»Potka Jamatlona teče od zahoda na vzhod. Torej dejansko k soncu. Od temačnih zagorskih k sončnim krajem hrastniških kolegov. Slišati prijazno in prijazneje. Za jamo si mogoče res omislim kakšen poseben ritual. Pa četudi ne čisto svojega, s seboj vsekakor nesem muziko. No, katerega od nosilcev le-te. Oziroma zvoka. Odločitev je padla. Brez muzike sem tam doli mrtva. Pametno bo sebe odklopiti, žico priklopiti in zapreti oči … pa da mi je ko nekada davno – sve do mora ravno. In dlje od tega.
Ne vem, če pridem. In če ja, potem ne vem, če bom na cilju sploh še videla, vsekakor pa bom zmagala. In po Cezarjevo se bom tudi borila – ne kot po navadi, za zmago, tokrat skoraj za življenje. In po tem -tlonu ne bo nobenega trošenja denarja za nadaljnje politične načrte, še manj za tovrstne vojaške pohode. Lahko pa se preizkusim vsaj v njemu podobnem diktatorstvu in poskušam uvesti nekaj sprememb v organizaciji prihodnjih podzemnih -tlonov. Korenite bi bile te moje reforme. Big time!«
No, tole je med drugim danes piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.
ZT
