Zadnje čase se vse bolj sprašujem, kaj je znanost, zakaj jo tako ‘kujemo v zvezde’ in tako vneto verjamemo vsemu, kar je znanstveno dokazano.
Če opazujem, kako (klasična) znanost pristopa k novostim, čemu verjame in čemu ne, mi tole sledeče zbudi kar nekaj dvomov:
Ugotovitve znanosti preverja in potrjuje znanost, z metodami, ki jih sama določa in potrjuje.
Kot prvo me tole spomni na pristranskost in konflikt interesov oziroma ‘obtoženega, tožilca in sodnika v isti osebi’. Kot drugo pa, kako lahko znanost potrdi ali ovrže nekaj, česar ne pozna in za kar še nima razvitih metod oziroma mehanizmov preverjanja in potrjevanja?
Pa mi eni dilemo pojasnijo, da je z znanostjo nekako tako kot pri prodornih naprednih idejah. Vizionar odkrije odštekano idejo. Večini se sanja ne, za kaj gre, ideja pa je še minuto pred tem, preden je prepoznana kot prodorna in napredna, videti povsem nora in nesmiselna.
Po tem se počasi najde peščica ljudi – zgodnji uporabniki, ki začutijo, da gre za nekaj zanimivega in idejo posvojijo. Sčasoma je teh vse več in idejo posvoji zgodnja večina. Ko ta zgodnja večina preveri in potrdi, kaj govorijo zgodnji uporabniki, pa pride znanost (in pozna večina), ki vidi, da ideja res deluje, to sprejme in jo (znanstveno) potrdi.
No, na koncu sledijo še pozni uporabniki – posamezniki, ki imajo običajno odpor do nosilcev sprememb in so večinoma starejši.
Sicer pa, kako je sploh mogoče preveriti in potrditi oziroma ovreči nekaj, česar ne poznamo? Ker, dokler nečesa ne poznamo, ali še bolje, ne razumemo – ne moremo razviti načinov oziroma mehanizmov, kako to preveriti in potrditi.
Ob tem sem naletel na zanimivo predavanje o samo-pristranskosti. Gre za malce čuden izraz, sicer pa naravno nagnjenost k temu, da imamo od ostalih raje lastna prepričanja.
Do tega ponavadi pride, ko je naš pogled poln lukenj in pomanjkljivosti, nam pa se zdi, da vidimo dovolj.
(Nikoli) ne moremo vedeti, koliko (še) ne vemo.
Teorija samo-pristranskosti pravi, da so vsi svetovni pogledi pristranski, da noben ne išče absolutne resnice.
Ste mogoče že kdaj videli kakšno vero, da je v iskanju prave resnice poskušala objektivno oceniti nasprotne oziroma ostale ideologije? Vsi zagovarjajo samo svojo kot edino pravilno. In med te ideologije spada tudi znanost.
Kako? Znanost ideologija? Saj vendar sloni na dejstvih! Zelo zanimiva teorija pojasnjuje, da je tudi znanost v bistvu samo religija, vera.
Vsak znanstvenik se 80% osnovnih načel znanosti nauči med študijem. V ta osnovna načela ne dvomi, jih ne preverja, ampak predpostavlja oziroma verjame, da so pravilne.
Ta načela je nekdo (ker je verjel) določil kot osnove oziroma znanstvena dejstva. Zato, ker je bil nekdo pred njim prepričan, da ima prav in te stvari brez dvoma držijo, zato jih je zapisal kot nesporne resnice.
Ni tako? Zakaj pa je potem toliko teh ‘resnic’ danes že padlo? Zakaj se potem zdaj dogaja toliko prebojnih sprememb? Lahko nekdo ugotovi nekaj prelomnega, čeprav smo prej to že vedeli? Je napredek možen brez ugotavljanja in odpravljanja predhodnih zmot in napak? Nam je res že ves čas vse jasno, ali mogoče samo ne vemo (koliko še ne vemo)?
