Po kopnem ali po zraku?

10 let nazaj sem se na potovanju po Evropi zaljubil v deskanje na valovih in od takrat vsako zimo preživim nekaj časa na toplem ob iskanju dobrih valov. Najljubše in nam najbližje destinacije so Zarautz in Fuerteventura v Španiji, Peniche na Portugalskem in Taghazout v Maroku, do katerih vedno potujem z letalom.

Nekje globoko v meni je zasidran tudi strah pred letenjem, ki pa ni tako močan, da bi mi onemogočal potovanja. Če je možno, se odpravim na potovanje z avtom, saj raje potujem po kopnem. Velikokrat sem se tako v Španijo in tudi na Portugalsko odpeljal kar z avtom, saj mi to omogoča večjo fleksibilnost in udobje. In če že lahko izbiram med letalom in avtom, izberem slednje. Na »roadtripih« je vedno več dogodivščin, pa čeprav za to porabim malo več časa, seveda v dobri družbi.

Že kot majhna deklica sem si želela potovanj, avantur, dogodivščin. Krivca sta sigurno moja starša. Kot oficir in medicinska sestra sta nas preganjala po celi bivši Jugi – otroštvo marsikaterega sorojaka mojih let. Že kot dvomesečno dojenčico sta me posadila na letalo iz Ljubljane v Beograd in ljubezen po potovanj, še posebej z letali, je vzklila. Razbohotila pa se je med študentskimi potovanji in raziskovanjem novih dežel z možem. Še danes dobivam občutke prijetnega vznemirjenja pred potovanjem z letalom, vendar jih stres zamujanja na let malo povozi. Zadnjih nekaj let se zaradi kariernih sprememb držim bolj raziskovanja na kopnem, kar pa tudi predstavlja svojevrsten užitek. Samo, da so nova potovanja, avanture, dogodivščine.

Letim pogosto. Verjetno celo prepogosto. Nekaj letov letno je seveda rezerviranih za domovino, ostali pa se razporedijo med polete zasebne in službene narave, blizu in malo bolj daleč. Letenje je, poleg železnice, moja najljubša oblika potovanja. Strahu ni, saj se zanašam na statistiko, ki pravi, da je letenje zelo varno (med turbulencami si to statistiko vneto ponavljam v glavi 🙂 ).

Bruselj ima dve letališči, ki ponujata kopico letov po zelo dostopnih cenah. Ker mesto ne slovi kot zelo sončno, ravno ti leti omogočajo cenovno sprejemljive skoke na jug po se kako potrebne zaloge vitamina D. V preteklosti sem se zelo intenzivno posluževala teh skokov, danes pa jih skušam zminimizirati. Potovanje z letalom je namreč krivo za velike količine izpustov toplogrednih plinov, ki segrevajo naše ozračje. Verjamem, da vsako dejanje, pa naj bo še tako majhno, šteje.

Z letalom letim nekajkrat letno, večinoma je letenje povezano z dopustom in odkrivanjem novih krajev. Zavedam se, da letalski promet predstavlja nezanemarljivo obremenitev za okolje, vendar je na daljše razdalje praktično edina možnost potovanja (sploh ob današnjem hitrem vrtenju sveta).

Za obiske Slovenije letenje ni aktualno, saj je razdalja do Dunaja vseeno premajhna, da bi bilo letenje boljša alternativa avtomobilu ali vlaku, ki sta tako s finančnega, kot tudi časovnega vidika (ob upoštevanju izgubljenega časa na letališču in poti na in z letališča) boljši alternativi.

Posebnega strahu pred letenjem nimam, tudi preganjanje dolgčasa na daljših poletih mi v zadnjih letih ne predstavlja več posebnih težav. Bolj kot sam let mi je v večini primerov mučno čakanje na letališču, ki ga ponavadi spremlja slaba letališka kava (z izjemo Italije).

Letim nekajkrat letno. Ne ravno pogosto, a redno. V glavnem grem na letalo, ko se vračam domov, na dopust grem pa raje po kopnem. Sem namreč ena tistih potnic, ki grdo zavija z očmi, ko se vrsta za vkrcavanje nikamor ne premakne, varnostne procedure pa mi sploh predstavljajo nepotrebno zavlačevanje poti, zato raje potujem z avtom. Sicer dlje traja, da se daleč pride, ampak pot do tja je pa velikokrat bolj magična kot eksotične destinacije na drugem koncu sveta.