Na današnji dan leta 1898 se je v Ljubljani rodil Ernest Adamič, publicist, filmski režiser, filmski scenarist, ki je globoko sled delovanja pusti tudi v Zasavju. Tam je deloval od leta 1926 do 1941. Napisal je celo roman o zagorskih rudarjih in steklarjih, vendar ta ni izšel zaradi tega, ker je urednik Tone Seliškar nekam založil del romana. Je pa zato ustvaril nekaj zanimivih filmskih zapisov o Zasavju.

Družinske vezi

Ernest Adamič se je rodil 27. novembra 1898 v Ljubljani mami Katarini (rojena Brus) in očetu Avgustu. V družini so bili še bratje Emil, Viktor in Anton, njegov nečak je bil Bojan Adamič. Adamič se je poročil po prvi svetovni vojni z Marijo Repič, hčerko akademskega kiparja Alojzija Repiča.

Prva svetovna

Med prvo svetovno vojno je bil vojak na soški fronti.  Po vojni je končal šolanje na učiteljišču. Najprej je učil na deški (stari) šoli v Novem mestu (1919–23) in bil tudi dirigent Dolenjskega pevskega društva (1921–22); kasneje je poučeval na šolah v Škocjanu pri Turjaku (prvo skupno službeno mesto z ženo Marijo) in v Tomišlju pod Krimom (1923–26).

Delo v Zagorju

Leta 1926 je na lastno željo začel poučevati v Toplicah pri Zagorju ob Savi. Šolo so večinoma obiskovali otroci rudarjev, v tem okolju s proletarskimi značilnostmi pa je začel Adamič pisati za časnik Jutro. Sprva so bile to kratke impresije iz Zagorske doline, kar je sčasoma preraslo v pisanje feljtonov z resnejšimi stremljenji (npr. povest Dečka iz sirotišnice). Hkrati je pisal mladinske povesti za Naš rod (po vojni za reviji Pionir in Ciciban) ter kot publicist objavljal še v Slovenskem narodu, Učiteljskem tovarišu, Mladini in Žiki, po vojni pa v Ljudski pravici, Tovarišu, Filmu …).

Od leta 1926 do 1941 je v Zagorju deloval kot prosvetni delavec, režiser (režiral je nad 40 zahtevnejših odrskih del domačih in tujih avtorjev, ki jih je delno tudi insceniral, delal je kot šminker, scenograf in slikar kulis, risar plakatov, pevovodja itd.) in kot igralec (tudi skupaj z ženo Marijo, ki je bila prav »vpoštevana karakterna igralka-amaterka«). V tem času se je ukvarjal tudi s fotografijo, bil predsednik šahovskega kluba ter ustanovni član in trener nogometnega mladinskega moštva Sportni klub Zagorje. Takrat je napisal tudi eno svojih najpomembnejših del Hiša pod uro, romaneskno kroniko iz zgodovine zagorskih steklarjev in rudarjev na podlagi proučevanja njihovih preteklosti. Delo ni nikoli izšlo, ker je Tone Seliškar (takratni urednik Ljubljanskega zvona) izgubil 20 tipkanih strani poglavja Steklo, Adamiču pa jih nikoli ni uspelo ponovno spisati, čeprav si je to želel.

Radijske igre

Od 1930 do okupacije je pisal mladinske radijske igre in se uvrstil med prve radijske pisatelje. Pisal je tudi radijska predavanja o zgodovini Zagorske doline, besedila za radijske šolske ure, se udeleževal natečajev za radijske igre zahtevnejše vsebine ter se usposobil za radijskega sodelavca (predvsem za mladino). Ustvaril je nad 50 radijskih iger za potrebe šolskega radia, napisal je tudi več enournih radijskih iger, tudi Zagorje v zgodovini in Pozor! Tu humor iz revirjev. Po vojni je napisal 64 tričetrturnih predavanj o gospodarskih vprašanjih, z Antejem Gnidovcem pa sta te dialoge prebrala tudi pred radijskim mikrofonom. Kasneje se je vrnil k pisanju za potrebe šolskega radia.

OF in Dachau

Leta 1941 je skupaj z drugimi zagorskimi učitelji izgubil službo in se začasno zaposlil kot »šihtenšrajber« (verjetno popisovalec izmene) pri podjetju Dukič v Toplicah pri Zagorju. Ko je izvedel, da jih nameravajo izseliti, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je bil tajnik pri Rdečem križu. Od leta 1941 je aktivno deloval v OF. Maja 1944 so ga aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. V Mathausnu je zaradi pljučnice izgubil edinega sina Leva, tudi njemu se je zdravje poslabšalo.

Namesto literature film

Po vojni je bil do novembra 1947 sekretar terena Kolodvor v Ljubljani, pozneje le aktivni član Zveze borcev in SZDL ter sodelavec sindikata, dalj časa pa tudi predsednik Društva filmskih delavcev. Na Ministrstvu za trgovino in preskrbo delal kot tiskovni referent. Ves ta čas ni pisal nobene literature, zato pa se je posvetil filmu. Kot režiser in scenarist je posnel več kot 80 kratkih filmov, tudi Med zagorskimi rudarji, V dolini Soče, Štehvanje. V šestdesetih letih je za televizijo izoblikoval pomembno serijo portretov slovenskih kulturnih in znanstvenih delavcev. Delal na Direkciji za kinematografijo v Ljubljani, Triglav filmu in Viba filmu, od leta 1951 pa kot svobodni filmski delavec umetnik. Pomemben je bil tudi v filmski publicistiki.

Za zasluge je med drugim prejel medaljo zaslug za narod in red zaslug za narod s srebrnimi žarki. Ernest Adamič je umrl 12. maja 1977. Po podatkih Slovenske biografije v Ljubljani, po podatkih Zasavskega rokovnika pa na Golniku.

MP

Foto: Slovenska biografija

Viri in literatura

Ahac Meden, Slovenska biografija, 2013

Roman Rozina, Zasavski rokovnik, 2006