Te pomenijo pomemben prispevek k ohranjanju spomina na pretekle dni naše lokalne skupnosti. Stane Weiss je skozi dolga leta sodeloval s številnimi trboveljskimi podjetji pa tudi z lokalno oblastjo in s številnimi društvi, ki so dajala ton dogajanju v Trbovljah. Podobe, ujete v lečo njegove kamere, nas popeljejo na popotovanje po Trbovljah po drugi svetovni vojni, govorijo nam o vzponu Trbovelj iz rudarske naselbine v moderno mesto, ki naj bi bilo vzor za veliko drugih. Njegove fotografije prikazujejo vzpon trboveljskega gospodarstva, živahno družabno dogajanje v mestu, novogradnje in nove pridobitve lokalne skupnosti in seveda ljudi, ki tu živijo in ki jih je vedno tako rad sprejemal v svojem ateljeju. Marsikatero podjetje ali društvo se lahko za svoj bogat in lep arhiv fotografij zahvali ravno njegovemu prefinjenemu občutku za ujetje trenutka na fotografski papir. Eden njegovih največjih dosežkov v karieri je gotovo serija dokumentarnih fotografij gradnje dimnika TET, najvišjega dimnika v Evropi. V tej seriji fotografij nas popelje skozi celotno gradnjo, od prvih temeljev do prizorov na samem vrhu orjaškega dimnika.
Pri nagrajencu ob obsežnem fotografskem opusu ne smemo spregledati tudi njegove človeške strani. Pravijo, da dobrega fotografa od odličnega loči to, da zna pokukati v dušo človeka in jo ovekovečiti v ujetem prizoru. To je mojstru Weissu, z njegovim občutkom za človeka in vedno vedrim, optimističnim značajem, uspevalo skozi dolga leta njegove poklicne poti. Takšnih fotografov v svetu digitalne fotografije in kamer na pametnih telefonih ni več veliko, zato še toliko bolj cenimo, da je bil eden izmed njih del naše lokalne skupnosti. Zdi se, da fotografije ni nikoli dojemal kot službe, ampak kot svoje življenjsko poslanstvo. Ne gre spregledati tudi njegovega občutka za empatijo in človekoljubnost, ki jo je pokazal ob zadnjem potresu v hrvaški Petrinji, kraju, kamor je bil z družino izseljen med 2. svetovno vojno.
Savus
Foto: Občina Trbovlje in osebni arhiv
