Zvone, kako ste zašli v smučarske skoke?
Doma sem zraven skakalnic, zima mi je bila všeč, kot otrok sem gledal odrasle in me je potegnilo v smučarske skoke.
V kateri generaciji ste tekmovali, s katerimi skakalci ste se merili?
Moja generacija so Primož Ulaga, Miran Tepeš, Rajko Lotrič … Sam zaradi tega, ker takrat še ni bilo organiziranega kluba in ni bilo trenerjev, v pionirskih kategorijah nisem veliko tekmoval. Kot samouk sem začel trenirati pri 18. letih, ko sem naredil vozniški izpit.
Bili ste pa med najboljšimi rekreativnimi skakalci v Sloveniji, kajne?
To pa ja. Saj sem tudi kot pionir že kar nekaj zmagoval na meddruštvenih tekmah, potem semsodeloval na enih štirih državnih prvenstvih v Planici, tako da sem tudi na 120 metrski naredil nekaj skokov.
Rekord?
Moj rekord je 94 metrov. Ni bilo sto metrov, ampak za mene je bilo že to veliko, da sem se v bistvu sploh uspel »natrenirati« v tistih pogojih in, da sem sploh skočil na tisti skakalnici.
Smučarski center v Kisovcu se je tudi zaradi vašega prizadevnega dela lepo razvil. Kakšni so bili začetki in kako ste zadovolji s tem, kar stoji danes tu?
Skakalnice smo začeli graditi iz nič. Najprej smo naredili 13 metrsko skakalnico. Potem je prišla generacija mojega sina, pa Primož Roglič, Miran Zupančič, Luka Grobljar. Kot so rasli otroci, so rasle tudi skakalnice.
Sedaj so skakalnice prekrite tudi z umetno maso … kaj vse ste še morali narediti?
Prvo umetno maso smo dobili na trinajstmetrski skakalnici leta 1984. Leta 1990 smo jo obnovili, naredili 15-metrsko in zraven še 10-metrsko skakalnico. 25-metrska skakalnica je bila narejena okrog leta 1995, dve leti kasneje pa še 50-metrska. Sedežnica, ki smo jo postavili, nam je v zelo veliko pomoč.
Kakšni so danes pogoji za mlade skakalce?
V Kisovcu imamo dobre pogoje za treninge do 15. leta starosti. Ko končaj osnovno šolo, so naši skakalci pripravljeni na večje skakalnice. Za najmlajše imamo res idealne pogoje.
Med skakalci je tudi veliko punc.
V klubu so dekleta skakala od samega začetka. Včasih smo imeli tudi tekme Ladies, kar deset let zapovrstjo smo jih izvedli. Sedaj nismo več v koledarju, ampak vseeno imamo v klubu dosti skakalk.
Otroci prihajajo iz celega Zasavja, pa tudi iz savinjske doline, kajne?
V bistvu pokrivamo celo Zasavje, od Litije, Hrastnika, do Radeč. Potem pa Savinjska dolina, prihajajo iz Vranskega, Celja, pa iz Moravč. V bistvu pokrivamo širšo zasavsko regijo, ker skakalnih centrov tu okrog ni veliko.
Kdaj ste postali trener?
Ko sem še malo skakal, sem že treniral manjše skupine. Leta 1995 pa prevzel najmlajšo skupino in z njimi začel delati načrtno. Vedno sem govoril, da hočemo imeti člansko ekipo. Sedaj imamo že kar dolgo časa člansko ekipo, s katero se lahko kosamo na državnih prvenstvih, kar je v skokih kar težko.
Iz vaših rok so prišli tudi državni reprezentanti in reprezentantke. S čim ste kot trener najbolj zadovoljni?
Najbolj sem zadovoljen, da otroke lepo vzgojimo, da pokažejo rezultate tudi na višjem nivoju, da tudi tukaj v Zasavju znamo nekaj narediti. Imamo kar nekaj kolajn z mladinskih svetovnih prvenstev. Prva je bila tista Primoža Rogliča, potem še ena zlata Ernesta Prišliča v ekipnih tekmah. Katja Požun je prinesla celo dve, srebrno in bronasto. Imamo tudi nekaj kolajn z olimpijad evropske mladine: Tomi Jovan, Anja Javoršek, Julija Sršen … V bistvu se skoraj vseh kolajn na teh nivojih niti ne morem spomniti. Imamo tudi eno ekipno zmago na svetovnem pokalu v Planici, kjer je bil Andraž Pograjc del slovenske ekipe.
Bili ste prvi trener Primoža Rogliča …
Primož je sosed. Malo je igral nogomet, pa sem ga povabil med skakalce. On je bolj individualist. Zelo je zagnan, priden, delaven, že od malih nog. Že tedaj je vedel, kaj hoče, kako … Vedno je treniral več od ostalih. Hitro je bil v mladinski reprezentanci, pri 14. letih.
Vam je bilo kaj žal, ko se je odločil za kolesarstvo?
