Spoštovani Savus, 3. december je praznik, Veseli dan slovenske kulture, kot spomin na največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna (3. 12. 1800, Vrba na Gorenjskem). V njegovo čast in spomin pošiljam v objavo njegovo pesem Pevcu, kjer globoko, pretresljivo razmišlja o pesniku in pesnjenju. Pesem v obliki svečane posode vključuje slovenske samoglasnike in ob njihovem globljem pomenu izlije v posodo pesnikovo dušo in srce. Zraven veličastne posode, pritikam svojo posodico, z malo šaljivo, pikro vsebino poškilim v sedanje, namišljeno pesnikovo rajsko bivališče, kako z njega gleda na našo slovensko mizerijo. Spoštovani Savus, omogočite mu ta pogled,« je tokrat zapisal ob poslani pesmi naš hišni pesnik, Zagorjan Vlado Garantini. In z veseljem bomo Ta veseli dan kulture popestrili z verzi.
France Prešeren
Pevcu
Kdo zna
noč temno razjasnit’, ki tare duha!
Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zore do mraka, od mraka do dne!
Kdo uči
izbrisat’ ‘z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih odvzet’ spred oči,
praznoti ubežati, ki zdanje mori!
Kako
bit’ hočeš poet in ti pretežko
je v prsih nosit al’ pekel al’ nebo!
Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru!
Vlado Garantini
Nebeška romanca
V nebesih pijem le mleko,
z medom slajeno,
ob meni škof Slomšek
En hribček bom kupil prepeva,
na desni Boga očeta sedi Janez, znan Zagorjan,
z glorijo nebeško ves obsijan.
Sveti Peter je mnoge posvečene može premestil v vice.
Slovenceljni se križajo,
Slovenci se hahljajo,
sveti papa zadovoljno kima s sivo glavo,
pravični Bog z božjim očesom mežika,
s težavo miri srborito slovensko elito,
naj se vedejo, kakor se šika.
Po svetovnem spletu sem zvedel,
da si pravoverni Slovenci novo himno želijo,
ker v prejšnji ni Boga, je pa vrag.
In ker gre himna večkrat po svetu naokrog,
je lepo in prav, da je v njej tudi Bog.
Včeraj sem zato tisto kitico pravičneje preuredil,
po svetovnem spletu poslal jo v Ljubljano
na ministrstvo za kulturo.
Nekemu pesnika iz Zagorja sem dal pooblastilo,
naj gre preverit,
da se z e-pošto slučajno
ni kaj zalomilo.
Ta kitica naj se odslej takole glasi:
»Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak prost bo vsak,
le Bog in sosed bo mejak.«
Za narod slovenski molim, vsak dan,
da bi že na zemlji užival nebesa,
sem torej veren, a ne pobožen,
ljubi Bog na to ne da nič.
Ob kulturnem prazniku pošiljam
nebeške pozdrave,
Vaš pesnik, slovenski poet,
doktor Prešeren France.
Savus
Foto: arhiv Savus