Dolgo so v Zagorju čakali na sprejem Primoža Rogliča po letošnjih uspehih. Danes so mu pripravili kar dva. Enega tam, kjer se z glavne ceste Izlake – Zagorje zavije k Rogličevim v Strahovlje. Na Rogličevem mostu, na kotičku Zagorja, kjer so ponosni domačini uredili kar mini muzej Rogličevih uspehov, so ga pričakali z vodno prho, ki je poskrbela za brezplačno pranje kar nekaj avtomobilov, z baklado, vzkliki navdušenja, ploskanjem, stiski rok, hrupnimi trobentami in sirenami.
Veselje pri Rogličevem mostu
Že v Kisovcu je bilo torej nadvse veselo. Uradno so se tam zbrali, da sta kolesarski junak Primož Roglič in zagorski župan Matjaž Švagan položila temeljni kamen za 10 km dolgo kolesarsko pot po zagorski dolini, ki se bo imenovala po kolesarskem šampionu. In sta ga. Župan je ob tem natrosil navdušene misli, kolesar se je vprašal, zakaj se je zbralo toliko ljudi, in pošprical tiste v prvi vrsti s penino.
Roke v malti
Primož je podelil precej avtogramov, se fotografiral z njegovimi navijači, kot najmlajši častni občan Zagorja pa ni mogel drugega, kot ubogati najstarejšega častnega občana, 90-letnega Franca Vidergarja. Roke je pomočil v malto in poskrbel, da bo na Vidrgi visel njegov najzanimivejši podpis: odtis zlatih rok. Po čiščenju rok še večna vprašanja novinarjev, stokrat ista in mirni odgovori. Kot bi odgovarjal na njih prvič v življenju. Mirno in preudarno kot vedno.
Od Kisovca do Zagorja
Do Zagorja so ga spremljali (Roglič je bil, razumljivo, v avtomobilu) kolesarji KD Zagorska dolina. Na mestni ploščadi, ki jo je zgovorni voditelj sprejema Aleš Smrekar preimenoval kar v ploščad Primoža Rogliča (saj župan ni slišal tega, kajne …) ga je pričakala množica, velika kot tista pred časom v Trbovljah, ki se je zbrala z drugim namenom. Robokopov ni bilo opaziti, policije je bilo za vzorec, zastav približno enako, rdečih majic več, nasmejanih obrazov bistveno več, bučni pa so bili približno enako kot v sosednjem mestu.
Roglič »za ožent«
Rogliču v čast so zaigrali godbeniki Pihalnega orkestra Svea, užgali so kar Golico za dober filing množice. Špalir skozi množico po dolgi rdeči preprogi je bil preprost, ozračje pa so zadimili fantje z baklami. Smrekar je kar takoj urezal na polno. Slavljenca je potegnil na oder in ga hudomušno zapeljal množici v roke. Dobesedno. Rogla je pač človek, ki mu njegovi navijači jedo iz rok. Vedno iskriv, pozitiven, skromen in prijeten. »Za ožent,« bi rekle mame. No, o tem nekaj več kasneje. Neva Marn 
je zapela Zdravljico in Primož je povedal, da je to pesem, ki jo zelo rad sliši. To vedno pomeni, da si jo je zaslužil na tekmi, ponavadi igra zmagovalcu. Zato je rado slišana.
Primož je med drugim povedal, da so ga navijači spet presenetili in dodal: »Mogoče so v tem trenutku občutki malo mešani, ker živimo v časih, ki si jih nihče med nami ni želel, po drugi strani pa je vedno dobrodošlo, če si lahko razlog za veselje. Ko vidiš takšno množico ljudi, ki navija zate, te podpira, je vedno lepo.«
Zlato kolo
Med pogovorom s Primožem so na oder prinesli tudi zlato kolo, ki bo še ta mesec krasil trboveljski dimnik. Primož ga je skušal pognati, pa se je znašel pred veliko dilemo, saj je imelo kolo le eno poganjalko. Kaj hočeš, nihče ni popoln, kajne. Zlato kolo kot simbol tokijske zlate medalje se bo pridružilo rumenemu in rdečemu, ki v spomin na Primoževe zmage že visita na trboveljskem dimniku.
Župan klepetulja
Tudi na sprejemu v Zagorju je župan Švagan povedal veliko lepih besed o Primožu, kolesarski stezi in Zagorju. Smrekar je hudomušno komentiral, da županov govor ni bil kratka etapa, ljudstvo je uživalo (tudi v govoru, da ne bo kake pomote …), Primož pa je bil še naprej dobre volje. Malo se je namrščil le, ko je župan začel s tem, da mu naj ne zameri, da bo izdal nekaj intimnega. In je pred vesoljnim občinstvom naznanil, da Primož od petka naprej ne bo več samski. Ne, ženski del občinstva ni padel v jok. Niti ni bil zgrožen. Pravzaprav je bil ganjen. Tako moški kot ženski del avditorija sta navdušeno zaploskala in čutilo se je, da vsi skupaj Primožu privoščijo.
Poročno darilo
No, župan je imel razlog, da je razodel to skrivnost, saj se je navezovala na prav posebno darilo. Na oder je prišel slikar Nik Anikis iz Sevnice, ki je ustvaril poročno darilo zagorske občine svojemu častnemu občanu. Na umetniški sliki je upodobil novo družino Roglič: Primoža, izvoljenko Loro in sina Leva. Primož je komentiral, da ni kaj veliko dodati k sliki, da so vse stvari, ki štejejo, na njej.
Rondo pobarvati v barvo borbenosti
Roglič je tudi tokrat navdušil s svojimi izjavami. Tista, ki je bila najlepša, je bil odgovor na Smrekarjevo zbadanje, da je sicer zlato obarvan rondo sredi Zagorja lep, pa rdeče obarvan tudi, ampak zelo lepo bi mu pristajala tudi rumena barva. Seveda je ciljal na zmago na Touru. Primož je odgovoril: »Pri vseh stvareh v življenju niti ni pomembno ali bom zmagal naslednje leto Tour ali ne, ali ga bom kdaj ali ne (huronski aplavz). Se mi zdi, da bi bilo najbolj pomembno in najlepše, da bi lahko rondo pobarvali v barvo borbenosti, boja, ki ga je treba vedno znova pokazati in ne odnehati, tako kot pri vseh stvareh v življenju. To bi bila mogoče najboljša barva, ki jo moramo v prihodnosti dati Zagorju.« Sledil je iskren aplavz zbrane publike.
Še mama za konec
Ob koncu uradnega dela je Aleš Smrekar povabil na oder še člane skupine Big Foot Mama, ki so nastop izkoristili najprej za fotografiranje in selfije s kolesarskim šampionom (zvezda je pač zvezda), potem pa zažgali kot znajo in kljub precej mrzlemu vremenu za igranje pričarali rockerski prehod iz svetlega v teman del dneva. Dan za spomin, bodo rekli vsi, ki so bili na sprejemu.
Zagorsko zborovanje : ljubljansko zborovanje
Obiskovalci so komentirali, da v Zagorju na velikih zborovanjih namesto z vodnimi topovi špricajo s penino, namesto nabojev streljajo šampanjske zamaške, namesto policijskih siren zavijajo gasilske sirene navdušenja, namesto »kolesarjev« po cestah vozijo kolesarji, namesto solzivca pa zrak zadimijo rumene in rdeče bakle dobrodošlice. Ja, in namesto Lopovi, lopovi folk vpije Rogla, Rogla.
Marko Planinc
Foto: MP