Veliko sva se takole pogovarjala o teh stvareh, treniral je veliko, pa te energije nekako ni mogel prenesti na skakalnico, na odskočni most. V kontinentalnem pokalu je prihajal med deset. Zanj to ni bilo dovolj. Po sezoni smo takrat večkrat šli na kak duatlon, na teke, kjer je imel zelo dobre rezultate. Bil je zelo dober tekač. Na kolo pa smo šli nekajkrat spontano, po tekmi, recimo na Zasavsko goro. Sam sem imel specialko, Primož pa je vzel hčerkino kolo iz drvarnice, pa smo šli. Nakar je imel presenetljivo dober rezultat … Potem je prišla sezona, ko si je malo poškodoval križne vezi v kolenu. Vedel sem, da je hudo. Če je Primož pojamral, da ne more več skakati, potem je bilo. Zdravniki so mu svetovali, naj malo kolesari in tako ojača kolenske vezi. Fantje so bili takrat v študentskem domu v Ljubljani, v Litostroju. Sin mi je povedal, da je Primož po 6, 8 ur na kolesu. Potem je začel zmagovati na gorskih kolesarskih dirkah.
Verjetno sedaj spremljate njegove dirke, kadar je čas?
Saj, ko je začenjal s kolesarstvom, sem bil tudi z njim. Precejšen del Slovenije sva prevozila skupaj. Spremljal sem ga na prve amaterske dirke. Sedla sva v kombi in se odpravila na Vršič, v Alpe … Enkrat je zmagal v vzponu na Roglo. Po tekmi je dejal, da se dobiva v dolini, da bo peljal za kombijem. Čez Frankolovo vozim, Primož pa kaže, naj pospešim, da gre prepočasi. Ko sem se ustavil, sem mu razložil, da je tam omejitev 50 na uro, da bom jaz plačal, če bo radar. No, potem je šel on lepo s kolesom po svoje do Kisovca, jaz pa s kombijem.
Kaj ste mu rekli letos po touru, ko sta se srečala?
Letos sva se videla samo na tekmi na Alp d'Huez. Kaj, nič, čestital sem mu, mu rekel, da sem ponosen, da mu to uspeva. Pa sem ga malo povprašal, če je utrujen. Na tej etapi smo pripravili slovenski ovinek, šalila sva se, da bomo naslednjič še višje, da bo še bolj grizel. Začel se je malo smejati. Potem pa seveda pogovor o tem, kaj jedo, kako preživljajo tour. Nekaj besed je steklo tudi o doping kontrolah. Ukradla sva v tisti gužvi pet minut, da sva se sama v miru pogovorila.
Ste sploh kdaj razmišljali, da bi delali kaj drugega, kot to, kar delate?
No, saj sem delal v rudniku. Bil sem jamski električar. Popoldan pa so moj hobi skoki.
Penzijo ste zaslužili v jami?
Ja, ja… Jaz sem v penziji zdaj že 10 let.
Kje ste delali?
Začel sem v Kisovcu, potem Zagorje, Trbovlje, Hrastnik. Vse rudnike sem dal skozi. Sicer sem pa v življenju počel dosti stvari, zato šport poznam. Ukvarjal sem se s strelstvom, malo s padalstvom, tenisom, kolesarstvom, bil sem nogometni golman pri Svobodi, dve sezoni celo v Zagorju.
Ali se delo v rudniku kaže pri ljudeh?
Delo v rudniku je zelo težko, to vsi vemo. Tudi kot električarji smo imelo zelo naporne dneve. Rudniška oprema je bila težka. Moraš biti previden, dosleden, sploh pri elektriki, ker je bil v jami metan. Vztrajnost si moral nekako prenesti na šport. Doslednost, vztrajnost je tudi v športu dobrodošla vrlina. V rudniku je bilo naporno. V športu pa brez tega tudi ne gre.
To predajate tudi mladim?
Z delom se največ naredi. Cenim točnost, npr. prihodov na treninge. Pa obvezno morajo pred treningom opraviti vse, kar je potrebno za šolo. Otroci se kar hitro navadijo reda, pospravljanja smuči, skrbi za opremo.
Kaj si želite recimo v smučarskih skokih ali pa mogoče v klubu narediti še, da bi bilo mogoče lahko boljše?
V klubu imamo v tem trenutku dovolj dobro zastavljeno delo. Finančno stanje je kolikor toliko stabilno, zahvala velja sponzorjem, pa vsem v občini Zagorje. Vesel bi bil, če bi se jim priključili še drugi, ki vidijo naše delo, da bi nam lahko še malo bolj pomagali. Tudi skoki so postali precej drag šport.
Na večje skakalnice je treba drugam, kajne?
Planica je osnova, pa Kranj, potem hodimo v Zakopane, v Beljak.
Dobili ste visoko občinsko priznanje, kaj vam to pomeni?
Pomeni mi veliko, ker vidim, da sem nekaj res naredil za to skupnost, za občino, da so opazili, da delamo dobro. To je nagrada tudi vsem ostalim v klubu, staršem, ki so pomagali, ko smo gradili ta center, ki smo rastli z njim. Ja, sem kar ponosen na to priznanje.
Če odmisliva šport pa zaposlitev, pa delo, kaj vam v življenju največ pomeni?
Največ mi pomeni, da lahko pomagam, da lahko nekaj naredim za skupnost. V bistvu, da lahko pomagam vzgajat te otroke. Dokler bom še imel to voljo, zaenkrat jo še imam, upam, da bom to še dolgo časa opravljal.
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v avgustovski številki Zasavskega tednika.
