Osnovnošolci in srednješolci so pred kratkim zaključili šolsko leto in začeli uživati v poletnih počitnicah. Kako se julijska zasedba Zasavskih pet spominja svojih šolskih let? Kateri je bil njihov najljubši predmet, najljubši učitelj? Imajo kakšno anekdoto iz šolskih klopi, ki se jim je posebej zapisala v spomin?

Matej Draksler, soustanovitelj Zavoda Stik, Zagorje

Na šolska leta imam zelo lepe spomine. Predvsem se spominjam druženja s prijatelji in preživljanja prostega časa na šolskem igrišču. Zelo rad sem igral košarko. Zanimanje mi je že zelo zgodaj vzbudila zgodovina, kar me je kasneje tudi vodilo v študij arheologije.

 

 


Timotej Funkel, predsednik KS Dol in predsednik GZ Hrastnik

Šolska leta so mi ostala v lepem spominu. Nobenih skrbi, težav z internetom, wifijem in podobno. Tekom šolskega leta smo se trudili pisati domače naloge in se učiti, večino časa pa sem s prijatelji preživljal zunaj na svežem zraku. Počitnice smo seveda po cele dneve preživljali zunaj, na igrišču, travnikih, v gozdu … nobena stezica v našem kraju ni ostala neodkrita. Komaj smo čakali, da zaključimo šolanje in odrastemo, ko smo dosegli to mejo, pa bi se vsi najraje vrnili v šolske klopi, sploh osnovnošolske. Posebej ljubega šolskega predmeta nisem imel, niti predmeta, ki bi ga »sovražil«. Tudi učitelji so bili prijazni, dostopni in seveda primerno strogi.


Božidar Kovačec, častni občan Občine Trbovlje

Moje počitnice na vasi so bile kot vsake druge. Morje nam je pomenilo letno kopališče v Trbovljah, prvič pa sem ga videl, ko mi je bilo enajst let. Doživel sem ga v gasilski koloniji v Pacugu.

Poklicno šolo sem končal v Trbovljah, kjer sem se izučil za kovinostrugarja. Seveda bi naj to bile moje zadnje počitnice. Ob obisku neke trgovine v mestu sem srečal sošolca Bineta iz kovinarske šole, ki je ravno tako iskal zaposlitev. Kolega Bine mi je takoj predlagal, da bi lahko šla naprej v šolo. Tako sva se vpisala v Srednjo tehnično šolo Trbovlje. Želela sva v drugi letnik, zato sva morala opraviti izpite iz šestih predmetov in počitnice so bile eno samo učenje.

Od preostalih sošolcev sva bila malo starejša, jaz pa sem takrat brenkal bas kitaro pri domačem ansamblu. Zaradi tega je bil marsikateri ponedeljek v šoli kar naporen. Očala nosim že od malega, takrat pa sem imel med drugim že sončna očala z dioptrijo. Ta so bila stalno zatemnjena in takšnih, kot jih nosimo danes, še nismo poznali. Ne spomnim se, kako mi je prišlo na misel, da bi si nadel ta očala za prekrivanje dremeža. To sem počenjal samo ob napornih ponedeljkih, seveda samo pri določenih profesorjih. Sošolci najprej niso bili pozorni na to moje početje. S časom pa jim je postajalo sumljivo in so to mojo inovacijo po daljših analizah in zasliševanjih tudi odkrili. Tako so sončna očala vse do konca srednje šole ostala moj zaščitni znak in vzrok mnogih komentarjev in smeha.

Mladi, ki to berete, se boste ob tem rahlo nasmehnili in si dejali: »Stari triki …« In moj nasvet: ne potrebujete nobenih »pripomočkov« na vaši poti do zastavljenih ciljev. Imate vse, kar potrebujete.

Bil sem generacija 1970, naslednje leto pa bo okroglih petdeset let, odkar sem zapustil šolske klopi.


Urša Poznič Goršek, direktorica Katapulta, Zagorje

Na šolske čase imam lepe spomine. Osnovno šolo sem obiskovala na Izlakah, kjer še danes živim in moji otroci obiskujejo isto osnovno šolo. Menim, da je ruralno okolje boljše za razvoj otroka in mladostnika, saj ponuja veliko možnosti za gibanje in stik z naravo, česar v današnjem svetu manjka. Vedno sem imela rada naravo in živali, zato je logično, da sem imela najraje biologijo in učiteljico Martino Mlakar, ki mi je poleg narave že v mladih letih približala tudi svet živali. Anekdot iz šolskih klopi je veliko, ni pa takšne, ki bi jo posebej izpostavila.


Slavko Stošicki, ustanovitelj družbe Samps, Trbovlje (zdaj Bled)

Na osnovnošolska leta imam lepe spomine, saj so ta leta pomenila druženje, prijateljske medsebojne odnose in prebujanje najstništva. Pristni odnosi so se z večino sošolcev ohranili vse do danes. Letos bomo na skupnem srečanju praznovali že 50 let. Bili smo prva generacija na osnovni šoli Tončke Čeč v Trbovljah. V veliko zadovoljstvo mi je dejstvo, da sem bil vpisan v zlato knjigo šole kot odličnjak vseh osmih let šolanja. Vkolikor se ozrem v preteklost, so mi bili vsi predmeti enako pri srcu. Najbolj pa sta mi bila pri srcu razrednik Maks Starc in tedanji ravnatelj Franc Dežjot. Maks Starc je bil odločen, a hkrati prijazen, veliko mu je pomenilo naše druženje in dobri odnosi, ki smo jih imeli učenci med seboj. Zaključek osnovne šole je zame pomenil tudi začetek športnih aktivnosti v atletiki ter igranja klarineta.