“Zgodovina je polna nemogočih dejstev” – Paul Wolfowitz
Wolfowitz je trdil, da je zgodovina polna problemov, ki so nekoč veljali za nemogoče, a so bili na koncu rešeni.
Tule je nekaj primerov znanstvenih dejstev, ki so na neki točki padla:
- Ljudje uporabljamo samo 10% možganov
- Klasična genetika – Mendelovi zakoni dedovanja so več kot sto let predstavljali temelj genetike. Vendar so odkritja v epigenetiki pokazala, da lahko okoljski dejavniki vplivajo na genetsko izražanje brez spremembe genetske kode.
- Klasična elektrodinamika – Maxwellove enačbe opisujejo vedenje elektromagnetnih poli in so temelj klasične elektrodinamike. Vendar so kvantna mehanika in kvantna elektrodinamika pokazale, da je interakcija med delci in polji na mikroskopski ravni precej bolj zapletena.
- Newtonov zakon gravitacije – je veljal stoletja. Dokler ni v 20. stoletju Einstein s svojo teorijo splošne relativnosti pokazal, da je gravitacija posledica ukrivljenosti prostor-čas.
- Klasična medicina – Tradicionalna medicina (še vedno) trdi, da je visok holesterol v prehrani glavni vzrok za srčno-žilne bolezni, številne novejše raziskave pa potrjujejo, da so pravi vzroki za srčno-žilne bolezni v genetiki, vnetjih in življenjskem slogu. Še en primer je slepo črevo, za katerega je medicina do pred kratkim trdila, da je nepotreben organ brez funkcije. Medtem ko sodobne raziskave kažejo, da ima slepič pomembno vlogo v imunskem sistemu in pomaga pri obnovi črevesne flore po okužbah.
Pri medicini je še posebej zanimivo to (o čemer sem že pisal), kar so razkrile nedavne raziskave. Eksponentna rast vpliva na vse panoge. Na tem področju v zadnjih letih prihaja do ogromnih sprememb. USN Knjižnica medicine je že v 2004 objavila študijo, v katera navaja:
“Epidemiologi bi danes za spremljanje pomembnejših novosti potrebovali 627,5 ur mesečno [7287 mesečno objavljenih člankov].” (Alper et al., 2004)
“Dandanes branje medicinskih revij, učbenikov in udeležba na konferencah niso dovolj, da bi lahko sledili ogromni količini dnevno objavljene literature. Da bi splošni internist lahko sledil vsem medicinskim dosežkom, o katerih poročajo glavne revije, mora prebrati 19 člankov na dan, vsak dan v letu.” (Moawad, 2004)
Glede na to, koliko časa dnevno sploh lahko porabijo za branje, lahko predvidevate, da vam bo vaš splošni zdravnik od desetih težav vsaj pri treh napačno pomagal. Dodatno statistične raziskave (objavljene v istem spletnem mediju) kažejo, da naj bi bile jatrogene bolezni na drugem mestu smrtnosti.
. . .
Pogosto pravimo, da hočemo čisto resnico. Ampak, kako je sploh mogoče priti do resnice, če jo naše oči in notranja prepričanja vedno izkrivijo? Kako je nekaj sploh mogoče oceniti izven svojih meril, če pa ne moremo ven iz sebe?
Ljudje z nizko stopnjo zavedanja imajo zelo močne predsodke, obenem pa širok nabor ‘dokazov’ za zanikanje teh. Takšne ljudi je praktično nemogoče prepričati z logiko, razumom, dokazi, čustvenim apelom oziroma s čimer koli. Taka je pač narava nizkega zavedanja.
In ko se ti ljudje čutijo napadene, postanejo nasilni. Ker je nasilje zadnja obramba pred ljudmi, ki dvomijo v njihov prav.
. . .
Tako je tudi pragmatičnost na nek način zelo pristranska.
Komu ali čemu pa vi verjamete? Vaša prepričanja oziroma predsodki so vedno vezani na vaš osebni pogled. To pomeni, da je skoraj nemogoče, da priznate svojo pristranskost.
Najlažje bo, da mene obtožite, da sem pristranski.
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject
