Avgusta leta 1981 se je svet za vedno spremenil, saj je luč sveta ugledal prvi osebni računalnik. Z Zasavskih pet smo klepetali o računalnikih in drugi tehnologiji. Se del naše tokratne zasedbe, ki so bili takrat že rojeni, spominja prvih računalnikov? Kdaj so dobili svoj prvi računalnik? Menijo, da so računalniki in tehnologija nasploh prinesli spremembo na bolje ali na slabše? Kako pogosto uporabljajo računalnik in za kaj?
Urša Haberl, peta na svetovnem pokalu karateja za mlade, Hrastnik
Rodila sem se skoraj 20 let po odkritju prvega osebnega računalnika, takrat pa je bil računalnik prisoten že skoraj v vsakem domu. Računalnik me je tako spremljal, odkar pomnim. Doma smo namreč vedno imeli računalnik, ki pa sem ga uporabljala le za igrice, risanje itd. V času šolanja v osnovni in srednji šoli pa sem začela računalnik uporabljati tudi za učenje, pisanje seminarskih nalog, poročil, seznanila pa sem se tudi s socialnimi omrežji. Sedaj imam seveda tudi svoj prenosni računalnik; brez tega preprosto ne gre. Računalniki in tehnologija so prinesli tako dobre kot tudi slabe stvari. Z današnjo tehnologijo lahko stopimo v stik z ljudmi kjerkoli in kadarkoli. Z računalniki je marsikatero delo lažje in hitrejše. Na drugi strani pa ljudje vse bolj postajamo odvisni od računalnikov in ostale napredne tehnologije, zaradi katere več časa preživimo za ekrani kot z družino in s prijatelji. Lahko rečemo, da nam sodobna tehnologija življenje olajša, nikakor pa ga ne izboljša. Sama računalnika ne uporabljam pogosto, več namreč uporabljam mobilni telefon. Računalnik večinoma uporabljam za študij, gledanje filmov ali serij in poslušanje glasbe.
Saša Jerman, predsednica KS Ravenska vas, Zagorje
Avgusta 1981 sem bila srednješolka. Pouk v tistem času ni potekal s pomočjo računalnikov, niti osebnih, niti drugačnih. Učitelji so pretežno uporabljali moji generaciji še znane grafoskope, s katerimi so projicirali vnaprej pripravljene »hard copy« prozorne folije. Seveda tudi doma ni bilo osebnih računalnikov, ni bilo Power Point prezentacij za »površno« učenje in tudi ni bilo »copy-paste« tehnike za spletno iskanje in lepljenje vsebin, kar sedanjim generacijam po eni strani zelo olajša delo, po drugi strani pa to za marsikoga pomeni bistveno manj poglobljen študij.
Moj prvi stik z računalnikom je bil v moji prvi službi, takratnem SDK-ju (Služba družbenega knjigovodstva), ki je zaradi izvajanja plačilnega prometa tako v Sloveniji kot z bivšo Jugo in zunanjim svetom imela sistemsko programsko opremo, da je to lahko počela. Zaposleni v inšpekciji smo prve osebne računalnike dobili verjetno okrog leta 1990, na njih pa je bil nameščen DOS, ki je bil veliko bolj okoren kot Windowsi, ki so ga nadomestili.
In danes? Računalnik je z menoj zaradi službe res vsak dan in povsod, ne le v službi, ampak tudi doma in na dopustu – kot danes, ko pišem za spletno stran. Seveda so računalniki neizmerna prednost za vsakodnevno komunikacijo, delo, študij, itd. Brez njih ne verjamem, da si je mogoče zamišljati življenje in še zlasti razvoj. Tisti, ki mislijo drugače, se verjetno ne zavedajo, da ga uporabljajo vsak dan, saj je mobilni telefon danes bolj računalnik kot pa telefon. Preveč razširjena uporaba računalnikov seveda omogoča mnogo zlorab, žal so žrtve tisti, ki so najbolj ranljivi, to so otroci. Računalniki pa niso zgolj naš pripomoček. Vse bolj oni obvladujejo nas, s tem, ko je danes praktično vse na »e«. E-vem, e-davki, e-račun, e-sodstvo, e-zdravstvo, e-banka, e-mobilnost … in seveda računalniki krmilijo tudi najbolj vitalne dele našega vsakdanjika, energetsko infrastrukturo, promet, mesta … Vse to pa žal verjetno bolj kot kadarkoli doslej ogroža tudi našo varnost. Si zamišljate, da s kibernetskim napadom uničijo ali začnejo nepooblaščeno začnejo obvladovati tisto, kar je danes »e«? Žal je to že del našega vsakdana in bo še bolj. To je verjetno najslabša plat zgodbe vsesplošne uporabe računalnikov.
Jerica Laznik, koordinatorica programa Starejši za starejše, Hrastnik
Naš prvi računalnik je bil Commodore, ki je imel podatke shranjene še na kasetah in je davnega leta 1985 zasedel častno mesto v dnevni sobi. Prva leta je bil v neznansko veselje možu in starejšemu sinu, meni sta »joystick« in super Maria včasih prepustila bolj zato, da sta ugotovila, kako dobra sta. 🙂 Nato smo z leti osvajali in odkrivali vedno nove, uporabne in zanimive plati računalniškega sveta. Še vedno hranimo računalniške revije PCFormat, ki so bile osnovni vir znanja in idej. Sama sem računalnik uporabljala bolj v službi, doma pa priznam, da mi je iz leta v leto bolj domač in postaja moj vsakdanji spremljevalec – delovno in zasebno. Mislim, da bo šel svet vedno naprej in mi z njim. Računalniške povezave so nam približale svet, ponudile širitev obzorja, znanja, razvedrila. Po drugi strani pa moramo paziti, da ne pozabimo na knjige, družabne igre, pisma in predvsem družinska in prijateljska srečanja ter pogovore.
Aleksander Medveš, profesor kemije na GESŠ Trbovlje
Po naravi sem tehnični tip in tudi rojen sem dovolj zgodaj, da me računalniki spremljajo od vsega začetka. Prvi računalnik, s katerim sem se srečal, je bil leta 1981 sosedov Spectrum KID. Prvi domači računalnik je leta 1984 postal Commodore C64K. Ti prvi izvedbi sta bili primerni za učenje prvih korakov Basica ter, če je kasetofon deloval, kot mora, tudi za kako igrico. Prvo resno delo na računalniku se je zame začelo v času študija na PC 8086, leta 1991 pa mi je uspelo »prešvercati« svojo prvo resno mašino, 80268. Od takrat do današnjih dni se je oprema posodabljala, odvisno od potreb in finančnih zmožnosti. Največjo spremembo v uporabi je pomenil prihod interneta v domače okolje leta 1996.
Življenja brez računalnika si praktično ne predstavljam več. Glavnino predstavljajo lahko dostopne, takoj dosegljive informacije vseh vrst. Osebna spletna stran je postala medij za objavljanje slik in spremljanje vremena. Ravno tako ne gre zanemariti vpliva družabnih omrežij na naše življenje.
Računalnik uporabljam vsak dan, saj mi predstavlja osnovno orodje za delo, zadnja leta pa kar obsežen del opravim kar preko mobilnega telefona.
Jani Zore, upokojenec in član OZSČ Hrastnik
Če primerjamo razvoj različnih tehnologij, mislim, da je računalniška tehnologija ena najhitreje razvijajočih se in rastočih, ki se je razlezla skoraj v vse pore našega življenja. Spominjam se, da se je konec osemdesetih let pojavil računalnik Nintendo, na katerem so otroci, pa tudi odrasli, igrali računalniške igrice. Zdaj bi ta enostavni sistem imenovali računalniška igralna konzola. Takrat je bil to med otroci hit, kot je danes recimo pametni telefon. Istočasno so v moji takratni službi dobili računalnik, ki je bil namenjen finančno logističnem oddelku. Spomnim se, da je bila ta »naprava« vsaj leto in pol zapakirana na hodniku in je niso uporabljali.
V začetku devetdesetih let sem se prvič srečal z osebnim računalnikom na delovnem mestu. Iz službe so me poslali na tečaj za uporabo računalnika. Takrat sem prvič delal z računalniško aplikacijo Wordstar. Na delovnem mestu sem ga uporabljal za pisanje besedil in izdelavo enostavnih tabel. Od teh skromnih začetkov pa je šla uporaba računalniške tehnologije strmo navzgor.
V drugi polovici devetdesetih let sem kupil prvi osebni računalnik predvsem zaradi otrok, ki sta bila v srednji šoli in sta ga morala uporabljati za izdelavo domačih šolskih izdelkov. Kasneje, s pojavo interneta, pa se je uporaba osebnega računalnika zelo razširila. Družbena omrežja in druga razvita računalniška tehnologija so naredila svoje, tako da sedaj tehnologija pokriva skoraj celotno naše življenje.
Sicer pa sem velik pristaš uporabe računalnika in raznih aplikacij, s katerimi se olajša vsakdanje življenje. Računalniška tehnologija ima tako pozitivne kot tudi negativne posledice. Predvsem negativnih posledic se moramo izredno zavedati, da ne postanemo zasvojeni s to tehnologijo in da naši potomci ne bi postali invalidi vsakodnevnega življenja. Pri nekaterih mlajših parih z otroci je že opaziti, da je otroški živžav skoraj zamrl. Da ne bi otroci jokali, da ne bi skakali in uganjali otroških vragolij, jim starši dajo v roke pametni telefon ali tablico in otroci so mirni in tihi. Včasih se vprašam, ali bodo otroci še znali odrezati vrbovo vejo in narediti enostavno piščalko »brlizgavko«, igrati ristanc, gumitvist, »krasti zemljo« ali igrati se skrivalnice.
