Petek zvečer je čas za poezijo. Vzemite si nekaj minut in v miru preberite Jesensko pravljico. »Spoštovani Savus in njegovi bralci, tale pravljica je resnična, le njen naslov je napačen. Pojdite v gozd, večkrat, in se prepričajte, vsakokrat bo drugače, a vedno čudovito. Ne pozabite s sabo vzeti oči in ušes. Upoštevajte tudi priporočila o hoji po gozdu. Ko boste nabrali štorovke, preverite, da ne boste pomotoma prinesli domov kakega gozdnega škrata. Vtise potem primerjajte s pravljico. Napišite svojo pravljico. Pa srečno popotniki in Savus!« je zapisal zagorski pesnik Vlado Garantini v dopisu ob pesmi.
Jesenska pravljica
Skozi jesenski gozd
se vetrič razigran sprehaja,
in presunljivo piska na piščali.
Kot v transu se zibajo drevesa,
vsa dremava uspavanke mrmrajo.
Dan za dnem,
noč za nočjo
neumorni gozdni škrati
iz rubinov, safirjev in ahatov
pisane preproge tkejo.
Pred firbci vsiljivimi poskrijejo se
pod klobučke mušnic, marel, gobanov,
ali smuknejo v samo njim znane jame.
Po prstih stopajmo,
po možnostih le bosonogi,
kot srnice in gozdne vile,
ki skrivne ubirajo stečine,
da ne umažemo ali potacamo
te čudežne tkanine.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus