Pismo Božičku

»Božičku in dedku Mrazu nisem pisala in že dolgo mu ne. Ničesar materialnega ni, kar bi si želela. Vse imam, kar potrebujem, in trudim se, da ne zapravljam denarja za darila in stvari, ki jih ne potrebujem. Podobno ravnam tudi, ko razmišljam o drugih ljudeh. Tistim, ki jih imam rada, ob praznikih podarim praktična darila, ki ne obležijo nekje v predalu ali na polici. Kozarec medu, steklenico vina, piškote ali pa kaj podobnega. Bistva praznikov ne vidim v obdarovanju in v treh dobrih možeh, ampak v času, ki ga preživim skupaj s tistimi, ki jih imam rada. S partnerjem se trudiva, da bi zmanjšali količino odpadkov, ki jih ustvari naša družina, darila, ki jih kupiš v trgovinah, pa pogosto spremljajo gore plastike, ki po začetni evforiji in navdušenju vsa roma v smeti. Otroke obdariva, a paziva na to, da so darila praktična in nikoli razkošna. Moje želje za prihajajoče leto tako niso materialne. Želim si, da smo zdravi, da se razumemo in smo zadovoljni. Leto, ki mineva, je namreč moji družini prinesel težko preizkušnjo. Ko vidiš svojega otroka na bolniški postelji in dneve presediš ob njem, odpade vse, kar je nepomembno v tvojem življenju. Hvaležna sem, čeprav preizkušnja še ni zaključena, da je najhujše že za nami.«

»Po mojem mnenju izredno problematično ni samo pismo enemu ali drugemu, temveč tudi celoten spektakel okrog imenovanih mož, zato ga seveda v celoti odklanjam in vanj v nobenem primeru ne vstopam. Nič pisem, nič kupovanja, nič obdarovanja. Razlog za takšno držo je dvojen. Po eni strani je potrošniški aparat dogajanje okrog t. i. dobrih mož pripeljal do razsežnosti, ki izražajo popolno duhovno izpraznjenost civilizacije in jo v njenem neumnem norenju delajo skrajno tragično – pa se ona tega niti dobro ne zaveda. Obsedeno stanje sem prisiljen občutiti preko vsiljujočih plakatov in nujnih nakupov hrane, ampak sem že od tega popolnoma utrujen. Po drugi strani pa (predvsem) ne morem sprejeti, da je celotna zgodba velikanski nateg. Otroke uvajamo v izmišljeno zgodbo neobstoječih bitij, ki enkrat letno obdarujejo s sladkarijami in igračami ter tako vzbujajo pričakovanje in zadovoljstvo nad darili. Do sem sicer nič zelo težavnega. Izredno težaven pa je trenutek, ko otroci zvedo, da je v ozadju izmišljotina. Zdi se mi, da se težavnosti otroci niti ne zavedajo, odrasli pa še manj. Srž pa je v tem: če smo svoje otroke od rojstva uvajali v praznovanje s pomočjo izmišljotine, kako si predstavljamo, da nam bodo verjeli, ko jim bomo poskušali posredovati nekaj resnega? Mar ne bodo sumničavi, spominjajoč se čisto prvega natega, s katerim smo jih obmetavali? Morda pa je, si bodo mislili, poudarjanje spoštovanja, solidarnosti, poštenosti in domoljubja izmišljena zgodba, ravno tako kot tista z darili na začetku življenja?«

»Ne glede na Božička in dedka Mraza so moje želje vedno enake: samo naj bo vse dobro. Naj se ne zgodi nič groznega. Nič takega, kar bi omajalo mojo vero v življenje. Življenje imam neskončno rada. Lepo je. Tudi če človek nima največje možne televizije (ali pa vsaj take, ki dela), najnovejšega telefona, najlepšega avta in dveh magistrskih nazivov. Veliko več štejejo dejanja, ki jih ni mogoče kupiti. To, da je človek dnevno v interakciji s pozitivnimi ljudmi. Včasih se že najde kdo, ki je negativec, ampak iz mojega sveta se taki sami izločijo. Ker jim gre na živce moj pozitivizem.«

»Miklavž, Božiček, dedek Mraz. Trije dobri možje, ki naj bi v mesec december prinesli svetlobo v temi, že od nekdaj je mesec pričakovanj. Je pa res, da je najmlajši od njih dedek Mraz, nekje sem prebral, da ga je leta 1954 takratna Zveza prijateljev mladine podarila otrokom zato, da bi ta dobri mož otrokom pričaral pravljičnost, staršem pa naložil, da otroke slišijo v njihovih željah.

Kakorkoli, dejstvo je, da s(m)o te tri dobre može skomercializirali že skoraj do skrajnosti, december se prične že skoraj v oktobru, ko na police naših veletrgovcev prihaja ves blišč (in beda), predvsem za potešitev otroških želja. Napisal sem »naših« veletrgovcev, opsa … Kdo pa je sploh še naš? Spomnim se, da je bilo prav lepo v časih, ko smo bili materialno manj obdarjeni in smo še verjeli v skrivnosti. Sedaj se vsa ta čarobnost pričakovanja daril prenaša na otroke. In prav prisrčni so v svojem izražanju želja in nestrpnega pričakovanja daril. Na žalost pa so revnejši otroci ta čar nekako potisnili globoko vase, na nek način so preveč obremenjeni s skrbmi staršev, da zagotovijo elementarne dobrine preživetja.

Pisma Božičku ali dedku Mrazu nisem pisal. Če pa bi ga, si seveda najbolj želim, da bi ljudje ob božiču, ki je sicer največji krščanski praznik, namenjen predvsem družinskemu in medsebojnemu praznovanju ter obdaritvi, ali pa v pričakovanju dedka Mraza, ob vseh lučkah, ki svetijo okoli nas, znali in zmogli odpreti srce in doživeti toplino v medsebojni pozornosti. In moja želja? Poleg zdravja in zadovoljstva za najdražje, ja, je še kar nekaj krajev, v Sloveniji in širše, ki bi jih bilo vredno obiskati …«

»Posebnega »pisanja« ni bilo. Ima pa človek v sebi vedno neke želje in tudi prav je tako. Te pridejo še bolj na površje v tem prednovoletnem času, ko smo vsi polni pričakovanj, takšnih in drugačnih. Nobena skrivnost ni, da si človek v mojih letih želi predvsem zdravja in miru. Če to bo, bom imela dobro podlago za uresničitev še preostalih mojih želja, ki pa so: da bom lahko skrbela za družino; da bo veliko obiskov vnukinje Eli; razveselila bi se še kakega vnuka; da bom lahko obiskovala očeta v domu starejših; da bom še večkrat »skočila« v Zagorje; da bom šla v hribe, nabirala gobe in druge gozdne sadeže; šla plavat; šla na kak izlet … Potem pa bo že spet konec leta, pa novo in spet …«