Novi častni občan Občine Trbovlje je Božidar (Darko) Kovačec, Čečan, ki je že vse življenje udarnik, prostovoljec, ki se posveča gasilstvu in je zaslužen za ustanovitev Prosvetnega društva Čeče. Naziv častnega občana ga je presenetil, pravi, se pa počasi umika in delo prepušča mladim, čeprav mu ga še ne bo kmalu zmanjkalo.
Kaj vam pomeni naziv častnega občana?
Pričakoval ga nisem, pomeni pa ogromno. Sploh zato, ker so bili do sedaj vsi častni občani pesniki, kulturniki in podobno, moje pa je področje gospodarstva ali prostovoljnega dela – takšnega, ki se pač dogaja na vasi. V mestih ni običaj, da bi se toliko stvari delalo prostovoljno, kot se dela v vaseh.
Povejte nam več o svojem delu.
Na vasi so bile vedno delovne akcije – sprva so jih vodili starejši, potem pa je delo prišlo na nas, mlajše. Tu je vloženih na stotine udarniških, popolnoma neplačanih ur, lahko bi govorili tudi o tisočih. Nekje leta 1984 smo začeli z gasilskim domom, naredili smo telefonsko omrežje za celo KS Čeče. Tudi vodovod je bil vaški in tudi tu je veliko slonelo na udarniškem delu. V glavnem pa gasilski dom – tu je bilo res ogromno dela. Denarja ni bilo, 13 let je trajala gradnja do otvoritve in tudi ob otvoritvi dom še ni bil končan. Velik napor je bil, da smo vse to spravili skupaj, ampak smo.
Bili ste zelo aktivno vpeti v delovanje PGD Čeče.
Od leta 1980 sem bil tri mandate tajnik društva, potem pa naslednje tri še predsednik in istočasno tudi podpredsednik Gasilske zveze Trbovlje. Zdaj so vodenje prevzeli mlajši. V času mojega predsedovanja smo končevali gasilski dom. Tu smo veliko dela opravili sami, material pa smo morali kupiti. Redno smo organizirali vrtne veselice, ki so bile takrat zelo dobro obiskane, in to je bil naš glavni vir dohodka. Zelo smo ponosni tudi na večnamensko dvorano, ki je bila takrat pogoj krajanov, da so pomagali – da naredimo prostor, namenjen vsem. Kot sem rekel, zdaj smo delo predali mladim, kar je prav, ker smo starejši mogoče malo preveč pedantni (smeh). Vsaj jaz sem zahteval določen red in to mogoče komu ni odgovarjalo. Prav je, da se človek umakne, seveda pa smo še vedno na voljo za vse, tudi za delovne akcije. Istočasno, ko sem bil predsednik PGD Čeče, sem bil tudi en mandat predsednik KS in takrat sem domov hodil samo spat. To je bil pa res napor. Zaradi tega je malo trpela tudi družina in imel sem srečo, da so me prenašali. Takrat smo asfaltirali cesto Katarina-Podmeja v dolžini dveh kilometrov. Kakovost ceste ni bila najboljša in zdaj je popolnoma v razsulu. Vendar je od tega že dobrih 20 let. Tudi nekaj prepustov smo naredili, in to kar kvalitetno. Ravno sem si jih ogledoval in še držijo. Urejali smo tudi razsvetljavo v zaselkih. Lahko bi še več, ampak so bili nekateri proti, tako da tam še vedno ni razsvetljave.
Kaj vam je kot predsedniku KS predstavljalo največji izziv?
Za en sam izziv je težko reči, bilo je veliko manjših, tudi kanalizacija, ki je bila prej speljana kar po travnikih. Izziv je bil tudi odvoz smeti. Ko smo prišli do tega, da smo lahko postavili kontejnerje, so bili ljudje proti. A ko so jih postavili, so bili polni v treh dneh. To se je takrat ponavljalo kar dolgo in rekel sem si, uboga narava, kakšne količine odpadkov je morala pogoltniti. Potem so se ti kontejnerji prijeli in zdaj imamo tudi že manjše zabojnike za sortiranje.
Ste pa tudi ustanovitelj Prosvetnega društva Čeče.
Tudi tu sem bil zraven in tudi pri pevski skupini Katarinski fantje. Gasilci smo priskočili na pomoč in smo jim dali prostore, potem pa so nas zastopali kot gasilska skupina. Zastopali so nas, mislim, da 18 let na revijah gasilskih pevskih zborov Slovenije. Pred dvema letoma smo imeli to prireditev v Delavskem domu Trbovlje in takrat so nastopali zadnjič. Škoda. Glede prosvetnega društva pa, sicer nimamo lastne gledališke skupine, ampak jih povabimo in vedno radi pridejo z Izlak, iz Prebolda, trboveljske Svobode … Vsako leto pripravimo dve gledališki prireditvi in potem še dve, vedno imamo božično novoletni koncert in prireditev ob materinskem dnevu, tako da se kar naprej dogaja.
Kaj pa počnete v prostem času? Verjetno ga ni veliko?
Vedno najdem delo, če ne doma, pa v gasilskem domu. Posebnega hobija nimam. Rad pogledam šport, nisem športnik, a imam rad vse športe. Veliko mi pomeni druženje v gasilskem domu. Gasilskih obveznosti je še kar veliko, razne obletnice, sem tudi v nadzornem odboru Gasilske zveze Trbovlje in v komisiji za delitev požarnih taks pri županji.
Besedilo in foto: Martina Drobne
