Mešani pevski zbor Prosavus je v petih letih postal cenjen doma in na tujem. Žal je njegov umetniški vzpon prekinil kovid. Počasi pa sp et leze na zeleno vejo. Želijo si še nekaj pevcev, da bodo zveneli še boljše. O dosedanjem delu in načrtih smo se pogovarjali z dirigentom Prosavusa Aljažem Bastičem in predsednikom Kulturnega društva Prosavus Gregorjem Špajzerjem.
Prosavus se bo nocoj ob 19. uri predstavil tudi na prireditvi Zasavc leta v hrastniškem delavskem domu. Vabljeni!
Kakšni so bili začetki Prosavusa? Kdo je bil idejni vodja, da v Zasavju ustanovite zbor, ki bo opozoril na odlično zasavsko pevsko tradicijo?
Gregor Špajzer: Z Aljažem sva že prej vodila vokalne skupine, vendar si vokalno precej omejen, tudi programsko. Potem sva se začela pogovarjati o tem, da bi skušali narediti v Zasavju zbor, kot se šika. Osnovna ideja je bila, da povabimo iz vseh zasavskih koncev pevce in skušamo ustanoviti zbor z več kot 40 pevci. Najprej je zvenelo zelo utopično, saj v zadnjih petdesetih letih takšnega zbora Zasavje ni premoglo. Navdušila sva somišljenike, naredili smo nekakšen iniciativni odbor, parkrat smo se dobili in si zastavili nekaj načrtov. V začetku leta 2017 so sledili pogovori s širšim krogom ljudi.
V drugi polovici maja 2017 smo izvedli avdicije, kamor se je začuda prijavilo okrog 60 pevcev. Izbrali smo jih res 40. Na prvo vajo konec avgusta nas je prišlo okrog 35, bili smo pozitivno presenečeni. Na eni strani so bili to pevci z dolgoletnimi izkušnjami, na drugi mladi, ki so ravno končali gimnazijo in so peli v gimnazijskem zboru. Skratka, izbor, s katerim se je dalo takoj začeti delati. Lahko smo pričeli pripravljati dosti težak in kvaliteten program.
Kakšen pa je vaš pogled na začetke, Aljaž Bastič?
Aljaž Bastič: Leta 2017 smo ravno prenehali z delovanjem z Vokalno skupino Osem in Gregor me je nekako povabil, če bi pristopil k vokalni skupini, ki jo je takrat vodil. Vokalne skupine je težje voditi kot mešani zbor predvsem zato, ker potrebuješ bolj kvalitetne pevce, da lahko zadeva zazveni. Bil sem nekako skeptičen. Bil sem v dvomih, kaj se bo zgodilo, tudi zaradi tega, ker sem se spraševal, če sem dovolj sposoben za takšno delo. Nimam namreč formalne dirigentske izobrazbe, končal sem samo srednjo glasbeno šolo iz solo petja, nisem imel formalnih zborovodskih izkušenj. Vodil sem samo vokalno skupino, kjer je delo drugačno.
Po drugi strani sem se spraševal, ali bo uspelo v Zasavju nabrati tako kvalitetno skupino pevcev. Zasavje, čeprav se radi pohvalimo, da smo zborovska regija, roko na srce, v zadnjih 20, 30 letih nismo taki »plejerji« v državnem prostoru. Če hočeš biti močna pevska regija, moraš imeti tudi močno zborovsko piramido. Vzor za zborovsko piramido je recimo Zavod sv. Stanislava ali pa Nova Gorica in nekatere druge regije po Sloveniji. To pomeni, da imaš pevske zbore od najmlajših do najstarejših, od tistih, ki se samo radi ukvarjajo s petjem, do tistih, ki delajo zahteven program in imajo visoke rezultate. Le s piramido lahko prideš do nabora odličnih pevcev, ki jih usmeriš v zbor, ki je potem res vrhunsko uspešen in zelo kvaliteten. Zato sem bil malo skeptičen, kako se bo to izšlo.
Kako ste pričeli z delom?
Aljaž Bastič: Ko sva z Gregorjem začela tipati po terenu, ko smo začeli z oglaševanjem, me je odziv iskreno presenetil. Prve vaje so bile navdihujoče, po treh mesecih smo že dosegli prvi rezultat na regijskem tekmovanju v Zagorju, kjer smo prejeli zlato priznanje. To je bila prva resna potrditev, da smo na pravi poti. Od takrat naprej je šla pot navzgor, seveda so bili na tej poti vzponi in padci. V zadnjem času nas je zelo prizadel kovid. Ravno ob začetku kovida se je izteklo triletno obdobje dela. Z Gregorjem sva se pogovarjala, da se po treh letih začne zbor prečiščevati in res formirati. Takratni začetni entuziazem mineva in zbor se znajde pred novimi izzivi.
Zaradi korone je bilo vse skupaj zelo negotovo, saj smo imeli vaje, pa jih nismo imeli. Precej so nam šli na roke v Delavskem domu Trbovlje, ker smo lahko imeli vaje v gledališki dvorani na primerni razdalji in z vsemi kovidnimi ukrepi. Vendar je bilo zelo težko. Po kovidu, ta sezona je še vedno pokovidna, se je pokazalo, da imamo težave tako s številom pevcev kot s programom. Sedaj smo v fazi, ko brodimo čez ovire in si želimo, da jih bomo kmalu prebrodili.
S čim ste v teh petih letih najbolj zadovoljni?
Gregor Špajzer: Najbolj smo bili zadovoljni s tem, da je bil odziv na našo pobudo, da bi v Zasavju imeli kvaliteten pevski zbor, tako dober. Ena stvar je bila razpis avdicij in odziv, druga pa je obiskovanje vaj in kvalitetno delo. Na regijskem tekmovanju v Zagorju smo imeli mešane občutke. Zdelo se nam je, da delamo dobro, nismo pa imeli povratne informacije. Pred tekmovanjem smo nastopili le na enem koncertu. Potem je prišla potrditev, uspeh na regijskem tekmovanju, ki nam je odprl vrata na slovensko zborovsko tekmovanje Naša pesem 2018 v Mariboru. To je bilo za nas nekaj velikega, saj smo bili prvi zbor iz Zasavja po več kot 30 let, ki je nastopil na Naši pesmi. Prejeli smo bronasto priznanje, manjkala nam je ena točka do srebrnega. To je bil za nas velik uspeh po le pol leta delovanja. Ne vem, če je v zgodovini kakšen zbor po pol leta delovanja nastopil na tej prireditvi.
Aljaž Bastič: Mogoče je bil takšen fenomen komorni zbor Ave, ki je v devetdesetih letih kot nekakšen fenomen prišel na tekmovanje in prejel zlato priznanje.
Gregor Špajzer: Dosegli smo skoraj srebrno priznanje, kar je bila lepa vzpodbuda za naprej. Veliko nam je pomenila uspešna turneja po pobratenih občinah. Vsaka zasavska občina ima eno pobrateno občino v Srbiji. Na turneji se je tudi zbor malo bolj povezal, za kar prej nismo imeli dovolj časa in energije, ki smo jo vlagali predvsem v študij zahtevnega programa, s katerim smo se izkazali na tekmovanju za Našo pesem. Po turneji po Srbiji smo začeli opazovati različna mednarodna tekmovanja. V letu 2019 smo se prvič predstavili na tekmovanju čez mejo, na tekmovanju Zlata lipa v Tuheljskih toplicah. Tam smo dosegli lep uspeh, uvrstili smo se v tekmovanje za grand prix. Med vsemi zbori smo dobili največje število točk, kar je bil izjemen uspeh. Na regijskem tekmovanju 2019 smo spet prejeli zlato plaketo in še posebno pohvalo. Potem je prišel kovid in vse to presekal. Ostali smo nekje na pol poti. Zdaj pa, kot je že Aljaž povedal, se borimo v teh razmerah in upamo, da bomo počasi spet prišli na zeleno vejo.
Kakšen je repertoar zbora?
Aljaž Bastič: Osebno čutim, da je fino vedno imeti uravnotežene stvari v življenju. Tako vidim tudi program zbora, iščem ravnovesje med ljudskimi, popularnimi in klasičnimi zborovskimi skladbami, posegamo po raznolikem repertoarju: posvetnem, sakralnem, starejšim in sodobnejšim … Seveda je odvisno od obdobja. Vsako leto decembra pripravimo tudi božični repertoar.
Zdi se mi fino, da pevci pojejo tudi program, ki ga poznajo iz radijskih valov, da tudi poslušalci slišijo tak program. Nenazadnje pa se mi to balansiranje zdi pomembno zaradi poslušalstva. V Zasavju ni vzgojene neke koncertne publike, ki bi pričakovala zahtevnejši repertoar. Če bi nastopali samo s klasičnimi baročnimi, renesančnimi, romantičnimi skladbami, zelo verjetno ne bi dosegli takšnega učinka, kot če zraven dodamo še kakšno ljudsko ali popularno skladbo. Ne glede na to sem slišal kritike, da pojemo same tuje skladbe, pa nobene slovenske ni vmes, da bi jih poslušalci razumeli. To je bil komentar na program, kjer smo več kot polovico skladb peli v slovenskem jeziku. Publika je v Zasavju tudi s tega vidika specifična. Seveda zbor razmišlja tudi o tem, kako program izbrati glede na okolje, v katerem delujemo. Zdi pa se mi, da izbira programa na dolgi rok oblikuje okus poslušalstva. Čutim dolžnost, da prinašam tudi skladbe, ki so manj znane, skladbe, ki so tehtne v zborovski literaturi in skladbe, s katerimi raste tako zbor kot publika.
Kaj ste si zadali ob petletnici zbora?
Gregor Špajzer: Največja želja je ta, da bi okrepili naše vrste. Ob tej prilik vabimo pevce iz vseh koncev Zasavja in tudi izven njega, da se nam pridružijo. Na vseh glasovih imamo prosta mesta. To je prva stvar. Potem pa počasi naprej, da zbor spet zadiha s polnimi pljuči, da lahko ponovno začnemo delati nekoliko težje programe in kvalitetne koncerte, mogoče tudi za kakšno tekmovanje. Radi bi se lotili tudi vokalno-inštrumentalnega dela iz baročnega obdobja. Načrtov je veliko, čas pa bo prinesel svoje.
Kakšen bo Prosavus čez pet let?
Aljaž Bastič: Srčno upam, da bi bil zbor že čez pol leta bistveno bolj številčen. Trideset pevcev je meja, da lahko zbor res fino zveni, tudi če pevci niso tako izkušeni. Trenutno nas je 25, kar pomeni, da smo ravno na meji tega, da si lahko privoščimo zahtevnejši repertoar, ki zahteva večjo zvočnost. Številka 35 je idealna, ko se res da res nekaj narediti tudi ob morebitnih odsotnostih. Zato res nagovarjam in vabim vse, ki jih zanima zborovsko petje, da se nam javijo. Morda kdo meni, da ni vrhunski zborovski pevec ali pevka, pa bo presenečen, česa vse se lahko pri Prosavusu nauči. Avdicije so odprte celo leto, so enostavne, nič ni pretresljivo zahtevnega.
Čez pet let bi si želel, da bi Prosavus šel naprej po tej poti, da bi prejel še kako višje priznanje na tekmovanjih. Predvsem pa, da bi ob primerjavi s posnetki izpred petih let lahko rekel: No, v teh desetih letih smo zgradili dober zvok, začeli segati po odličnem repertoarju, izboljšali interpretacije. To je moj način razmišljanja, da pač vedno, kamorkoli že greš, si vsaj nekaj korakov naprej od tam, kjer si bil. Želim si, da v Zasavju pustimo odtis. Meni je velika škoda, da so v zadnjem času številni zbori v Zasavju na meji odločitve ali naj še delujejo ali ne. In se mi celo zdi, da to izkazuje neko širšo družbeno sliko. Namreč, zbor je ideal človeškega povezovanja, zbor je ideal tega, da nisi več samo posameznik, ki trobi v svoj rog, ampak se moraš prilagodit ostalim, moraš razmišljat o zvoku drugega, moraš svoj zvok prilagodit drugemu. In zborovstvo je res izhodišče povezovanja, sobivanja. Bojim se, da se manjko sobivanja v družbi odraža tudi na tem, da je mogoče manj ljudi, ki se odločajo za zborovstvo. Želel bi si več sožitja v družbi in tudi, da se več ljudi odloča za zborovsko petje.
Gregor Špajzer: Naj dodam le še to, da pri nas ni starostnih omejitev. Veseli smo tako starejših kot mlajših pevcev.
Aljaž Bastič: Radi se pohvalimo s tem, da smo večgeneracijski zbor, da sodelujejo pevci od 16 do 60+ starosti. To je vedno bila ena od naših ponosnih opomb in si želim, da bi tako tudi ostalo. Če so v zgodbi samo starejši, mogoče hitro zmanjka svežine. Če so pa v zgodbi samo mlajši, pa zmanjka izkušenj. Povezovanje, ta večgeneracijski steber, je ena izmed največjih pozitivnih plati Prosavusa.
Marko Planinc
Foto: arhiv Prosavus in arhiv Savus