Papirnata ali elektronska?

»Najljubše so mi klasične voščilnice, narejene doma, izrezane na roko, porisane z otroškimi risbicami. Ko so bili otroci majhni, smo se izdelovanja voščilnic lotili že v novembru ter smo rezali, packali, lepili, pisali in se zabavali. Lepe želje so obred, ko vsakemu od najljubših napišeš nekaj posebnega. Misel, ki je namenjena samo njemu ali njej. Doslej so mi bile najljubše voščilnice, ki sem jih eno leto morala narediti na hitro. Hčerka Zoja je bila še čisto majcena in njene nogice najlepše na svetu. Naredila sem bele voščilnice z rdečimi pravokotniki, na katere sem odtisnila pobarvano majhno nogico. Sorodniki in prijatelji so bili navdušeni. Elektronske čestitke in sporočila po telefonu so neosebna. Ne maram jih in jih ne pošiljam. Če komu nisem poslala voščilnice, ga raje pokličem in malo poklepetam. No, zdaj pa se bo počasi treba spet lotiti dela.«

»Upoštevajoč različne jezike ljubezni (ko imam v mislih določeno knjigo, ampak recimo, da je ne izpostavim bolj, kot sem jo že) doživljam voščilnice kot darilo. V tem smislu jih ne razumem kot pomembno sestavino praznovanja, bodisi božiča bodisi drugih dogodkov. Ne morem reči, da jih nisem vesel, še posebej, če se v njih skriva zelo osebni nagovor; po drugi strani jim pa ne posvečam pretirane pozornosti. Bolj kot je torej voščilnica instant, manj me gane. Sem najbolj uvrščam neposrečene slike na Facebook-u … z vidika boljšega izkoristka časa te preprosto preskočim. Je pa res, da imam navado, da si ročno napisane za nekaj časa postavim na svojo mizo, ker se preko njih predvsem med jutranjimi molitvami spominjam pošiljateljev. S tem naredim nekaj resnično svojega, kar je dosti bolje, kot če bi denimo odgovarjal na prejeto pošto. Ostaja torej vprašanje pošiljanja, s katerim sem se ukvarjal precej časa. Če sem pošiljal voščilnice, sem se počutil nenavadno; če jih nisem, sem se počutil še bolj čudno. Končno sem nekaj časa nazaj sprejel odločitev, da bom glede tega svoboden in ne nujno sledilec uveljavljenih navad. To je pripeljalo do tega, da voščilnic zlepa ne pišem in ne pošiljam. Najbolj zato, ker se v tem ne morem izraziti, nekoliko pa tudi zato, ker se mi zdi nedopustno, da bi vstopil v nekakšno množično dogajanje. Nočem biti rušilen ali žaljiv. Iz prejetih voščilnic namreč vidim, da je dosti ljudi, ki v napisanem najdejo izredno lep in lasten izraz. Jaz pač nisem med njimi.«

»Pri meni zagotovo zmagajo papirnate voščilnice. Take najrajši prejemam. Vem, da me moja študentska cimra ne bo pustila na cedilu in mi bo tudi letos poslala tako pristno voščilnico, na roke napisano, z željami, namenjenimi samo meni … in to kljub temu, da je ona od mene nikoli ne dobi. Jo pa obvezno pokličem, ko pride voščilnica. Včasih sem kar precej časa porabila za iskanje in piljenje primernih želja, tudi za poslovna voščila, obvezno v tiskani obliki, na žalost natisnjeni, sedaj pa … tako kot večina, tudi jaz počakam, da po elektronski pošti ali telefonu pride kakšen zanimiv primerek in ga potem posredujem naprej. Ali pa se odločim in nekatere ljudi kar pokličem. Tako, po navdihu. Predvsem ob rojstnih dnevih. Ker sem čisto tehnični tip človeka, mi ustvarjanje voščilnic sploh ne leži.«

»Klasične papirnate voščilnice imajo zame vsekakor bistveno večjo osebno čustveno noto, saj na nek način utrjujejo še tisto primarno komunikacijo med ljudmi. Sodobne elektronske voščilnice pa seveda pomenijo enostavnejšo, mogoče že rutinsko izrekanje voščil. Največkrat nimajo velike čustvene note, še posebno ob množičnem pošiljanju, so pa, nenazadnje, znak določene pozornosti. V preteklem obdobju sem izdelal kar precej novoletnih voščilnic, tako poslovnih kot osebnih. Tudi sedaj še občasno izdelam kakšno, predvsem za sorodnike in prijatelje. Pri tem pa vsekakor iščem določeno izvirnost. Voščilo kar pogosto sestavim sam. Je pa seveda to velikokrat pogojeno s trenutnim navdihom in časom. Pri tem pa nimam v mislih samo novoletne voščilnice, temveč tudi tiste ob osebnih praznovanjih. Glede na sedanji tempo življenja, sem seveda vesel tako papirnatih kot elektronskih voščil. Vsa kažejo na določeno pozornost s strani pošiljateljev, je pa res, da ima klasična, vsaj zame, večjo osebno noto. Pri vseh prejetih voščilnicah in čestitkah pa se pravilom držim osnovnega načela bontona, da se zahvalim oz. pošljem svojo, na kar se sicer velikokrat pozablja.«

»Živimo v času, ko smo vedno bolj odtujeni drug od drugega, vedno redkeje si vzamemo čas za kratek klepet. Vsled tega smo lahko veseli vsakega voščila ne glede na obliko. Važno je sporočilo, vsebina in predvsem dejstvo, da se nas je nekdo spomnil. Če se že odločam, kaj mi je ljubše, zmaga klasična papirnata voščilnica. Ne uspe mi vsako leto, ko pa mi, moram reči, da mi pomeni pisanje voščilnic nekaj posebnega. Vzamem si čas, ni to tekoči trak, to je razmišljanje o ljudeh, katerim pišem, vsakemu posebej izberem voščilnico in poskušam izbrati voščilo, ki je čimbolj osebno, lepo napisano lastnoročno. Voščilnic ne izdelujem sama. Kupim predvsem voščilnice, ki so povezane z dobrodelnostjo. Pred desetletjem je bivša sodelavka zbrala in izdala zbirko 200 novoletnih voščil. To njeno darilo mi je v pomoč pri sestavi voščil, vedno pa poskušam dodati še kaj svojega. Žal vse ne gre vedno po načrtih ali ni pravega razpoloženja, takrat pa je voščilo krajše, zaželim lepe praznike in vse lepo v prihajajočem letu. Glede na to, kako se sama lotim pisanja voščilnic, predvidevam, da tudi tisti, ki jo pošljejo meni, razmišljajo podobno. Priznam, da se jih resnično zelo razveselim. Moram pa tudi sprejeti, da je šel razvoj tako naprej, da vsi več ali manj uporabljamo telefone, e-pošto, razna družbena omrežja. Vse se spreminja in se tudi zadeve na tem področju.«