Edvard Vecko pri svojih 75 letih še vedno igra namizni tenis. Šport, ki ga je spoznal, ko se je nekega dne odpravil v kino, ga je zasvojil že v mladih letih in od takrat je nizal uspeh za uspehom. Je najboljši namiznoteniški igralec v zgodovini Slovenije. Z ekipo Jugoslavije je osvojil bron na SP v Münchnu 1969, na EP je bil dvakrat zlat (Lyon 1968 – dvojice in Berlin 1962 – ekipno), dvakrat srebrn (Berlin 1962 – dvojice in Malmö 1964 – ekipno) ter enkrat bronast (London 1966 – dvojice). Letos je postal častni občan Hrastnika.

Letos so vas v Hrastniku počastili z nazivom častnega občana. Kako ste sprejeli to priznanje?

Vecko med igro na mednarodnem prvenstvu Jugoslavije. Ljubljana, 6. 11. 1963.

To mi pomeni nekaj življenjskega, saj sem že tudi malo v letih, letos bom imel 75 let. Nisem si mislil, da se bodo spomnili name v teh letih. To mi je pomenilo nekaj zelo velikega, sploh pa v mojem Hrastniku. Kamorkoli sem šel po svetu, vsepovsod sem dejal, da sem doma iz Hrastnika – ne iz Ljubljane. Še danes živim v Hrastniku. Bil sem ganjen, na koncu sem se zjokal. Sem bolj mehkega srca, ampak to je pošteno, ko veš, da si srečen.

Kakšna je bila vaša mladost?

Mladost je bila dosti težka. Doma je bilo pet otrok, oče je delal v Steklarni. Niti stanovanja nismo imeli, štiri mesece smo živeli v skladišču. Nekako smo tudi to preživeli. Potem smo dobili stanovanje, preselili smo se v kolonijo.

Kako ste se spoznali z namiznim tenisom?

Nekega dne sem šel v kino kemične tovarne gledat film Johna Wayna. Naenkrat sem zaslišal aplavze. Ker sem bil bolj majhen, sem se povzpel na okno in ravno tam je bila šipa, skozi katero se je videlo v notranjost. Gledal sem, kako gredo glave sem in tja in slišal aplavze. Odvijala se je tekma med namiznoteniškim klubom kemične in Trbovljami. Takrat sem prvič v življenju videl tisto žogo, ves čas sem sedel na oknu, sploh nisem šel v kino, tako mi je bilo všeč, kako je šla žoga sem in tja. Naslednji dan sem šel tja in takoj dobil odgovor: »Ti ne moreš igrati tu, nisi naš, ti si iz steklarne.« Ampak Pepi Oberauner me je branil. Rekel je, ti kar pridi jutri, ti bom jaz dal lopar in boš začel igrati. Rad je imel otroke. Res sem prišel naslednji dan, notri je bila ena miza; prostor je bil tudi jedilnica za delavce, tla so bila namazana z nafto. Mi smo bili včasih bosi. Igrali smo po dve, tri ure. Bilo nas je 30, miza pa ena in večinoma smo igrali »amerikanca«, kjer igralci tečejo okrog mize.

Tako se je začelo. Kako pa nadaljevalo?

Vecko in Korpa na zmagovalnem odru. Ljubljana, 8. 11. 1963

Mama mi je kupila nov lopar iz dveh delov. Začel sem igrati, hoditi na turnirje, igrali smo tako rekoč dan in noč. Tudi za novo leto smo igrali. Kolega Igor Žabkar je bil vedno pripravljen za igro, tudi ob enih zjutraj. Začeli smo zmagovati na pionirskih turnirjih in prvenstvih. Trenirali so me Vili Ojsteršek, Milan Simerl, Henrik Hacin, Oberauner, ki nas je večkrat razveselil tudi s sendviči. Da bi imeli več miz, pa ni bilo možnosti, ker je bila dvoranica tako majhna. Kasneje smo dobili trenerja iz Ljubljane, igrali na različnih turnirjih, tudi v Zagrebu. Financirala nas je kemična tovarna. Najbolj ponosen sem bil, ko smo dobili drese z znakom kemične. Vso noč nismo mogli spati, gledali smo se v ogledalu.

Kaj kmalu vas je pot zanesla iz Hrastnika.

Leta 1961 sem šel k ljubljanskemu Odredu, iz njega je nastala Olimpija. Selil sem se v Ljubljano, začel sem trenirat po dvakrat, trikrat na dan, ampak Hrastnika nisem mogel nikoli pozabiti. Če si hotel kaj postati, si moral ven, po boljše partnerje, boljše trenerje, boljše možnosti za trening. Očetu ni bilo po volji, večkrat mi je dejal: ˝Sine moj, najprej moraš imeti kakšen poklic, od športa ne boš mogel živeti celo življenje.˝ Od namiznega tenisa se ni dalo živeti, ampak nekako je šlo, imel sem veselje in sem v to zagrizel. Bil sem eden prvih profesionalcev v namiznem tenisu.

Postali ste državni reprezentant takratne Jugoslavije, igrali na največjih tekmovanjih. Katerega se še posebej spomnite?

Leta ’62 so bile kvalifikacije za evropsko prvenstvo v Berlinu. Malo prej sem na prvenstvu Evrope na Bledu za mladince osvojil medalje v vseh disciplinah. Povabili so me na kvalifikacije za EP v Zagreb. Takrat sem že delal v Steklarni Hrastnik v treh izmenah. Iz nočne službe sem šel zjutraj ob petih na vlak za Zagreb. Na vlaku sem zaspal in se zbudil v Vinkovcih. »Druže,« mi je rekel sprevodnik, »pa vi ste trebali da idete u Zagrebu dole.« Seveda sem zamudil na kvalifikacije. Vseeno sem prvi dan dobil dve, tri partije, naslednji dan pa vse in se kvalificiral za EP. In smo šli v Berlin. Ekipa Jugoslavije je bila prva, to je bil takrat zame eden največjih uspehov. Spomnim se še nečesa – v Berlinu sem prvič pozimi jedel sladoled. Ker, veste, kako je bilo pri nas. Sladoled smo jedli poleti, pozimi pa ga nisi dobil. To se nam je v Berlinu zdelo tako fino.

Še kakšna takšna zanimivost iz teh reprezentančnih let?

Leta ’63 sem bil tri mesece v Indiji. Takrat smo pomagali vzpostaviti diplomacijo med Kitajsko in Ameriko, da bi se Kitajska odprla svetu, kar se je na koncu tudi zgodilo. V Indiji sem v tisti vročini odigral 57 tekem in vse tudi dobil. Rekel sem: »Saj sem bil steklar, saj tam je tudi vroče.« Meni ni bilo težko, čisto normalno sem igral, čeprav je bila ta vročina grozna. Pa še to: nikoli ne bom pozabil, kako so se živali zjutraj sprehajale naokrog, tudi levi in tigri.

Zelo dolgo ste igrali namizni tenis na visokem nivoju. Kako vam je to uspevalo?

Še s svojimi 47 leti sem igral v bundesligi. Živel sem zelo zdravo, nisem pil, nisem kadil, živel sem športno. Tako lahko dalj časa držiš kondicijo. Treba je več trenirati, res si pametnejši, nimaš pa več takšne hitrosti. Namizni tenis zahteva vse – hitrost, moč, glavo, psihologijo in tako naprej. Še danes namizni tenis igram dvakrat ali trikrat tedensko, če je le možno. Zaradi zdravja.

Na katere uspehe ste najbolj ponosni?

Korpa in Vecko prejemata pokal kot zmagovalca na mednarodnem prvenstvu Jugoslavije. Ljubljana, 8. 11. 1963.

