Kaj vam je v Toplicah v času vašega vodenja uspelo izvesti?
Na začetku je bilo najprej potrebno določiti cilje in prioritete. Ker za večje projekte KS nima lastnih sredstev, smo se odločili za manjše korake. Izvedli smo jih s pomočjo občine Zagorje. Tako smo uredili park ob spomeniku, ki obeležuje občinski praznik, uredili nekatere ostanke rudnika, vse večje posege pa bo potrebno umestiti v načrt razvojnih programov občine. Pobude so bile dane tudi na občinskem svetu in verjamem, da bomo že v naslednjem mandatu prešli tudi k dejanjem. Da bi se slišalo tudi mnenje krajanov, smo po več letih lani organizirali srečanje. Želja je veliko, tako da dela ne bo zmanjkalo.
Katere stvari pa so prioritetne?
Cestna in komunalna infrastruktura sta popolnoma dotrajani. V zadnjem letu se prošnje krajanov glede tega stopnjujejo. Nekatere ceste so že v tako slabem stanju, da lahko povzročajo poškodbe na vozilih in pomenijo določeno stopnjo tveganja za udeležence v prometu. Žal KS nima sredstev za popravilo infrastrukture in je v tem delu povsem odvisna od proračuna občine. Žal tudi kot član občinskega sveta ne dobim točnega odgovora, kdaj bo občina pričela s sanacijo.
Potrebno bo razmisliti tudi o umiritvi prometa na Cesti Otona Župančiča do razcepa za Čolnišče in na cesti, ki vodi proti Ruardiju. Tu je promet v prometnih konicah tako povečan, da presega normative te ceste, saj je bila že v času izgradnje zamišljena kot industrijska, namenja predvsem potrebam rudnika in lokalnega prebivalstva. Pozitivna pa sta dva večja, tudi za varnost pomembna projekta na glavni cesti: preplastitev pri RCR in ureditev semaforiziranega križišča.
Se vam zdi vodenje KS naporno?
To ne, predstavlja pa izziv, kako pristopiti k reševanju želja posameznikov, ki jih ni malo.
Kaj vam je najbolj všeč v Toplicah?
Rudarsko izročilo, ki je vpeto v celo zagorsko občino. Vsak od nas je potomec »knapov«, tako ali drugače. Žal pa smo v preteklosti zamudili priložnost, da bi bilo to glavno gonilo zagorskega turizma. Kot da bi v trenutku zapiranja rudnika rekli, to je preteklost, s tem se ne bomo ukvarjali. Zasujmo jame, ugasnimo luči. Obstajale so neke idejne zasnove, ki pa so žal ostale zgolj na papirju. Rudarski muzej imamo sedaj v Kisovcu, vendar je trajalo predolgo, da je prišlo do njegove realizacije. Število obiskov raste iz leta v leto in predstavljajte si, kakšno zgodbo bi lahko pisali, če bi se takrat odločili za načrtovan razvoj rudarskega turizma.
Sicer pa se v Toplicah res počutim doma, všeč mi je, da se krajani med seboj poznamo in povezujemo. Povezujem se tudi s Čolniščami, od koder prihaja moja partnerica. Pred leti sem tako postal podporni član PGD Čolnišče, za sodelovanje v drugih društvih pa mi že zmanjka časa.
TPK
