Zoran Poznič je novi minister za kulturo. Delavski dom Trbovlje, katerega vodenje je prevzel pred desetletjem, je postal eden izmed največjih kulturnih centrov v Sloveniji. Zdaj prevzema nase novo odgovornost in pravi, da bo šel Delavski dom Trbovlje naprej z njim ali brez njega.
Zakaj je prišlo do sodelovanja s stranko Socialni demokrati in zakaj ste se odločili, da sprejmete kandidaturo za ministra za kulturo?
Program prejšnjega ministra se mi je zdel zelo dober. Zdelo se mi je, da so se stvari končno začele premikati v pravo smer. Po njegovem odstopu smo s stranko našli način, kako lahko začrtane poti nadaljujemo skupaj. Mislim, da lahko z vsemi mojimi izkušnjami, ki jih imam pri vodenju DDT-ja, tvorno doprinesem, da se agenda, ki je bila pravilno zastavljena, nadaljuje. Predvsem, da celotno sfero kulture in umetnosti pripravimo na izzive 21. stoletja.
Kaj vam pomeni kultura?
Kultura meni osebno pomeni vse. Zame je MK eno najbolj državotvornih ministrstev v Sloveniji. Kot narod smo se utemeljili na kulturi; na naši besedi, na naših pesnikih, pisateljih, slikarkah in slikarjih …, torej na vsem tistem, kar nas povezuje. Kultura je seveda veliko več, kot si ljudje včasih predstavljajo. Kultura je, kako držimo žlico, kultura je, kako si zavežemo čevelj, če želite, pa vse do Prešernovih poezij in Mušičevih slik. Kultura je v resnici organigram življenja skupnosti s podobnimi cilji.
Odmevi na vašo nominacijo za ministra za kulturo, predvsem v kulturnih krogih, so precej zadržani. Kako jih komentirate?
Ne poznam teh odmevov, ne vem niti, da so zadržani. To je pač stvar presoje.
Kaj pa pomisleki o tem, da nekdo, ki je vodil provincialno kulturno ustanovo, težko stopi v čevlje kulturnega ministra?
(smeh) Če je Delavski dom Trbovlje provincialen kulturni dom, je ravno toliko provincialen, kot imamo Slovenijo za kulturno provinco Evrope.
V desetih letih ste Delavski dom popeljali iz res provincialnega zavoda v zavod, ki je znan po celem svetu. Kako vam bodo te izkušnje vodenja prišle prav na ministrstvu?
V takšnem okolju, kot so bile Trbovlje pred desetimi leti, postaviti v kratkem času enega izmed največjih kulturnih centrov v Sloveniji ni bilo lahko delo. Predvsem z ozirom na to, da sam prihajam iz umetniške sfere. Izgleda, da premorem tudi nekaj zmožnosti vodenja in to predvsem skozi humanističen pristop k timskemu delu, k disciplini in odgovornosti, na človeški in pošten način. Ne vidim nobenih razlogov, zakaj ne bi na ministrstvu vzpostavili sistema, ki bo znosen za vse. Ministrstvo za kulturo je tudi skrbnik vsega žlahtnega, naše tradicije kot naroda, od Brižinskih spomenikov naprej. Iz teh temeljev, iz vsega, kar je za nami, izhajata v resnici tudi naša želja in napor, da se končno umestimo med vodilne narode na kulturnem področju, ne samo v Evropi, ampak tudi v svetu. Potenciali za to obstajajo in so več kot očitni.
Kako se nameravate spopasti s čermi, ki vas čakajo na kulturnem ministrstvu in se jim prejšnji ministri niso znali izogniti?
Predvsem z dobro organiziranostjo, strpnostjo, z delitvijo odgovornosti in seveda s stalnim dialogom z vsemi vpletenimi v kakršnekoli projekte in dejavnosti. Vem, da me na začetku čaka veliko dela. V Ljubljani me ne poznajo. Moja prednost je v tem, da nisem vključen v nikakršne notranje lobistične mreže in prihajam na Ministrstvo za kulturo tako, kot sem prišel pred desetimi leti v Delavski dom, samo z osebno prtljago. Glede združevanja moči s stranko Socialni demokrati pa: zdelo se mi je nujno potrebno, da postanem član širšega tima, od katerega lahko potem pričakujem sodelovanje, pomoč in skupni napor pri realizaciji vseh ciljev, ki so pred nami.
Večkrat ste bili kar ostri do kulturne politike, ki naj bi zanemarjala tiste, ki so izven Ljubljane. Kako se boste spopadali s tem?
Mislim, da je še prezgodaj govoriti o čisto določenih, konkretnih potezah. Najprej moramo oceniti stanje. Verjetno ni vse tako, kot se zdi zunanjemu opazovalcu. Na temelju podrobnejših analiz na vseh področjih delovanja Ministrstva za kulturo bomo določili prioritete, začrtali delo, pripravili možne spremembe in prilagoditve …
Kaj čaka Delavski dom Trbovlje brez Zorana Pozniča?
Delavski dom Trbovlje je na poti, ki je že utečena, na smeri, ki je definirana.
Ko smo delali nominacije za Zasavca leta, je Dušan Kastelic za vas napisal, da ceni, da ste svoj čas, ki bi ga lahko namenili za svoje umetniško ustvarjanje, in svoj talent namenili raje drugim in poskrbeli, da so imeli veliko užitka pri spremljanju kulture. Kako bi to komentirali?
Tako, kot je napisal, super, hvala mu, tega nisem vedel. Kreativno energijo človek izraža na več načinov. Lahko jo sproščaš skozi dleto in kladivo, lahko pa jo usmeriš v to, da kreiraš programe, projekte, da vodiš ljudi … To je princip sublimacije, kot je poznan na likovnem polju in vodenje DDT in vse, kar pravi Dušan, je bilo v resnici kiparjenje z drugimi sredstvi.
Kaj so povedali ali napisali o Zoranu Pozniču
Dušan Kastelic, dobitnik nagrade Prešernovega sklada 2019 in Zasavc leta 2017: »Pri Pozniču občudujem to, da je zatajil svoje lastne ustvarjalne ambicije in življenje posvetil promoviranju drugih umetnikov in približevanju kulture Zasavcem. “Prodajati” kulturo Zasavcem seveda ni enostavno! Je šef ene največjih kulturnih ustanov v Sloveniji – Delavskega doma Trbovlje, ki jo zelo uspešno vodi in se ji razdaja – tudi za ceno lastnega zdravja. Festival Speculum Artium je pa sploh fenomen v svetovnem merilu! Z njim je dokazal, da v Zasavju poleg premoga in dima lahko proizvajamo tudi visoko umetnost.« (ob nominaciji za Zasavca leta)
Aleš Gulič, trboveljski kulturnik in nekdanji poslanec: »Alešu Guliču se zdi Poznič primerna izbira, ker je usmerjen v prihodnost in zna obenem spoštovati preteklost. Razume težave ne le kulturnikov, ampak tudi okolja, v katerem kultura nastaja, poleg tega ima po njegovem mnenju širok diapazon znanja in jasno razvit socialni čut,« so zapisali v tedniku Mladina.
Maša Jazbec, intermedijska umetnica, kuratorka Speculum Artium: »Zoran Poznič je velik vizionar, vselej odprt za sodelovanje, človek, ki mu ni žal časa za nove ideje, ki jih – ko oceni, da so dobre – tudi vedno podpre. Takih ljudi je v intermedijski umetnosti malo. Ne vem, kdo bi z enakim navdušenjem sprejel moje ideje o humanoidnih robotih, o prihodnosti, ko bomo ljudje z mislimi upravljali stroje, še zlasti pa me podprl pri povabilu japonskega profesorja Hiroshija Ishigura na festival Speculum Artium v Trbovlje. Zoran je to storil. Njegova vrata so bila od nekdaj odprta umetnikom vseh smeri – uveljavljenim in neuveljavljenim. V času direktorovanja Delavskemu domu se je kalil tudi v vodenju in diplomaciji, zato bo znal po moje brez težav obvladovati tudi ministrstvo.« (Delo)
Polona Malovrh, novinarka Dela: »Če kdo po zadnjih objavah v rumenih medijih še razmišlja, ali mu dati glas: Zoran Poznič ni nikoli skrival, da je dolga leta kot »vsak pravi slovenski kulturnik in umetnik preživel v omami« in da ga je streznil šele »globoki« glas Sandija Čolnika, ki je rekel: »Poza, če ga boš žrl, boš pofilal.« Sledila je popolna streznitev, ki traja in v kateri je našel tudi odgovor na vprašanje, kaj sploh hoče od življenja. Hoče živeti in hoče biti trezen. V treznem stanju je v vlogi direktorja trboveljskega kulturnega centra Delavski dom dokazal, da je predvsem neizpodbitno dober operativec.« (Delo)
Tanja Lesničar Pučko, novinarka Dnevnika: »Jaz vodim drugi največji kulturni zavod v državi in iz nič smo naredili zgodbo o uspehu. S temi besedami je Zoran Poznič danes predstavil samega sebe kot ustreznega kandidata za ministra za kulturo. Če ste zastrigli z ušesi – ker je znano, da je največji kulturni zavod v državi SNG Maribor, ali torej Poznič vodi Cankarjev dom, je morda direktor Zavoda za kulturno dediščino?« (Dnevnik)
Mitja Šuštar, predsednik Glose (sindikat kulture in narave Slovenije): »Poznič, ki ga sicer osebno ne poznam, se je kot direktor Delavskega doma Trbovlje izkazal, o čemer so poročali tudi člani Glose, ki tam delujejo. To kaže na to, da ima izkušnje z vodenjem, pripomb na njegovo delo pa nismo zaznavali. Če je znal Poznič voditi ta javni kulturni zavod, ni vrag, da ne bi uspešno vodil tudi kulturnega resorja.” (MMC RTV SLO)
Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma, predsednica NSK: »Gospoda Pozniča osebno ne poznam, je pa zanimivo dejstvo, da se ukvarja z novimi mediji, medtem ko so bili njegovi predhodniki po večini povezani z literaturo ali s humanistiko. Ravno intermedijske in vizualne umetnosti so tiste, ki bodo v prihodnosti za razvoj potrebovale še posebno pozornost kulturne politike. Dela na področju kulture bo za novega ministra ogromno, vendar je z vztrajnostjo in ostroumnostjo mogoče dokaj hitro rešiti vsaj tisto, kar je najbolj pereče. Problemi so že detektirani. Čas je za novo poglavje v kulturni politiki, ki potrebuje tako premišljenost kot drznost hkrati.« (Delo)
Marko Planinc
Foto: Tatjana Polanc Kolander in arhiv DDT