Največje uspehe sem dosegel v dvojicah, tudi posamezno sem dobil nekaj medalj s svetovnih turnirjev. Z Ištvanom Korpo sva v dvojicah osvojila 12 mednarodnih prvenstev raznih držav, 12-krat sva bila tudi državna prvaka Jugoslavije. Za enega svojih največjih uspehov pa štejem osvojen naslov evropskih prvakov v dvojicah z Antunom Stipančićem leta ’68 v Lyonu. On je bil takrat star 17 let, levičar. Do takrat nikoli nista igrala skupaj levičar in desničar, vedno dva desničarja ali dva levičarja. Ampak to je najboljša kombinacija. Na poti do finala sva premagala vse, v finalu sva igrala s svetovnima prvakoma Alserjem in Johanssonom. Prej sva vse najboljše pare, po domače povedano, zmetala, in sva prišla v finale, kjer sta bila svetovna prvaka favorita. Tam je prišlo do nevsakdanjega dogodka, zaradi katerega sem kasneje dobil nagrado za fair play (pošteno igro, op. a.). Rezultat je bil 21:20 za naju in žoga je padla na mrežo, na stojalo in čez. Točka za naju in niz. Sodniki niso vedeli, kaj bi dosodili. Začel se je prepir, na koncu sem »dal« točko nasprotnikoma in prepiranja je bilo konec. Šveda sta dobila set, dvorana se je postavila na najino stran in na koncu sva zmagala. Takrat so govorili, da sva kar naenkrat osvojila evropski in svetovni naslov, ker sva na EP premagala svetovna prvaka.

Mama vas je podpirala pri športni poti, kaj pa oče?

Oče me je vedno kritiziral – pa saj prav, da me je. Vedno mi je rekel: »Sine moj, vedno moraš maksimalno igrati, se maksimalno potruditi, nikoli nikogar podcenjevati, tvoje delo je šport in temu se moraš prilagoditi – tako, kot da delaš nekje v tovarni.« Nikoli ni bil v športu. Prišel je s Češke, pred mnogimi leti. Ukvarjali so se s poljedelstvom. Vedno je rekel, da sem lahko še boljši. »Bolje boš igral, več boš imel. Manj boš igral, manj boš treniral, manj boš resen, manj boš imel.« Ko je umrl, sem našel knjigo, v kateri je zbiral izrezke iz časopisov. Izrezal je vse o meni, ko sem izgubil in ko sem zmagal. Bil je ponosen in še danes sem vesel, da me je spodbujal, čeprav ni razumel športa.

Ste danes zadovoljni s svojo življenjsko potjo?

Rad imam šport. Odpeljal me je v svet. To je kar velika stvar, malo ti odpre oči. Tega, kar imamo danes, da lahko hodimo brez vizuma v druge države, tega včasih ni bilo. Zato vedno pravim, ljudje, pojdite v svet, poglejte malo, kako je drugje, da ne boste samo kritizirali, kako je pri nas slabo. Oglejte si malo še druge države, boste videli, kako je tam drugače kot pri nas. Imamo svojo državo, majhno, ampak lepo.

Še spremljate namiznoteniško sceno? Kako gledate na namiznoteniške uspehe Hrastničanov?

Toliko medalj, kot smo jih osvojili mi, v Hrastniku, ni osvojil noben klub. Mi smo osvojili 23 medalj na svetovnih in evropskih prvenstvih, da o drugih stvareh sploh ne govorim. Pri nas so rasli igralci kot gobe po dežju, kdorkoli je prišel, je začel igrati dober namizni tenis. Recimo Jorgič napreduje, napreduje, napreduje. Pri ženskah je situacija bolj slaba. Ampak, če imamo na vsakih 10 ali pa 20 let enega Jorgiča, potem še delamo. Pogojev sicer nimamo takšnih, kot bi jih morali imeti. Tisti, ki pridejo na treninge, so resni, nikoli pa ne veš, kdo je talent. Tudi jaz sem na treningu igral z Jorgičem, čeprav sem star. Takrat nismo vedeli, da bo prišel tako daleč. Zato pa je namizni tenis lep šport, ker nikoli ne veš, česa si sposoben. Imeti moraš res veselje in zelo veliko trenirati. Ni dovolj, da treniraš eno uro na dan, trenirati moraš tri, štiri ure, tudi pet ali pa cel dan. In Hrastnik je očitno zlata jama, ker imamo vedno toliko dobrih igralcev. Sedaj in moško in žensko reprezentanco vodita Hrastničanki Andreja in Vesna Ojsteršek, prej je bil selektor Jože Urh, Andrejin mož. Skratka, vse se suče okoli Hrastnika. Ni pa namizni tenis enakopraven drugim športom, ne vem, zakaj. Jaz pravim tako – medalja je medalja, ne glede na to, ali v teku, namiznem tenisu, nogometu ali v košarki. Tisti ki delijo pogačo, tisti delajo razlike.

Marko Planinc

Foto: MP in osebni arhiv