Te dni se moje razmišljanje suče okrog tega, kar že nekaj časa ugotavljam na vseh področjih, ki jih raziskujem. Do določenih stopenj razumevanja (vsakega področja) je neizbežna pot postopna – korak po korak.
😊 Ta članek je razmeroma dolg. Če ne verjamete, da je vreden branja, ga ne boste prebrali, da bi lahko ugotovili, če je vreden branja. 😊
Kot prvo – da je sploh mogoče karkoli graditi – je treba, ne samo poznati, ampak razumeti – temelje oziroma osnove. In vsaka stopnja je osnova za naslednjo.
Torej bližnjica oziroma preskok na cilj – na neko napredno stopnjo – ni rešitev. Pomembna je pot – priti tja – korak po korak. Nekako tako kot moje razmišljanje, zakaj si ne želim zadeti sedmice na lotu ali čez noč postati predsednik ogromne korporacije.
Matematika
Na primer, kot osnovni matematični funkciji – seštevanje in odštevanje. Da lahko na naslednji stopnji sploh dojamem, kaj je množenje, rabim prvo poznati in praktično usvojiti seštevanje. Dokler tega ne razumem, množenja ne morem dojeti in mi deluje povsem nesmiselno.
Torej gre dejansko za za mojo nevednost in ne nesmiselnost množenja.
Informacijska varnost
Dokler določenih tveganj (informacijske varnosti) ne razumem oziroma jih ne izkusim, ne morem razumeti njihovih razsežnosti. Zato je smiselnost posameznih kontrol nemogoče razumeti.
Kak smisel ima, na primer, zahteva, da moram svoj telefon, vsakič ko ga želim uporabiti, prej odkleniti? Dokler ne vidim jasne slike, kaj vse je nekomu, ki ga dobi v roke na voljo, mi bo to povsem nesmiselno.
V naslednjem koraku se bom sicer vprašal: “Pa kaj potem, saj ga imam vedno pri sebi in ga ne more kar nekdo vzeti in uporabiti.”
Kaj pa, ko ga pozabim nekje ali mi ga nekdo ukrade? “Kaj ni bolje, da ga lahko odpre, ker potem vidi, čigav je, da mi ga lahko vrne,” se vprašam.
Seveda, saj so na svetu sami pošteni ljudje in res ni potrebe po zaklepanju. In ob tem se vprašam, zakaj potem zaklepam vhodna vrata, ko grem od doma. Glede na današnjo tehnologijo in kaj vse imam na telefonu, ni bistvene razlike v tveganju med odklenjenim telefonom in vrati stanovanja.
Pa vendar slednja vsakič, ko grem stran (in ni nikogar doma), zaklenem. Zakaj?
No ja, naj bo to samo kot primer. O tveganjih in varovanju vaše zasebnosti in informacij imate tu na voljo kar nekaj mojih člankov. V tem članku pa sem želel samo pojasniti, zakaj se nam (nemalo) stvari, ki jih drugi počnejo, zdi nesmiselnih. Večinoma zaradi lastne nevednosti.
Zakaj pa potem to ne deluje, ko mi nekdo pove, kaj je prav? Zato ker, če mi ‘predstavi idejo množenja’, jaz pa še ‘seštevanja ne poznam’, ta ideja ne more ‘pasti na plodna tla’. Enostavno nima osnovne podlage za razumevanje.
Zato tudi trdim, da bližnjice in preskoki v življenju ne obstajajo oziroma ne delujejo.
‘Seštevanje in množenje’ je treba še nekako smiselno povezati, sicer med podlago in nadgradnjo ni razumevanja. Če ne razumem podlage, neke ideje ne morem sprejeti. Ker nočem oziroma je niti ne morem.
Pomembnost dvofaktorske avtentikacije na telefonu, na primer, je nesporna.
Ampak moram prvo usvojiti, zakaj je telefon sploh treba zaklepati. In kot drugo, to prvo še povezati s tveganjem, da nekdo pride do mojega gesla za vstop v enega izmed občutljivi programov. Sicer pomembnosti 2FA ne morem razumeti.
Pri tem sicer včasih pomaga, če zaupam viru in mu verjamem, da obstaja smiselna podlaga in povezava. Usvajanje podlage in povezovanje z idejo je tako verjetno dovolj hitro, da se nova ideja ‘prime’.
. . .
Torej potem nekako velja, kot pravijo, da marsikaj deluje (že), če v to verjamem. Ampak kako?
No, kadar vemo, da deluje – deluje. Če pa ne vemo, je pa dobro, da verjamemo in vsaj damo možnost, da raziskujemo naprej, če in kako oziroma zakaj deluje – da končno mogoče lahko razumemo.
Če v svojo denarnico dodam gnojilo, lahko še tako verjamem, pa 10-evrski bankovci z gnojenjem ne bodo zrasli v 100-evrske. Ne, nisem tako mislil.
Medicina
Večina konservativnih medicinskih strokovnjakov ne razume moči energije in informacij.
Zakaj? Ker tega ne morejo dokazati. Zakaj? Ker ne verjamejo in ne želijo oziroma jim ni treba. Dokažejo pa lahko šele takrat, ko razumejo. Problem je bolj v tem, da omenjena večina verjame samo v tisto, kar lahko dokaže.
Na vse to vplivata dve temeljni človeški lastnosti, ki veljata za glavno oviro napredka.
Prva je, da imamo radi prav in zato raje iščemo potrditve tistega, kar verjamemo. Druga pa, da nas vedno vleče proti lažji poti.
Najlažje je torej nekaj, kar ne verjamemo, zgolj zanikati. Veliko težje pa je verjeti v nekaj neznanega, to raziskovati, preverjati in dokazovati.
In dokler nečesa ne izkusimo (dovolj), lahko v to zgolj verjamemo. Lahko sicer mislimo – da razumemo in da lahko dokažemo.
Tu pa pride prav prvo načelo znanosti: da je treba v vse svoje ugotovitve ves čas dvomiti.
Nekoč je bog z neba metal strele. In s svojimi omejenimi izkušnjami oziroma razumevanjem smo si to takrat tudi dolgo tako ‘dokazovali’. Dokler ni nekdo začel verjeti in ugotovil nekaj drugega.
Pri vsem tem bi se morali predvsem zavedati, da (nikoli) ne moremo vedeti, česa vsega (še) ne vemo. In tega tako tudi pri dokazovanju ne moremo upoštevati.
In kako potem sploh lahko kaj dokažemo? Zelo težko. Ampak, prvo je treba v nekaj verjeti. Potem pa lahko začnemo tudi s povezovanjem vzorcev (z drugih področij) v idejo.
Šele, ko verjamemo, da je nekaj mogoče, si dovolimo, da se temu posvetimo. Da se bolj poglobimo, ob tem dovolj dvomimo in preverjamo, da s tem počasi širimo svoja obzorja.
Tako sem v knjigi Mojce Vozel “Samozdravljenje z morjem” bral o starih znanjih o organski vodi za mineralno moč in obnovo telesa. Večina konservativnih privržencev uradne medicine še danes že samo idejo takoj zanika in označi kot popolno neumnost.
René Quinton (1866–1925) je bil priznan francoski biolog in fiziolog. V njegovem času se je v znanosti pojavila ideja, da življenje izvira iz morja. Quinton je odkril, da je mineralna sestava morske vode zelo podobna krvni plazmi človeka.
Prepričan je bil, da majhni odmerki morske vode, ki jih vnašamo v telo, pomagajo hitreje obnavljati celice. V enem izmed svojih eksperimentov je pred francosko in evropsko medicinsko javnostjo zapuščenemu odraslemu psu počasi izpustil vso kri in jo zamenjal z izotonično morsko plazmo.
Če je morska plazma to, kar je trdil, bi moral pes preživeti. In je poizkus preživel.
Ugotovili so, da se mu je že četrti dan obnovilo 99% manjkajočih krvnih sestavin. Peti dan pa je pes po laboratoriju tekal kot mlad kužek. Medicinska javnost je osupnila.
Verjeti, ali ne verjeti
Moje prepričanje je torej, da če v nekaj ne verjamem, to ne more delovati. Če pri tem (ker ene stvari rabijo malce dlje) ne bom vztrajal dovolj dolgo (ker pač ne verjamem), ne bo delovalo. Zato je pomembno ravnovesje med vero in dvomom. Verjeti, ampak z vsemi dvomi raziskovati in iskati izkušnje.
Pa vi, verjamete, ali ne?
Pomislite – RAZ-ISK-UŠNJE.😊
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, z izkušnjami v večjih mednarodnih IT okoljih na področjih upravljanja informacijske varnosti, vodenja IT projektov in izvedbe storitev, upravljanja in presojanja ISO sistemov, digitalizacije poslovanja, varstva osebnih podatkov, optimizacije kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Ukvarjam pa se še z drugimi oblikami optimiziranja (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentne organizacije, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium