Veliko ljudi dojema življenje kot ‘zero-sum igro’ – to, da lahko nekdo zmaga samo na račun nekoga drugega, ki mora izgubiti. Predvsem je ta miselnost prevladujoča v poslovnem svetu. En lahko zmaga samo, če premaga nekoga drugega, ki mora izgubiti.
Nekaj nas skupaj ugotovi, da imamo iste interese in cilj, ter da si na tej poti lahko pomagamo. Vendar slej ko prej pride vsaj pri enem izmed nas do tiste ideje, da dva ali trije ne moremo zmagati. Zmagovalec je vendarle lahko samo eden.
Ampak, zakaj? Kje že to piše? Komu smo spet nasedli, da nam je zameglil pogled in nas prepričal, da mora (na koncu) (o)stati samo en.
Ko začnemo med sabo izmenjevati mnenja in ideje, smo vsi naelektreni v isto smer. ‘Ti lahko meni to pomagaš, jaz lahko tebi, oba tretjemu. Skupaj bomo ustvarili nekaj boljšega, kot bi lahko samo jaz, ti ali kdo od ostalih.’
Na neki točki pa se prebudi ego (vsaj) enega od nas (ko/ki pred očmi izgubi vizijo) in se vpraša, zakaj so ga ostali omamili. In s kakšnim namenom je bil zaveden.
Kot je egu podobno, se ta začne prebujati in dvigovati, ter spraševati, kje je bil naplahtan. Ko pogleda okoli sebe, ne vidi nobenih prednosti, ampak samo napake in prevare.
Če uspem na neki točki zaustaviti to spiralo pogrezanja, se vprašam: “OK, ampak kaj pa imam oziroma sem dobil od tega?” In ker je ego zelo kratkoviden, ne vidi dolgoročnih in daljnosežnih prednosti, ampak samo tiste kratke hitre zmage (in poraze).
Takrat pogledam na ostale – tebe in tretjega. Ker mi je ego že zameglil daljnosežni pogled, ne vidim, da s tem, ko nesebično pomagam tebi, sočasno tudi sam pridobivam koristi. Saj verjetno že veste, da ‘zastonj kosilo ne obstaja‘.
Pred časom sem že pisal o ‘Pasu z orodjem‘, kjer sem pojasnil, zakaj so naše prednosti v pomoči drugim večje kot kadar pomagamo sebi. Več jih je.
- Prva – pri svojih izzivih sem večinoma čustveno vpleten, zato (tudi zaradi svojega ega) precej težje objektivno ocenim situacijo in najdem rešitev.
Pri pomoči drugim pa je ravno obratno. Ker v situaciji ne prebudim svojega ega in ta ne zavzame ‘preživetvenega stališča‘, lahko mirno, bolj objektivno in daljnovidno ocenim situacijo ter jim pomagam najti (bolj) primerno rešitev. - Druga – ko nekomu pomagam rešiti izziv (sami ga lahko vidijo le kot problem), to orodje za rešitev izziva lahko pripnem tudi za svoj pas z orodjem. In ker izzivi, za katere že imam rešitve, niso več izzivi, ampak samo (manj pomembni) dogodki, sem s tem rešil tudi svoje potencialne probleme.
- Tretja – ko rešujem več novih in drugačnih izzivov, si s tem širim svoje veščine in sposobnosti, ter širino razmišljanja.
- Četrta – ne da bi razmišljal o tem (ker s tem oviram potrebno moč in fokus za reševanje izziva) dvigujem naklonjenost drugih in pogosto tudi potencialno pomoč, ko jo bom jaz potreboval.
Lahko bi še našel kakšno drugo prednost in našteval naprej, ampak sem vas s tem načeloma želel zgolj pripeljati do vprašanja (oziroma spoznanja), če ima igranje ničelne vsote sploh smisel, ali gre zgolj za zablodo, ki nas (vse skupaj) tlači in zavira.
. . .
Smo s tem prišli do nasprotja – do paradoksa dvojne zmage, ki mu eni pravijo ‘win-win‘? Kje je tu paradoks? Ta ‘win-win‘ izgleda, da nasprotuje prvemu (univerzalnem) zakonu termodinamike.
Ne, brez panike. Ne bom zašel v fiziko (oziroma metafiziko). Samo omeniti sem želel, da vse v vesolju deluje po univerzalnih zakonitostih. Ter bistvo prvega zakon termodinamike, ki pravi, da se energija ne more ustvariti ali uničiti, temveč se lahko le pretvarja iz ene oblike v drugo.
Ja, vse okrog nas (vključno z nami) je samo energija (v eni izmed bolj ali manj (prepo)znanih oblik).
OK, kaj je potem s paradoksom? Ja, tudi o tem sem pred časom bluzil v enem izmed mojih člankov. Na kratko, prepričan sem, da paradoks ne pomeni nečesa, kar ni mogoče, temveč samo nekaj, kar mi ne razumemo oziroma (še) ne vidimo celotne slike (‘big picture’).
Zaključek ali smisel tega?
Preberite vse tole še enkrat (in poskusite ugotoviti, kaj sem hotel s tem povedati). Potem si tole shranite in preberite še kdaj, ko boste v dvomih kako naprej oziroma boste sami ali nekdo v vaši bližini potreboval predlog ali pomoč kako naprej.
Že tole o ničelni igri samo po sebi predstavlja precejšnji korak naprej pri osebnostni rasti in razvoju. Naslednjič pa bom pojasnil, zakaj na bolj poglobljenem nivoju to niti ni pomembno. Dvojnost, ki sočasno predstavlja nasprotni pol, in bolj pomembno pojasnilo celote obeh polov.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
