Društvo tabornikov Rod Polde Eberl – Jamski Zagorje letos praznuje 35 let svojega obstoja. Pogovarjali smo se z Janezom Janijem Majesom, ki ga je taborništvo privabilo relativno pozno, danes pa je na najvišjem položaju v rodu – položaju starešine. Majes je v taborniški skupnosti bolj kot po svojem pravem imenu poznan po vzdevku Johnny.
Jani, s čim se taborniki pravzaprav ukvarjate?
Delamo precej različnih stvari. Taborništvo se je začelo tako, da je ustanovitelj skavtstva učil otroke preživetja v naravi, kako se orientirati, katere rastline so užitne … Zdaj pa počnemo tudi že druge stvari – svet se namreč spreminja. Otroke poskušamo učiti, da postanejo odgovorne osebe, da vedo, recimo, zakaj ljudje hodijo na volitve, da ni vseeno, če ne gredo. Učimo jih, da postanejo vodniki in za to morajo biti odgovorni – pod seboj bodo namreč imeli vod, ki ga bo sestavljalo od pet do osem oseb, starih med sedem in 14 let. Če jih dobro naučimo, jih lahko brez težav pošljemo tudi same na izlet.
Kaj to pomeni v praksi?
V praksi to pomeni, da se srečamo enkrat tedensko – kot sem povedal, ima vsak vodnik pod seboj pet do osem ljudi, ki jih uči različnih veščin. Pri otrocih začnemo z bolj osnovnimi, skavtskimi temami, pri starejših otrocih pa dodamo še recimo enakost, ekologijo – taborniki smo zelo »za« ekologijo, ločujemo smeti, varujemo naravo, vsako leto pa pripravimo tudi kakšno čistilno akcijo.
Med drugim pomagate tudi žabicam pri prečkanju ceste …
Ta akcija je sicer nastala na pobudo občine, izvajamo pa jih že kakšna štiri, pet let. Akcija poteka več dni, enkrat se je udeleži več, drugič manj ljudi, ki v vedrih nosijo žabice čez cesto, odvisno od tega, kam so obrnjene.
Kakšna je razlika med taborniki in skavti?
V bistvu čisto preprosta. Taborniki smo skavti, v Sloveniji imamo pa še katoliške skavte. Delamo pa dosti podobne stvari na dosti podoben način. Taborniki imamo poleg skavtstva še gozdovništvo, ki je bilo malo pred skavtstvom ustanovljeno v ZDA. Gozdovnikom se po angleško reče »Woodcraft Indians«, za njih je značilno, da so nekatere navade prevzeli iz indijanskih plemen. Tudi v znaku Zveze tabornikov Slovenije je tipi – indijanski šotor, ki je znak gozdovnikov. Razlika med taborniki in skavti pa je tudi v tem, da je barva rutke tabornika odvisna od njegove starosti, tudi to smo prevzeli od gozdovnikov, barva rutke skavta pa od njegove lokalne skupnosti. Lokalni skavti iz Zagorja, na primer, imajo svoje rutke, skavti iz Trbovelj pa svoje. Mi imamo rutke po starostnih skupinah: otroci od prvega do četrtega razreda osnovne šole imajo rdeče, od petega razreda do konca osnovne šole zelene, potem so do 21. leta modre, do 27. oranžne, naprej pa vijolične.
Taborniki si rutke med seboj tudi izmenjujete. Kako pa to poteka?
To se dogaja na mednarodnih dogodkih, recimo na evropskih oziroma svetovnih taborih. Naš bivši načelnik, Rok Kepa, ima doma preko 200 rutk. Tisti strastni zbiratelji menjajo z vsemi, nekateri pa le s tistimi, s katerimi so na taboru postali prijatelji in jih želijo ohraniti v spominu. Verjetnost, da bomo tega človeka videli še enkrat, je namreč zelo majhna.
Omenili ste načelnika, vi ste starešina … Kako je organizirana taborniška hierarhija?
Vsak rod, tako se imenuje taborniško društvo, ima dva vodilna položaja; to sta starešina in načelnik. Starešina je predsednik društva, skrbi, da vse teče, kot mora. Je odgovorna oseba, ki skrbi za finance. Načelnik pa je vodja programa, ki ga pripravlja skupaj z vodniki – akcije, izlete, tabore … Imamo še blagajnika, ki je zadolžen za finance, gospodarja, ki skrbi za opremo, torej šotore, vrvi, orodje, in tajnika, ki je zadolžen za birokracijo. Nekateri rodovi imajo še načelnike družin, ampak naš rod ni tako velik.
Koliko članov pa šteje?
70. Članstvo sicer počasi narašča, imamo pa problem, da imamo premalo vodnikov in težko sprejmemo več članov – vsak vodnik ima lahko samo določeno število otrok. Ponavadi naredimo v septembru ali oktobru propagandne akcije na šolah, običajno gremo na tri šole, na OŠ Ivana Skvarče, na OŠ Toneta Okrogarja in na OŠ Ivana Kavčiča na Izlakah. Lani smo šli prvič tudi na PŠ Šentlambert, kjer smo dobili 17 članov. Letos najverjetneje propagandnih akcij ne bomo izvajali, če se kdo želi pridružiti, pa lahko stopi v stik z nami. Zanimanje je čedalje večje, čedalje več je tudi nekdanjih aktivnih tabornikov, ki imajo zdaj svoje otroke in jih z veseljem vpišejo k nam.
Kako je prišlo do ustanovitve Roda Polde Eberl – Jamski?
Do ustanovitve je prišlo, ko se je rod odcepil od Odreda Črnih krtov. Leta 1984 smo ustanovili naš Rod Polde Eberl – Jamski.
Kako dolgo ste že tabornik?
Približno 9 let. Začel sem zelo pozno, v srednji šoli. Tabornikom sem se pridružil tako, da me je sošolka povabila na tabor in mi je bilo zelo všeč. Kasneje sem postal vodnik, veliko sem hodil po tekmovanjih in različnih taborniških akcijah drugje po Sloveniji. Taborništvo mi je res zelo všeč in najverjetneje bom še dolgo časa tabornik.
Kako ste prišli do položaja starešine?
To je bila moja osebna želja. Rodovi ponavadi iščejo osebe, ki bi prevzele to odgovornost – ta je velika, saj si odgovoren za vsakega člana v društvu. Opazil sem, da naša prejšnja starešina nima dovolj časa, pa sem rekel, da bom prevzel in poskusil peljati rod naprej. Mandat starešine je dvoletni, ampak se lahko ponavlja, če si izvoljen. Starešino in načelnika volimo na občnem zboru, pri nas je to na dve leti.
Do katerega leta pa sprejemate nove člane?
Sprejemamo vse od sedmega leta naprej. Tudi starejše, čeprav teh ni veliko. Jaz sem k tabornikom prišel pri 17 letih, kar je zelo pozno. Mogoče se nam še pridruži kdo, star 14 ali 15 let, starejši pa načeloma ne, ampak jih vzamemo, če želijo.
Koliko je star vaš najmlajši in koliko najstarejši član?
Najstarejši član s plačano članarino gre, če se ne motim, proti 40. letu, najmlajši pa je star 7 let.
Letos RPEJ praznuje 35 let obstoja. Na kakšen način ste obeležili obletnico?
Letos nismo imeli kakšne velike prireditve, tako kot za 30-letnico. Pripravili smo bolj piknik, druženje. Povabili smo vse bivše tabornike, oziroma vse bivše aktivne tabornike, ker sledimo reku enkrat tabornik, vedno tabornik. Prišli so tudi starši in otroci in imeli smo se lepo.
Kdo, poleg tabornikov, pa še skrbi za to, da tabori potekajo, kot morajo?
Imamo kuharico Ireno Kepa, ki zelo dobro skrbi za nas. Pomaga tudi njen mož Sandi, drugega pa ni. Če kdaj potrebujemo kakšno pomoč, prosimo starše ali starejše tabornike, drugače pa sami poskrbimo za vse.
Večje tabore pa pripravljate enkrat letno?
Ja, enkrat letno, in vedno poleti. Ponavadi tabori trajajo 10 dni. Lokacijo menjamo, oziroma hodimo par let na isti prostor, potem spet drugam … Zadnji dve leti, na primer, smo bili na Gornjem Gradu, zdaj pa se selimo nazaj na Kolpo.
Martina Drobne
Na naslovni fotografiji je starešina RPEJ Janez Jani Majes. Foto: MD
